ČLOVEKOVE PRAVICE - ZAKAJ SEM RANLJIVA?
(povezava moj oče Črni brat)
Moti me tudi na primer, da so še marsikje poimenovane ulice po nasilnežih, kar se mi zdi brezobzirno do svobodomiselnega človeka.
Ideološko nasilno poseganje na področje kulturne dediščine in ohranjanje ideološkega poimenovanja ulic ali trgov, je stvar slabega okusa psevdodemokracije, ohranjanje imen komunističnih liderjev pa antagonizem v odnosu do demokratične družbe. Dobro bi bilo slediti vzoru Občine Komen, ki se je odločila za odstranitev kipa Antona Šibelje Stjenke pred Osnovno šolo, ki tja ne sodi. Stjenka se je proslavil s pobojem in zažigom vojnih ujetnikov, ki so jih polili z bencinom in v posledici tega, se je okupator maščeval in požgal 9 kraških vasi in izselil prebivalce teh vasi v internacijo v Nemčijo.
Kontinuiteta po lastni notranji logiki teži k nadaljevanju dejanskega stanja in kaže na to, da je zasidrana v sistemu prevladujoče politične moči. Krivično je za tiste morebiti še živeče, ki so prestali Goli otok, za tiste, ki so bili na prisilnem delu, prevzgoji in indoktrinaciji dolga leta po osvoboditvi v najtežjih nečloveških ponižujočih pogojih in za tiste, ki so po nedolžnem prestali totalitaristične zapore ali izhajajo iz družin po vojni pobitih, kakor tudi za tiste, ki so morali bežati pred krivičnimi represalijami.
Do kdaj Delpinova ulica v Novi Gorici?
Ena izmed glavnih ulic v centru Nove Gorice se imenuje Delpinova ulica. Kdo pa je bil Rastislav Delpin (1920-1956), po katerem se imenuje ulica? Rezervni poročnik JLA in komandir diverzantske enote, s 5. razredi osnovne šole, briški VOS-ovec (tajna obveščevalna služba), uničevalec tovarne tekstila v Podgori, ki ji je povzročil 9 milijonov lit škode, diverzant po Brdih, Gorici in Furlaniji, uslužbenec Udbe, osvoboditelj nekega udbovskega majorja iz zapora, obsojen pod angloameriško oblastjo po vojni na 5 let zapora, v tujini obsojen na 120 let zapora. Diverzanti niso izvajali samo diverzantskih akcij nad okupatorjem, temveč tudi nasilje nad domačim prebivalstvom. Tudi mojega očeta po vrnitvi iz Dachaua so napadli iz tajne obveščevalne službe in ga hoteli likvidirati (Edvard Mielnizschek). Zmaga Delpina sem osebno poznala, saj je v petdesetih letih redno prihajal k šefu Udbe Rudolfu Čubrilotu, ki je stanoval s svojo družino v moji rojstni hiši v Solkanu, kjer so se krojile usode ljudi.
Zaradi lažjega razumevanja bi pojasnila, da je z mojo rojstno hišo v Solkanu gospodarila oblast. V njo so naselili vojni odsek in urad za delo. V hiši je nato zasedel moje družinsko stanovanje Rudolf Čubrilo s svojo ženo in tremi otroci, potem ko se je preselil iz Postojne in je nastopil funkcijo šefa novogoriške Udbe po letu 1950. Po lastnem pripovedovanju naj bi bila omenjena oseba v letih 1946 – 1948 na Generalštabni akademiji Klimenta Vorošilova v Moskvi, kamor je Ozna pošiljala preverjene kadre, ki so se v praksi potem izkazali v skladu z boljševiškimi metodami policijskega in ideološko nasilnega delovanja.
