PESNIK KOT ARHITEKT
Pesnik je arhitekt svoje stvaritve. Njegov gradbeni material so besede, ki so gradniki smislov. Posamezne besede se pomensko povezujejo v metafore, te pa sestavljajo celoto pesnitve.
Večpomenska besedila metafor so organska snov, ki tvorijo vezivo razodevajočega pesniškega sporočila. Metafore so stavki z igrivo, simbolično, epistolarno in tudi polemično govorico dvoumnih ali večumnih pomenov besed. Pesniška misel ustvarja prostor, kjer najde beseda svoj preneseni pomen nerazkritih misli. Metafora razbije misel in iz njenih delcev gradi strukturo. Pesništvo bi lahko poimenovali arhitektoniko upesnjene umetniške stvaritve.
Metafora se razpira v svet, ga izrisuje v večbarvnih odtenkih, mnogoplastno, žarči ga z mnogopomenskostjo in je predstavlja enkratnost poetove domišljije, ki se razprostira v neslutene daljave in dolbe globine k izviru spoznanja. Svet razgrinja s svojim molkom, ki mu sledi pomišljaj, čustvo in zadostni razlog, da notranji dialog s slišanim razloži v metaforičnih podobah.
Metaforična govorica je inovacija. Gozd simbolov očiščuje in omogoča dihanje; je razsežje mnogopovedanosti in mnogoglasnosti, izraščeno v razodevanje nezavednega. Beseda daje mislim barvo, vzgib duše in oko srca jim dajeta prostorsko in časovno razsežnost, harmonija jih pa uglasbi. Polifonija izstopi iz sebe kot govoreči jaz, ki želi povedati.
Absolutni notranji jaz nagovori pesnika, da kot etična oseba z neposrednim življenjskim izkustvom pripoveduje. Pesnik potrebuje njegovo zanesljivo besedo, če hočeta preživeti v medsebojnem zaupanju v skupnem duhovnem prostoru. Nemir se vprašujoče in razkrivajoče oglaša. V samodanosti in odprtosti se pesnik usodno izroča svojemu duhu. Navdihi so zadrževano dihanje na dnu potopitve v morje in vdih, ko priplava na površino. So klici v odmevajoči votlini: »Oglasi se!«
Poezija je upor, je izstopajoča moč kreiranja, ki se metafizično udejanja kot okrepljena nadčutnost, kot razum in krhka občutljivost na skrajni meji resničnosti biti, ki se zgodi.
Pesnjenje je metafizični angel, ki nenehno plapola s perutmi v pesniku in zatrjuje, da mu ima nekaj povedati. Hrani in razrešuje se s koščki sveta, ki vstopajo vanj. Živi v sozvočju z načeli, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti duha in volje. Pesnikovanje je ontološko dimenzioniranje lastnega odnosa do sveta, je ustvarjalni trenutek filozofije, ki se hoče udejanjiti kot struktura odnosa, kot vzgib in razrešitev.
Poet stoji med ničem in vsem, steguje roko in zaobjame skrajnosti, spusti se do roba in se dotakne obeh neskončnosti. Vsaka pesem je enkratni in edinstveni dogodek notranje govorice. Pesnik doživlja izkušnjo neskončnega, ki se mu razgali in zagonetno odmakne. Ko preseže mejo svoje končnosti, se razglasi svetu kot sopotnik, ki se dvigne še višje v obzorje neba in išče Hubblove teleskope, da bi se pogledal navznoter. Sešteva druge v sebi in sebe v drugih in izpopolnjuje svoje (samo)zaznavanje s (samo)prevaro, da je neskončni neumrljivi duh v končnem bitju, ki se izraža intuitivno.
Poljublja roke, ki so se dotaknile njegovih oči, da je spregledal. Odrešen skrbi, da na vsak njegov zakaj odgovarja drugi, ki ima pri roki trdnejše resnice, kot jih kaže svet, zato se mu zdi samoumevno, da se reducira na sprejemanje notranje evokacije iz zavesti tretjega, ki si ga znotraj ogleduje kot dovršenost svojega bitja in nagovarja svet onstran dobrega in zla.
