DRUŽINA REŠETA S PLANINE

Predniki družine Rešeta s Planine pri Ajdovščini št. 80

Andrej Rešeta * 1695 + 10. 9.1786
Jožef Rešeta * 1726 + 6.10.1811
Anton Rešeta * 1733 + 14.10.1797
Marijana Rešeta * 1747 + 02.04.1833

Naslednji rod iz družine Rešeta

Mož: Matija Rešeta * 1771 + 10.03.1816
Žena: Marijana Vidrih *1772 + 20. 02.1832

Otroci: Anton Rešeta * 10.05.1779 + 24.06.1841
Marijana Rešeta * 25.05.1801 (datum smrti ni znan)
Jožef Rešeta * 16.05.1803 + 03.10.1804
Mihael Rešeta * 02.10.1805 + 01.02.1864
Frančiška Rešeta * 01.10.1808 (datum smrti ni znan)
Marko Rešeta * 21.04.1811 (datum smrti ni znan)

Mož: Mihael Rešeta * 02.10.1805 + 01.02.1864
Žena Marija Kobau * 04.03.1808 + 23.09.1887

Poročila sta se v mesecu marcu 1835 in imela sina Antona * 24.03.1838.

Mož: Anton Rešeta * 24.04.1838 (datum smrti ni znan)
Žena Marija Stibil (Stibiel) * 01.02.1834 + 24.07.1899

Poročila sta se leta 1864 in imela otroke:

Antonija Rešeta * 10.06.1866 + 10.05.1888, umrla je stara 22 let
Frančiška Rešeta * 12.03.1868 + 01.02.1942, poročena v
Dobravlje, v zeselek Kozja Para z Antonom Breščakom
Jožef Rešeta * 06.03.1870, mornariški oficir, Boka
Kotorska, pokopan z ženo Micko Rešeta v Slanem
Tone Rešeta * 22.01.1872 + 23.01.1952, Planina 77,
(potomci živijo na Rešetovi domačiji)
Rešeta Alojz * 30. 08.1874 (datum smrti ni znan)
Ivan Rešeta * 18.10.1876 (datum smrti ni znan),
Pater Janez Frančiček Peter
Gvardijan na Sveti Gori, rešil v prvi
svetovni vojni s sliko Matere Božje
pokopan v Frančiškanskem
samostanu v Ljubljani
Marija Rešeta (Micka) * 26.09.1876 - 1967, iz Kranja (Britof)
Kancijanila Rešeta * 05.05.1844 + 23.03.1886
Karlina Rešeta, poročena v Gaberje, (datum rojstva in smrti ni znan, brez potomcev).

Rod družine Rešeta se je preživljal z vinogradništvom in kmetijstvom.

BABICA FRANČIŠKA REŠETA

Frančiška Rešeta (12.03.1868 + 01.02.1942) s Planine pri Ajdovščini se je poročila k Breščakovim v zaselek Kozja Para v Dobravljah. Po poklicu je bila šivilja. V moževo hišo je pripeljala ob vozu z vpreženo živino za v štalo. S seboj je imela tudi z doto v denarju in blagu. Na vozu je pripeljala velik zlato rumeno zapečen kolač in ga v znak blagostanja podarila z ruto in predpasnikoma svoji tašči. Njena dota je obsegala 28 svilenih oblek, veliko število vezenih »štikanih« platnenih rjuh in druge posteljnine, »štikanih« prtičkov in predpasnikov okrašenih s čipkami, svilene »koutre« (pregirnjala, napolnjena z volno), žimnice in vse potrebno za gospodinjstvo. Z babičino doto so pri Breščakovi hiši dokupili tudi nekaj grunta. Duhovnika Jože in Jakob Stibiel sta poskrbela za doto vseh šestih nečakinj V Dolenjah, med katere je sodila tudi mati moje prababice Marija Stibiel in tudi za njeno hčerko Francko, mojo babico je bilo poskrbljeno. Duhovnika Jožef in Jakob Stibiel sta poskrbela tudi za svojega gluhonemega brata, čebelarja. Dajala sta mu venecijanske zlatnike, oblečene v platno, ki so jih še pred kratkim našli zazidane, ko so popravljali hišo.

Babica Frančiška, po domače Francka, je bila zelo delovna in podjetna. Ko se je ded Anton Breščak vrnil iz vojske, ki jo je služil na Reki kot vezist, sta oba odšla v Trst in se zaposlila v restavraciji na Opčinah. Ded je bil preprostega kmečkega rodu, vendar naravno inteligenten, pisal je poezijo in je bil napreden in načitan Primorec. Pred odhodom v vojsko je imel spisano že celo pesniško zbirko stihov, ki so žal, bili uničeni, ko je hiša pogorela. Tržaški pisatelj Kravos, sicer iz dobravskega zaselka Kozja Para, je deda v svojih knjigah opisal kot naprednega Slovenca in narodnjaka. Kot natakar v restavraciji je ded Anton Breščak na Opčinah stregel tudi avstrijskemu cesarju Francu Jožefu I.