S svojo družino sem se morala v lastni hiši stisniti v zasilne prostore. Na občinskem ljudskem odboru moji družini in meni niso dovolili vselitve v lastno hišo. Ker je bil moj oče v Italiji, so družino poniževali. Žena šefa Udbe Milka mi je zlila vedro vode po hodniku in stopnicah potem, ko sem poribala skupni hodnik in mi je zaničujoče rekla naj ga poribam še enkrat, češ da je bil moj oče fašist (ironija moj oče je bil že leta 1930 antifašist, Črni brat in zaprt v zloglasnih fašističnih zaporih v Gorici in Kopru). Temu ponižujočemu dejanju sem se še kot otrok odločno uprla. Od svojega moža je zahtevala, naj me takoj aretira. Šef Udbe in tedanje milice Rudolf Čubrilo pa je rekel, da tega ne more storiti, ker sem še mladoletna.
Pripomnim naj, da sem bila na izrecno zahtevo Milke priča aretaciji njene gospodinjske pomočnice Dore, ki so jo po njenem izrecnem ukazu miličniki vklenili na plesišču na železniški postaji Nova Gorica, ker naj bi se v njeni odsotnost otrok zbudil in zajokal, ko je gospodinjska pomočnica šla po mleko in kruh za otroka. Milka je prijavila tudi seznam živil in prijavila krajo, češ, da naj bi gospodinjska pomočnica porabila preko odmerjenega normativa hrane za preživetje v času njene odsotnost in naj bi za to bila kazensko odgovorna. Odsedela je 30 dni aresta, govorilo so da naj bi bila v zaporu na Tolminskem, ker naj bi sodnik tako odredil, da ne bi hodila Milki znova ribati podov in bila izpostavljena njenemu poniževanju, saj so na sodišču dobro vedeli, da kaznjenci opravljajo pri Čubrilu tlako, ker to naj bi spadalo v prevzgojno delo komunističnega režima, komunistični veljaki pa naj bi bili absolutni gospodarji nad njimi.
Soproga tedanjega šefa Udbe se je izživljala tako, da so ji po aretacijah zaporniki in zapornice hodili delati (žaganje drv, pranje in likanje perila za udbovske družine, čiščenje, itd). Socialistična gospa je služila tako, da je od zapornic in gospodinjskih pomočnic zahtevala, da so prale za več udbovskih družin, ki so ji za to plačevale od opranega perila. Tedanji šef zapora Pini je dajal zapornice na razpolago soprogi šefa Udbe Milki, da so na hodniku v moji rojstni hiši v čebru ročno na perilniku prale tudi perilo miličnikov. Samo v enem dnevu je neka zapornica z Vipavske po imenu Milka, ki se ni pravočasno vrnila ob prestopu meje nazaj iz italijanske Gorice, bila obsojena na tri mesece zapora in je oprala v enem dnevu 300 moških spodnjic miličnikom. Suženjstvo po podobi komunizma! To je bil socializem po meri novih oblastnikov in kolesja, kije poganjal totalitaristični aparat naprej.
Čubrilo je bil nasilni človek. Kot 16 - letno dekle me je hotel s svojim šoferjem Jožetom posiliti in mi je grozil s pištolo, da me bo ustrelil, če ne izstopim iz avtomobila in se ne vdam. Ubranila sem se smrtno prestrašena z otroško fizično silo, kolikor sem zmogla in nato z verbalno grožnjo, da ga bom ovadila njegovemu vrhovnemu šefu Janu v Ljubljani. Da bom vse povedala mami in da bo šel v zapor.
Ustrahovala sta me tako, da sta popolnoma vinjena z avtom vijugala po cesti. Ko sem ga z vso močjo odrinila od sebe in mu odločno zagrozila, da ga bom prijavila za nasilje, mi je v obrambo rekel, da me je samo preizkušal kakšna Titova pionirka sem. Mami pa je rekel, da je pripeljal domov hčerko zdravo in celo. Tedaj še niso poznali izraza pedofilija. Komunistični veljaki so bili tudi nasilni pedofili. Naslednji dan je mami ponujal zapornike iz goriškega aresta, da ji lahko pridejo žagati drva in da ji lahko prekopljejo vrt. Mama je odklonila. Jaz sem se ga bala in sem se pred njim skrivala. Bala sem se ga tudi zato, ker sem vedela, da je gospo na Dolenjskem pretepel s puškinim kopitom, ko so bili na dopustu in da je imela počeno lobanjo, za kar naj bi bil obsojen na 8 mesecev pogojno.