Pesnik posluša, kaj govori njegov deziderat. V umetnosti zre duh samega sebe v popolni svobodi zunanje lupine. Prebivalec Olimpa, se umakne s sedeža bogov in gre v svet, da svoje fantazijsko Dionizično ugodje nadomesti z resnico, vse bolj ga prežema mera, ki označuje njegov odnos do realnosti, da se reproducira kot apolinično estetsko, etično in lirično izkustvo.
Poezija izhaja iz notranje potrebe, da se navdušujoči in navdihujoči duh instinktivno iztisne iz duše, ko začuti absolutno neodvisno hotenje za dosego najvišjega namena, ki ga imajo stvari v ljubezni, pravičnosti in lepoti.
Ko svetloba poplesuje v sakralnem razpoloženju in razpolaga z idejami, se rodi pesem. Poezija s svojo sporočilnostjo izpoveduje, sproža vprašanja in dvome, a navdih nagovarja, kako naj se razpotegnejo poteze roke in peresa, da bo »poiesis« postala zrcalna slika poetove duše, eksistencialne verodostojnosti pesnikovega doživljanja sveta, kakor tudi odsev oblike, lepote in lastnosti, oplemenitenih s krepostjo, silo, močjo in bogastvom jezika, barvitostjo sloga, močjo izraza s poglabljanjem lastnega čustvovanja in mišljenja, v sorazmerju s prečiščeno občutljivostjo notranjega poetovega opazovalca in bralca.
Arhitektura pesniške stvaritve se odlikuje po literarnih prvinah. Pesniški opis je izrazito individualen, temelji na lastnih čustvih in vtisih. Naracija naj sledi notranjemu doživetju, notranjemu ritmu, s katerim pesnik izraža svoje misli in čustva.
Poezija je naše sedanje realno bivanje, spoznano in doživeto po svojem bistvu. Poezija je čustvenost, lepota, šepetanje, blagozvočnost in iz duha vznikla beseda, ki na skrivnosten in dvoumen, a hkrati intelektualno dojemljiv način sporoča in daje čutiti, da je človek vrednostno bitje v nedovršenem stanju sveta.
Poezija
Poezija te zajame,
zavije v svilo
in spremeni v sladkorni trs.
Je lapis za ižiganje ran
in divjega mesa.
Ti pogasi žejo duše
in oživi glasbo v tebi.
Čudežno izpraznjena vsebina izrekanj,
ki blažijo hrepenenju bolečino rojevanja.
Donošena porodna voda v slapu besed.
Moja odžejana grlica med stenami bivališč.
Sok izvotljenega drevesa, ki se cedi
po stenah maternice in zadiši v razcvetu.
Poezija, odsev mojega tkiva in krvi.
Pozibavanje rastočih vej v večernih sapah.
Cvetenje umito v nežnostih juter,
ki se spreminjajo v sad otroškega telesa.
Stihi so vrt med sušo in vročimi vetrovi.
So jutranja rosa, ki blaži cvetu obraz.
Hranim se z njeno bližino, dotiki,
mlekom njenih dojk, neusahljivo močjo
in s plodnostjo, ki se spreminja v seme ljubezni.
Shranjena teža duše, na katero so privezani
preroški glasovi šumenja morskih valov,
ki so se ustavili v kanalih in pretokih srca.
Vrelci bolečine in nore slasti.
Obzidje, s katerega padam v slapovih,
ki me pijejo odprtih ust in jaz se lepim ob kamenje,
pobiram jih in gradim gradove svojih sanj.
Prepoznam se le v svojih zamudah in glasu.
ZAPIS O PESNJENJU, 14. KIMAVCA 2009
Pesnjenje je neizrekljivo stanje, ki čudežno prešine. S svojim srcem določamo pesniki razmerje do sveta. Pesnjenje je sladostrastje, je kulinarični užitek duše, ki zazna in ubesedi vse njene odtenke.
V pesnitvi izrazimo in razkrijemo najbolj skrite misli. Urejeno besedilo in dobra metafora spremljata občutke iskanja in uresničenosti v neskončnost. V bistvu je pesnik razdeljeno bitje na dušo in telo. Telo mu služi, da duša preživi, da vzbudi čustva.