Babica Francka in ded Anton ste imela srečen zakon. Rodilo se jima je 14 otrok, ki sta jih lepo vzgojila in izobraževala. Dva otroka sta jima umrla takoj po rojstvu, druga dva pa v posledici bolezni, ki so tedaj razsajale (davica, kolera in španska gripa).

Najstarejšo hčerko Teo sta iz Trsta poslala na Koroško na šolanje v zavod Marija na Zilji, kjer se je učila slikarstva, oblikovanja, vezenja in gospodinjskih del. Ko sta si ded in babica na Opčinah prihranila nekaj denarja, sta postavila v Dobravljah hišo tik ob železniški postaji in odprla restavracijo. Ker je bila mimo hiše speljana železniška proga, je v neki vetrovni noči vlak brez iskrolovnih naprav z iskrami povzročil požar in hiša je pogorela do tal.

Nato so prišli zelo težki časi prve svetovne vojne, ki so zahtevali žrtve v družini. Babici in dedu je v Krpatih padel 17-letni sin Tonček. Istočasno jima je umrla v tržaškem »špitalu« 22-letna hči Francka za špansko gripo, v Krpatih pa je padel njen mož, zet Franc Jerkič. Ostal jima je 3-mesečni vnuk Franc, za katerega sta morala skrbeti. V teh hudih časih se je 19.9.1915 rodila tedaj 53-letni Francki moja mati Hermina kot štirinajsti in zadnji otrok. Vihrala je vojna vihra, vladali sta beda in revščina. Ded je zmenjal z vojsko seno za vojaške konje za vrečo makaronov, da so otroci preživeli. Babica je številne otroke oblačila tako, da jim je izdelovala iz vojaških sukenj oblačila.

Nato sta se z dedom spet opogumila in najela pri vaški hranilnici posojilo z oderuškimi obrestmi in spet postavila hišo. Odplačevanje glavnice z visokimi obrestmi jima je povzročalo težave, da sta zašla v skoraj brezizhodni dolg, ki ga nista mogla odplačevati. Dolg na hiši je odpalačal iz svojih prihrankov hčerin mož zdravnik dr. Emanuelle Abbattista in omogočil babici in dedu, da sta mirno živela naprej. Številne nepreskrbljene otroke je vzela k sebi najstarejša hčerka Tea Breščak in sta jim z njenim možem Emanuellom, zdravnikom omogočila vsem študij, stric Robert Breščak je doktoriral iz medicine in prav tako nečak Franc Jerkič. Številni Breščakovi otroci so živeli v Milanu, študirali in obiskovali svoje starše v Dobravljah.

Italijanska učiteljica iz Palerma Angelina

Siolino Arena (Slika iz leta 1932) je v

Frančevi rojstni hiši učila dobravske otroke

v italijanskem jeziku

V novo sezidani hiši je bila vaška šola, v kateri je učila italijanska učiteljica. Družina je postavila bogato knjižnico slovenskih knjig, klavir in teta Tea, slikarka je opremila hišo s številnimi svojimi slikami in slikami strica Stanka Breščaka.

Med drugo svetovno vojno 23. 9.1943 so Nemci zažgali hišo, da je že drugič pogorela do tal in vsa kulturna dediščina je bila znova uničena. Po vojni se je hiša spet obnovila in v njej živijo Breščakovi potomci.

Ded Anton Breščak je umrl 20.2.1941, babica Frančiška pa kmalu za njim 1.10.1942.

ROD PRABABICE MARIJE STIBIL (STIBIEL)

Moja prababaica Marija Stibiel (1.2.1834 – 24.7.1899), mati Frančiške Rešeta, je vnukinja od Josipa Stibiela in Ane Terčelj iz Erzelja. Iz virov izjaja, da je prababičina babica iz družine, iz katere izhaja tudi Filip Terčelj (2.2.1892 – 7.1.1946), duhovnik, profesor teologije, prosvetni organizator, publicist, nabožni pisec, pisatelj in ki se je rodil v Grivčah na Vipavskem kmetu Filipu (Lipetu) in Mariji, ki se je v Grivče primožila iz Skrilj. Njen ded in oče pa izhajata iz duhovniške družine Stebiel iz Ustij (Stivel ali Stivello), ki izhaja iz Ponadižja. Strica prababice Marije Stibiel duhovnika Jožef in Jakob Stibiel sta imela strica, ki je bil tajnik deželnega glavarstva v Trstu in je umrl 1847. leta.