K Čubrilovim je stalno prihajal Zmago Delpin. Spominjam se ga po temnih izbuljenih očeh, ki so vzbujale strah. Spominjam se, da so se večkrat pri Čubrilovih pogovarjali in da se je hvalil o svojih podvigih, metanju objektov in mostov v zrak, diverzantskih akcijah in kako so tega ali onega likvidirali. O Čubrilotu so govorili, da si je prisvojil zasluge svojega sorodnika generala Potočarja in tako napredoval. V Žabjem Kraju (sedež Udbe Vila Bartolomej) se je krojila usoda številnim ljudem, ki so tam čakali na odločitve Udbe, ki so nadomeščale sodbe sodišč.
Šikaniranja Udbe pa ni bilo konec. V Novi Gorici je bil okrog leta 1955 - 1957 od Rudolfa Čubrilota postavljen, da me spremlja nek udbovec z imenom Tine S., ki je delal v fotolaboratoriju Udbe. Spremljana sem bila zato, ker sem imela stike z očetom v Rimu. Leta 1956 je bil klican moj fant, ki je postal pozneje tudi moj mož in oče mojega sina, na Udbo češ, da ne sme hoditi z menoj in da mora prekiniti razmerje z mano, ker imam očeta v Rimu in da predstavljam nevarnost za državno varnost, čeprav svojega očeta tedaj nisem videla 10 in več let, od leta 1946, in se nikoli nisem zanimala za politiko. Moj oče pa je bil tedaj v Rimu, v posledici trpinčenja v fašističnih zaporih in Dachaua ter medicinskih preizkusov v nacistični Nemčiji težko bolan (5 let in pol zdravljenja v vojaški bolnišnici Ospedale militare S.O.U.O. No 5, Via Breveta 75 v Rimu), popolnoma izven političnega in vsakršnega dogajanja. Umrl je mlad, star komaj 56 let.
Tine je bil še mlad in pošten, opozoril me je, naj se čuvam Rudolfa Čubrilota. Ko sem hodila v Hotel Sabotin, kamor smo bili uslužbenci na hrani (kosilo), sem bila stalno spremljana od udbovcev Marinka, Tineta in še drugih. Na Udbi sta me pa zasliševala udbovec Edi Kodrič in neki Paulič, ki je potem služboval tudi kot kriminalist v Kopru. Z njim sem prišla pozneje v stik, ko je bil član razpisne komisije za direktorja in odgovornega urednika Primorskih novic."Udba" je imela vselej do pred osamosvojitve Slovenije svoj vpliv in moč tudi pri preverjanju in nameščanju vodilnih kadrov.
Kot družina smo bili stalno nadzorovani od boljševika Edvarda Mielnischzcka, ki je hodil k nam domov poslušati ruske radijske postaje na radio Kosmaj, slonokoščene barve. Ker je zaradi napada na mojega očeta z namenom likvidacije, očitno imel slabo vest, me je še kot otroka poklical v Poberajev mlin, kjer je bil upravnik, in mi dal nekaj krat 10 kilogramsko vrečo bele moke. Jaz za ozadje in napad na očeta tedaj še nisem vedela. To mi je povedal oče, ko sem ga obiskala v Rimu.