Olimp ni več gora, na katero bi se vzpenjali in polagali nanjo le lepoto, besedno estetiko in izborno obliko rim. Olimp je postala ropotarnica, smetišče duš, ki se tu izčistijo. Na romarski poti pri osvajanju njenega vrha odložimo nanjo vso kramo, ki jo nosimo s seboj in se nam je nabrala v tem ponesrečenem Kafkovem času. Pesnik ni več le slavec, ki radostno poje, sodobni pesnik doživlja tudi metamorfoze, ko se spreminja vse od nežne grlice do zverine, ki tuli, kadar ga v duši boli. Njegov prostor za duhovna potovanja se je razširil v neskončnost zaznave bolečine in obsodbe krivic.
Erato (starogrško Ἐρατώ), muza ljubezenske poezije po grški mitologiji, ki je običajno predstavljena z liro, je postala prestol za vse mogoče vrline in slabosti. Bila je ena od devetih muz, ki so spremljale grškega boga Apolona ter ga navdihovale. Iz mehke in lepe Apolonove duše ni mogoče potegniti kosa železja ali kamna, kakor ni mogoče s sijajem, bliščem in leskom sezidati hiše. Sentimentalizem so začeli obsojati kot nespodobnost in osladnost. Sodobna poezija čustvom ne priznava pravice do izliva in je do vznesenosti kritična. Mnogi ne cenijo več poezije, ustvarjene z vonjem in instinktom, temveč poezijo sezidano z rokami in lopato, torej z oprijemljivimi elementi, ki jih je mogoče prekladati, z njimi trgovati in jih uporabljati. Moderno je postalo realistično pesnjenje o ceveh in kanalih z apokaliptičnimi znamenji človeštva. Srečujemo se tudi s poezijo z nadutostjo jaza, brez mistike, ki se izraža v globljem.
Svečnik je nadomestila žarnica, sadeže drevesa okrasni plastični predmeti. Ljubezenska čustva seks. Marsikateri nesrečen človek je prazen in nima kaj povedati, piše pa visoko doneče, nerazumljive verze instantnih učinkov, ki so iztirili iz arhaičnih pravil večno žive lirike. Tudi ustvarjalce oblikuje čas, redki ostanejo v svetišču narave in jo lirično doživljajo kot prvobitnost človekovega občutenja.
Dobra pesem pripada čustvom, je naklonjena svobodi in predana etiki.
Včasih je veljalo, da je vsebina zaradi oblike. Poezija mora imeti tudi filozofski pomen, izražati mora nauk in moralni pomen. Neizgovorjeno in zamolčano ostane sporočilnost metafore, kjer bi morala spregovoriti in spregovori tedaj, ko bi morala molčati. Napolnimo naša srca z užitkom branja, brez patetičnosti, nabreklosti, vznesenosti, duša potrebuje hrepenenje v globljem razmerju do prvinskosti, pomembno je duhovno občutenje, ki dojema in dviguje. Poezija je subtilen pojav posameznega ustvarjalca, implicirana na vse duhovne pojave naših predstav in občutenj. Pravil kakšna naj bo poezija enostavno ni. Je vzvišen jezik, ki razodeva pesnikovo duhovno pot. Je motrenje absolutnega v luči biti in ostati na duhovni ravni.
PESNJENJE
Pesniki veliko pesnimo in objavljamo. Bolj malo se pa pogovarjamo o pesništvu. Všeč so mi bile misli o tradiciji in individualnem talentu znanega angleškega pesnika in esejista Thomasa Stearnesa Eliota, Nobelovega nagrajenca za literaturo leta 1948, ki spada v sam svetovni vrh velikih pesnikov. Bil je avantgarda, najopaznejša drugačnost v primerjavi s tradicijo. Uveljavil se je s svojim svobodnim, največkrat tudi drznim in izzivalnim uporabljanjem jezika in pesniških oblik. Bil je novator poezije sodobnega časa. Poleg Charlesa Baudelaira, je največkrat imenovan za utemeljitelja modernega pesnjenja in sodi v peščico najvplivnejših pesniških osebnosti v zadnjih sto letih.
Menil je, da pesnik ni na noben način pomemben oziroma zanimiv zaradi osebnih čustev, čustev, ki so jih vzbudili določeni dogodki v njegovem življenju. Njegova osebna čustva so lahko preprosta, groba ali plitka. Čustvo v njegovi poeziji bo zelo sestavljeno, a ne tako kot pri ljudeh, ki imajo zelo komplicirana čustva v življenju. Pravi, da v resnici je napaka ekscentričnosti v poeziji, da išče nova človeška čustva in v tem iskanju novega na nepravem mestu odkriva perverzno.