Leta 1864 se je Marija Stibiel poročila k Rešetovim na Planino pri Ajdovščini. Prababica Marija Stibiel je imela strica Jožefa Stibiela (5.8.1784 – 15.11.1848), ki je bil duhovnik in profesor kanonskega prava ter homelit in mlajšega strica Jakoba duhovnika in kanonika v Aquliei.

Priimek Stivel ali Stivello je prišel k nam iz Karnije (Ponadižja) z župnikom Stivelom, ki so ga poslalai na Ustje pri Ajdovščini škofje iz Videmske škofije, ki je spadala pod Aquleio. Župnik Stivel je na Ustje povabil svojega brata, ki se je poročil z Žvokljevo z Ustij. Pri Stivelovih na Ustjah so po domače rekli pri Konterfalovih (contro falli). Priimek Stivel ali Stivello se je najverjetneje pod avstroogrsko monarhijo pogermanil v priimek Stibiel, ki se je kasneje poslovenil v priimek Stibil (Vir: Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel, sabral jih je Štefan Kocjančič, nekdaj njegov kaplan, sedaj učitelj Svetega pisma stare zaveze v Goriškem semenišču in jim je pristavil životopis rajnkega s kratkim uvodom v celo knjižico, v Gorici 1853, natisnil in založil Paternolli, v NUK-u pod signaturo 24193).

V knjigi Narod naš dokaze hrani, bibliografski pregled slovenskega tiska na Primorskem do koncem leta 1918, Pavel Plesničar, Ljubljana, 1940, piše: Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel, nekdanji kaplan v Šturjah, Nabrežini in Planini, potem učitelj pastirstva v goriškem semenišču in špiritual, fajmošter ino špiritual v Črničah, ino na zadnje fajmošter ino dekan v Ločeniku blizo Gorice, okrožni šolski ogleda, častni svetovalec konsistorialni, cerkveni ud krščanske kmetijske družbe v Gorici, itd. Sabral Štefan Kocjančič, v Gorici, natisnila in založila Paternolii, 1853, 8 XI-176 strani. Na uvodnem delu navedene knjige se nahaja životopis Stibielov, ki je omogočil raziskovanje Stibielov.

Potomci Stibielov iz rodbinske veje iz Dolenj št. 11 (prej št. 9) pri Ajdovščini in iz rodbinske veje Stibielov iz Vrtovina imajo zelo bogat življenjepis. Potomci župnikovega brata Stivela so se uveljavili na poseben način, njihovo življenje je zaznamovano z delovanjem, ki je na pozitiven način usodno vplivalo na nadaljnje rodove in njihov duhovni razvoj. Po duhovnikih je obstajala tudi Stibielova štipendije, iz kateree so se šolali številni vipavski duhovniki. Iz rodbine Stibiel iz Ustij je bil tudi duhovnik Anton Stibiel, ki je služboval kot kaplan na Studenem od leta 1813 - 1824.

Viri: ustna izročila babice od Zofije Stibiel iz Črnič, živeče v Izoli in zgoraj navedeni pisni viri.

(več na http://www.rtvslo.si/blog/tatjana-malec/zgodbe-ki-jih-pise-zivljenje-priimki-stibiel-stibil-grabrijan-in-reseta/40608

ŽIVLJENJE DUHOVNIKOV JOŽEFA IN JAKOBA STIBILA, BORCEV PROTI GERMANIZACIJI SLOVENSTVA

Ustanavljanje slovenskih šol na Primorskem

Namerilo se je, da je prišel v trdo kmečko hišo Stibielovih na Vipavskem goriški meščan in opazil bistrega domačega sina Jožeta. Beseda je dala besedo, očeta Josipa in mater Ano ni bilo treba predolgo nagovarjati in kuštravi pastirček, rojen v Dolenjah pri Planini dne 05.8.1784, je zrasel v dijaka v deželskem mestu. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Gorici, kjer je maturiral 1804.

Sprva je bilo težko, posebno nemščina je bila trd oreh v primerjavi z mehko vipavsko govorico; ko je premagal to težavo, je šlo zlahka navzgor, tako da je bil kmalu najboljši učenec v razredu. Prejemal je Žgurjevo štipendijo.