Ivan Gabrijelčič iz Solkana mi je pravil, da je omenjeni Edvard imel z nasiljem osebne težave, saj naj bi pozneje naredil tudi samomor. Nekega dne po letu 1950 je šel Ivan mimo mlina in videl kako je nekega mladeniča udarjal s kolom v moda, ga vrgel na vreče moke in davil. Tedaj je zavpil: »Edvard kaj delaš, sedaj pojdi takoj v Žabji kraj (sedež Udbe) in povej kaj si naredil.« Nato se je zbudil kakor iz transa in ga nemo gledal. Nekega dne je Edvard pripovedoval, da mu je bilo najhujše, ko je moral ubiti mater in gledati, kako se otrok bori v trebuhu z življenjem. Edvard in drugi so bili tesni sodelavci z Zmagom Delpinom, po katerem se še danes v dobi demokracije, imenuje novogoriška ulica v centru mesta. Zmago Delpin je bil tesni sodelavec šefa Udbe Rudolfa Čubrilota. Komu ustreza poimenovanje novogoriške Depinove ulice po njegovem imenu?
O solkanski udbovski obveščevalki Milki in njenih žrtvah obstaja veliko zgodb, ki sem jih kot mlad človek doživljala kot veliko človeško krivico in sem se jih celo svoje življenje spominjala z gnevom. Spominjam se tudi njene gospodinjske pomočnice iz Goriških Brd, ki je bila sicer asistentka pri zobozdravniku in sprejeta kot vzgojiteljica njenih otrok, vendar kasneje jo je doletela usoda perice polnih čebrov perila od udbovskih družin. Odpovedi pa ni smela dati Čubrilovi, ker je vzela v poslovalnici Slovenijašporta dežni plašč na posojilo in ji odpoved delovnega razmerja zato ni bila dovoljena pod grožnjo zapora.
Trafikanta Basina, ki se je vrnil iz Rusije z zmrznjenimi stopali, so takoj zavezali, da mora sodelovati z obveščevalno službo, sicer ga pošlje Udba na Goli otok. Da se je izognil informbiroju, je moral pristati na sodelovanje z Milko. K njej je hodil prav vsaki dan, tudi po večkrat. V trafiki je prodajal tobak in časopise in je moral Milki poročati o vsem, kar so se posamezniki pogovarjali. Moška frizerka Francka Pecorari iz Dobravelj, ki je imela brivnico v Solkanu, si je zaradi čustvene zveze z Italijanom med vojno, morala odslužiti svobodo prav tako z obveščanjem o vsem, kar so se pogovarjali posamezniki v salonu. Ti pa niso bili edini. Ljudje so se spremenili v maso ovaduhov, da so si lahko obvarovali življenja. Francka Pecorari je morala nositi iz Italije čez mejo stvari za Milko in udbovske družine.
Udba v Žabjem kraju je po nalogu Rudolfa Čubrilota carinarko, ki je pregledovala ženske ob prestopu meje, poklicala na svoj sedež, da je tedaj lahko Francka prinesla večje količine blaga čez mejo po seznamu, ki ga je prejela od udbovskih družin preko Milke. Ko mi je moj oče poslal iz Rima nekaj oblačil z redno pošto, je prišla Milka k moji materi in ji rekla, da je prišla na notranjo upravo prijava, da dobivamo pomoč iz tujine in da bomo kazensko preganjani. Poslanega nisem nikoli prejela. Nenehno nam je pretila z zaporom in prijavami na Udbo.
Ko sem se zaposlila na socialnem zavarovanju, sem po dveh mesecih brez obrazložitve izgubila službo. Moj šef Hafner je rekel, da mu ni nihče povedal zakaj sem bila odpuščena. Na moje mesto je prišla moje delo pregledovati Milka in izjavljala okrog, da išče moje napake, da me bo spravila v zapor.
Ko sem se zaposlila na Primorskih novicah 1.12.1954, je Milka začela obiskovati odgovornega urednika Rudija Vogriča, češ, naj me odpusti. Le-ta je ni več sprejemal v pisarno. Nato sta z možem Rudolfom Čubrilom obiskala novinarko Dušo Ferjančič, naj uredi, da bi me na podlagi njenih informacij na Primorskih novicah odpustili. Le-ta pa je bila poštena in je opozorila mojo mamo, da Milka deluje proti celi družini in naj bomo previdni.