Ni pesnikov posel, da najde nova čustva, ampak, da uporabi običajna, da jih predela v poezijo in izrazi občutke, ki jih v resničnih čustvih sploh ni. In čustva, ki jih ni nikdar doživel, mu bodo služila prav tako kot tista, ki jih pozna. Pravi, da iz tega izhaja, da ni točna formula »v miru priklicati v spomin čustvo«. Ne gre namreč za čustvo niti za spominjanje niti za mir (če nočemo izkriviti pomena te besede). Gre za zbranost in za novo stvar, ki iz zbranosti nastane, iz velikega števila doživljajev, iz velikega števila doživljajev, ki se praktičnemu dejavnemu človeku sploh ne bi zdeli doživljaji. Ta zbranost pa ne nastane zavestno in po preudarku. Doživljaji niso priklicani v spomin« in se končno spojijo v vzdušju, ki je mirno samo zato, ker je pasivno spremljanje dogodka. Navaja, da to ni čisto vsa zgodba. Marsikaj pri pisanju poezije mora biti zavestno in premišljeno.
V resnici slab pesnik navadno dela nezavedno tam, kjer bi moral delati zavestno, in zavestno tam, kjer bi bilo treba nezavedno. Zaradi obeh zmot postaja pesnik »oseben«. Poezija pa ni sproščanju čustev, ampak beg od njih, ni izražanje osebnosti, ampak beg pred njo. Seveda pa samo tisti, ki osebnost in čustvo imajo, vedo kaj pomeni bežati od njih. Pravi, da razum je prav tako nekaj bolj božanskega kot brezstrastnega.
Pesnik Eliot sam pravi, da njegov esej o tem, da se namerava ustaviti na meji metafizike in mistike in se omejiti na take praktične sklepe, kot jih resen človek, ki se zanima za poezijo, lahko uporabi. Njegovo mnenje je, da obrniti pozornost od pesnika na poezijo je hvale vreden namen, saj bi to privedlo do pravičnejše presoje poezije kot take, dobre in slabe.
Mnogo ljudi ceni iskreno čustvo, izraženo v verzu, manj pa jih zna ceniti tehnično popolnost. Toda zelo malo jih ve, kdaj je izraženo prepričljivo čustvo, čustvo, ki živi v pesmi in ne v pesnikovi osebni zgodovini. Čustvo v umetnosti je neosebno. In pesnik ne more doseči te brezosebnosti, če se popolnoma na preda umetnini, ki jo ustvarja. Najbrž pa ne bo vedel, kaj je treba storiti, če ne živi v tistem, kar ni samo sedanjost, ampak sedanji hip preteklosti, če se ne zaveda – ne tega, kar je mrtvo, ampak tega, kar že živi.
In če zaključimo s tem razmišljanjem ali ga celo odpremo našemu razumu in čustvenemu prostoru za poglobljeno spraševanje kakšni pesniki smo mi sami, lahko kaj hitro ugotovimo, da nam pesnikom ni potrebno izražati sebe kot osebnosti, temveč da smo sami medij, in ne osebnost, v katerem se vtisi in doživetja združujejo na posebne in nepričakovane načine. Tisti vtisi in doživetja, ki so za nas pomembni morda ne najdejo mesta v poeziji, tisti pa ki postanejo važni za poezijo, imajo lahko za človeka, za osebnost povsem brezpomembno vlogo. Skratka takšno mišljenje je dokaj nejasno, saj vemo, da pišemo iz svojih čustev in čustvenih potreb. Gre pravzaprav za ravnotežje nasprotujočih si čustev. Spojeni pozitivno in negativno čustvo navadno močno očara pesnika nad lepoto in prav tako močna prevzetost nad grdoto, ki nasprotuje očaranosti, jo uničuje. Zapleteno, vendar včasih lahko tudi malo bolj zapleteno razmišljamo.