Ko je prišel moj bratranec zdravnik iz Milana v rodno Slovenijo, je spoznal dekle Leonoro, s katero bi se morda tudi poročil. Ker je bil osebni zdravnik konzularnega osebja prejšnje skupne države, so rekli, da se bodo zanimali glede referenc o dekletu, kar je bilo običajno. Delala je v poslovalnici »Kompasa«. Takoj nato so tam postavili Milko, da je kontrolirala nesojeno dekle mojega bratranca in ji podtikala svoje napake. Omenjena gospa, ki je sicer imela poštevanko pod steklom, je pripravila spisek nečednosti, ki jih je Udba poslala na konzulat v tujino.
Ko se je Milka izselila s svojo družino k Svetogorski žičnici, je ObLO nartpal v mojo hišo 9-člansko družino Fiegel, ki so jo izselili iz od Čubrilota kupljene hiše pri Svetogorski žičnici (na odločbi, ki jo še hranim, je podpisan tajnik ObLO Ivo Poberaj). Tedaj je Milka po mojem vrtu izrila in prenesla v svojo kupljeno hišo vse okrasne rastline, ki sem jih jaz zasadila. Na pohištvu, ki ga je gospa uporabljala, je bilo z velikimi mastnimi črkami na hrbtni strani omar zapisano ime Tamara Bruno, kar pove, da se je Milka prisvojila in uprabljala zaplenjeno pohištvo.
Moja mama je dobila dekret za izselitev s celo družino v Tuzlo, ker je nekdo hotel pridobiti mojo rojstno hišo, ki mi jo je ded zapustil. Do izselitve družine v Bosno ni prišlo, ker se je za nas zavzel Martin Greif, kasnejši župan Občine Ajdovščina.
Glede na vse navedene šikane v Solkanu, mi ni preostalo drugega, kot da se preselim v drugi kraj s svojo družino. Imela sem kupca za hišo in sem nameravala kupiti v Kopru dom za svojo družino. Vendar na občinskem ljudskem odboru v Solkanu so mi z grožnjo, da mi bodo vse podržavili, vsilili v podpis izjavo, ki ni temeljila na nobenem zakonu ali predpisu, bila je celo v nasprotju z zakonom. Prodajo svoje lastne hiše so mi prepovedali. Na vsiljeni izjavi je pisalo, da se odpovedujem pravici uporabe in upravljanja s hišo za dobo 15 let in da to pravico ima občina. V Kopru sem živela s svojo družino v najemniškem stanovanju. Moja mama je bila v Novi Gorici izigrana s službo, zato ji ni preostalo drugega, kot da se je zaposlila v koprski »Soči«. V Kopru smo začeli novo življenje.
Deloval je sistem neverjetnih manipulacij z ljudmi. Bili so v primežu biti ali ne-biti. Udba je poskrbela, da so se ljudje po sili razmer, spremenili v maso ovaduhov, kar je močno vplivalo na spremembo značaja in onesposobilo ljudi, da bi se lahko dvignili na duhovno etično raven in gojili medsebojnih spoštljiv odnos na ravni sožitja in preživetja, kajti časi so bili tudi sicer zelo težki. Dandanašnji komunistični ideologi so naslednik tega stanja. Idejno ne zmorejo preseči teh vzorcev. Ali lahko družba sploh preživi v takšni neidentiteti? Naša nacionalna emancipacija in državnost sta bili nasledek našega hotenja, da preživimo v svoji identiteti neideološkega nasilja. To je primarna potreba na najvišjem mestu.
Odločno se upiram, da se ulice in trgi v dobi demokracije še naprej imenujejo po nedemokratičnih osebkih in da ostanki komunizma krojijo družbo po svojih predstavah in koristih. Osebkov, ki so delovali po boljševističnih metodah in po balkanskem izročilu samodrštva državne oblasti in klik na oblasti, ne bomo več častili in mladi rodovi se ne bodo več po njih zgledovali. Tak vzorec še najbolj ustreza tistim, ki so neposredno zakoreninjeni v komunističnem izročilu, ki nima z domoljubjem partizanov, ki so se uprli zasedbi slovenskega ozemlja, potujčevanju in zatiranju, nič skupnega. Kdaj bomo odpravili sindrom ostankov boljševizma, ki smo ga prevzeli od komunizma in totalitarističnega režima? Gre za etični relativizem, ki je odvisen od politične moči. Kdo si lahko privošči toliko samovolje, da lahko uporablja oblast in moč za uveljavljanje lastnih ideoloških ciljev, ki so vezani na koristi in privilegije?
Nič me ne preseneti, če ljudje, ki so jih vzgajali v onoumju, niso sposobni sprejeti drugačnih zgodb, kot so jim jih 60 let po vojni pripovedovali stari kadri komunistične partije in z normirano zavestjo prežet šolski sistem ter s komunizmom prežeti zgodovinarji, ki so prikazovali le svojo resnico. Dne 10.2.2009 je tovariš Janez Stanovnik, predsednik ZB NOV na TV izjavil, da medtem ko se pogovarjajo o še živem fašizmu in risanju kljukastih križev v zamejstvu, na drugem kanalu RTVSlo predvajajo film Otroci s Petrička. Ta dokumentarec objavlja dogodke, kako so starše brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih, otrokom pa so z različnimi vzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati njihovo identiteto in jim s silo prevzgojiti novo. Vprašam se kakšno zvezo ima naš dokumentarni film Otroci s Petrička, ki obravnava usodo otrok, ki so jih junija 1945 ločili od staršev, s katerimi so bili zaprti v taborišču Teharje pri Celju, in jih odpeljali v otroško taborišče Petriček, s fašizmom. Morda pa le, saj imata fašizem in komunizem nekaj skupnega, s to razliko, da so v fašizmu vršili teror tujci nad našim narodom, medtem ko so pa komunisti uničevali svoje lastno narodovo telo. Vsi preganjani niso bili izdajalci. Med njimi je bilo veliko domoljubov, ki so bili preganjani iz najrazličejših razlogov, predvsem ideoloških. Zares ne vem, zakaj ni mogoče narediti ločnice in vrednostne ocene med partizanstvom in profesionalnimi ustvarjalci komunistične diktature. V človeškem življenju opravlja vitalno funkcijo le dobro, preteklost pa je zgodovinska pričevalka koliko slabega so naredili komunisti, ko so sprožili državljansko vojno. Bil je čas, ki je vzbujal strah. Svojih bremen iz preteklosti ne bodo mogli nikoli skriti.
Omenjeni Janez Stanovnik je bil v letih 1965 in 1966 svetnik generalnega sekretarja Unctada (Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju) U Tanta. Od leta 1966 je bil član zvezne vlade SFRJ-ja, od leta 1968 do 1982 pa generalni podsekretar Ekonomske komisije OZN za Evropo. Leta 1982 se je upokojil. Leta 1988 je postal predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije, Slovenijo pa je vodil do volitev aprila 1990, ko je predsednik republike postal Milan Kučan. Novembra 2002 je prejel odlikovanje zlatega častnega znaka svobode za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Slovenije. Od leta 2003 je Stanovnik predsednik Zveze združenj borcev in udeležencev NOB-ja Slovenije.
In končno je prišel tudi zame čas, da svojo mladostno zgodbo z grenkobo na duši lahko izpovem, saj so tudi moje otroštvo in mlada leta bili podobni usodi otrokov iz Petrička. Fašizem, nacizem in komunizem so me prikrajšali za očeta in moj osebni mir. Vsaj povedati želim prenovljenim komunistom v demokrate, da bodo začeli verjeti, da je treba vrniti njihovim žrtvam vsaj malo dostojanstva.
Tako je pač bilo! Zakaj bi to ostale zamolčane zgodbe?