Ni namreč važna veličina in silovitost čustev oziroma sestavin, temveč intenzivnost umetniškega procesa, pritiska pod katerim poteka spajanje. Moč poezije je povsem različna od kakršne koli moči domnevnega doživetja, o katerem nam epizoda da vtis. Pesnikov duh je shramba za sprejemanje in kopičenje občutkov, fraz, metafor, podob in delcev, iz katere gradimo novo zgradbo pesmi, ki sama zase postane telo in duša.
Pesem izbrana na literarnem natečju RTV MMC, Blogozija 2009
KAMEN ALI TKIVO?Napeto je danes ozračje s svetlobo.
Potopljeni so vrči z lučjo.
V njih drstijo ikre svoj lunin ples.
Rušijo se vali in pogrezajo v svojo bolečino.
V kamen ob obali zapisujejo svoj morski potopis.
Misli krvavijo nad svojimi žalnimi trakovi,
ki se v dimenziji žarkov raztisočerijo
v jagode vina in nasmehe iz spomina.
Nekoč je bila kamen.
Nič je ni bolelo.
Konjska kopita so lahko hodila
po njenih grudih.
Danes je drugače.
Kamen so razbrazdali plazilci,
ki so se razlezli po njegovi duši.
Potuhnjeno stiskajo njene čute v kot
in si obirajo dišave.
Kamen odseva tudi milino,
če ga je zbrusila človeška roka.
Vprašanje je, kaj dela bolj človeka:
Kamen ali tkivo?
Morda mu apnenec učvrsti hrbtenico,
a tkivo mu zmehča dušo.
Je večrazsežnost, ki se razodene kot kri.
Lapor postane prag vrat,
skozi katera vstopajo ljudje.
Ne vem kako priti iz sebe do tebe.
Skozi bele poti kamna
ali rdeče poti krvi.
Slišim šumenje, da so se jadra razpela.
PREVOD:
NIGDINA, PA IPAK....
Vidim, što ne vidim.
Između lišća bijeli se glog.
Izašao je iz oceana svijetla.
Djelić samoće i od zaborava napušten.
Disanje, prostranstva, pokreti
što napadaju oči.
Duboka tišina i sama bjelina.
Bjelina, što ne pripada nijednoj zvijezdi.
Prozračnost između kamenja.
Šuštanje vjetra.
Dugi ritam samoće.
Duh nemirne noći.
Koraci u močvari.
Dlan se pjeni iznad oblaka,
kud odlaze lepršave duše.
Sjene prolaze nečujnim koracima
kroz velike dvorane,
što odsijevaju minulo vrijeme.
Stvari odguruju zrak od sebe
i traže darove proteklih radovanja.
Praznina raskošno prerasta žiće.
Čavli i snovi.
Viđenje, što uznemirava i zaboli.
Drvo je palo u grkljan peći.
Plamenčići. Toplo mi je!
Bijele stvari žrtvuju crvene.
Ogledala blistaju u daljini.
I vatra zna puno o poeziji.
Odsjeva. Gori!
Milioni plamenih jezičaka,
što žare crveno i misle bijelo.
A ja? Zrcalim u nigdini.
Moj bijeli cvijet se u vazi suzi.
Autor: Tatjana Malec
Prijevod iz slovenskog jezika: Senada Smajić
PREVOD
ŽENI
Dođi da te sjemenima
ljudskosti napunim.
Dođi da uđem u tvoj hram,
da te zalijem sjemenima plodnosti.
Volio bih u tebe pretočiti sva riječna korita
i ikre svog zametka.
U tebi tražim utočište.
Neka se moja krv odmori u tvojoj
i tvoj dah nek' me sačuva
za buduće osmjehe svijeta.
Kad budem prodirao kroz ušće
tvog djevojaštva i kad se budu
u tebi uspinjali zidići života,
igrat će se dijete s mojim namjerama
i ja ću, naslonjen na stijene tvoje maternice,
osluškivati vedroj dječjoj igri
i ti ćeš biti svećenica svetog ognja.
Dolazit ću s šumom sladostrasnog
kipljenja iz nebeskog sabirališta
kroz tvoje tijelo, zapisano u duši svijeta.
Iskusit ću med prijateljstva
i zaboraviti na pelin neprijateljstva.
Rastapam se i pretačem u tebe
kao pljusak kiše u mirisnom maju.
Uz tebe ću biti štap, na koji
ćeš moći osloniti ruku.
Sehara