V bogoslovje je moral leta 1804 – 1805 v Gradec, cesar Franc Jožef je bil namreč ukinil goriško semenišče, nato jr prišel v drugi letnik v Ljubljano, ker je tako želel njegov mlajši brat Jakob. Jožef Stibiel je bil med najboljšimi študenti. Že leta 1807 je opravil izpite čez 4. letnik. Bil je med tremi najboljšimi, učenec profesorjev Matevža Ravnikarja in Jožeta Balanta. Dne 8. novembra 1807 ga je posvetil goriški škof Inzaghy. Nato je kot kaplan od leta 1810 služboval v Šturjah pri Ajdovščini, potem pa je bil nastavljen po treh letih v Nabrežino, kjer je ostal do leta 1813. Bil je prijatelj zelo izobraženega grofa Rajmunda Thurna, ki mu je veliko intelektualno dal. Skupaj sta prebirala Cicerona, Svetonija, Virgila in Horaca. Leta 1813 je prišel v rojstno Planino kot duhovnik pomočnik in nato je leta 1817 napravil župnijski izpit. Med tem so v Gorici spet odprli bogoslovje (odpravil ga je cesar Franc Jožef II in ga spremenil v vojašnico). Jožefa Stibiela so poklicali v Gorico za profesorja pastoralke. Moral je na Dunaj, da je opravil izpite. V bogoslovju je učil tudi eksegezo, liturgiko in opravljal službo sprituala. Spisal je skripte za pastoralko. Po njegovih kakovostnih skripitih je študiralo še veliko bogoslovcev, več desetletij. Zaradi napornega dela je zbolel in si želel na deželo. Nerad mu je ustregel nekdanji profesor Balant, vendar ga je končno le poslal za župnika in dekana v Črniče. To je bilo leta 1822. V kraju ni bilo šole, zato je Jožef Stibiel zbral petdeset otrok, pripravil zanje potrebno šolsko poslopje in dosegel, da je bila v Črničah ustanovljena stalna šola. Tu je začel učiti otroke slovenski in nemški jezik ter druge predmete. Hotel je starše prepričati koliko dobrega sadu prinese dobra in lepo vodena šola. Na koncu je povabil Valentina Staniča, nadzornika vseh šol, da so opravili izpite in najboljši dobili nagrade. Po tretjem letu je poskrbel, da je šola dobila prvega učitelja. Na njegovo ponudbo je bila ustanovljena tudi šola v Vipavskem Svetem Križu. V Črničah je navdušil ljudi, da so zgradili šolo in obljubili potrebne dohodke novemu učitelju, ki ga je nekaj časa sam vzdrževal. Iz Črnič je 17. julija 1827 prišel v Ločenik. Štefan Kocjančič je od 2.novembra 1842 in vse do 26.decembra 1846 služboval v Ločniku kot pomočnik dekana Stiebla. Nato se vrne v Gorico, kjer postane semeniški profesor. Predaval je zgodovino semitskih jezikov in zgodovino Svetega pisma, ki ga je razlagal in prevajal po hebrejskem izvirniku. Kociančič je bil eden prvih netilcev narodnostnega osveščanja na Goriškem in tesen sodelavec Jožeta Stibiela prav na področju ohranjanja slovenstva na Primorskem.

V Ločeniku je bila do njegove smrti prva nedeljska maša v slovenskem jeziku. Imel je dva kaplana. Slovenca in enega Furlana. Poleg dušnopastirskega dela je tudi tukaj organiziral šolo in v njej učil, prepričal je tudi ljudi, da so sezidali šolo. Od leta 1877 do njegove smrti so bile po njegovi zaslugi odprte šole v Goriških Brdih, t.j. v Moši, na Kojskem, v Biljani, Medani, Šlovrencu, Fojani, Šmartnem in Gradnem (to so bile kaplanije, ki so spadale pod Ločnik. Jožef Stibiel je bil šolski nadzornik za celo dekanijo. Zaradi velikega dela je zbolel in obnemogel. Dokler je bil po slovenskih duhovnijah, je pridigal v slovenskem jeziku in tudi pridige je pisal v slovenščini. Slovenskega jezika se ni naučil v šolah. Bil je samouk. Naučil se ga je iz Japljevega svetega pisma. Po njegovi smrti je njegove pridige in druge slovenske spise zbral profesor Štefan Kocjančič in jih je leta 1853 natisnil.

Stibiel je vneto opravljal službo šolskega nadzornika, svetoval in pomagal je kjerkoli je njegova beseda zalegla. Ljudje so ga imeli radi, posebno pa so se ga oklepali otroci, ker je znal biti z njimi prisrčno sproščen. Že od prvih kaplanskih let je slovel kot dober govornik. Rad je prepeval in je bil zelo družaben. Ljudje so ga pogosto vabili na gostije, kjer so kaj priredili ali slavili. Po mnenju nekaterih konservativnih župnikov je bil celo preveč ljudski. Bil je človek naroda in slovenstva. Razdajal se je ljudem, ki jih je ljubil v besedi in dejanjih.

Umrl je 15. novembra 1848 v Ločeniku pri Gorici v starosti 64 let. Oba brata Stibiela Jožef in Jakob sta veliko naredila za ohranitev in dvig slovenstva na Goriškem in Vipavskem.

Brat Jakob Stibiel je bil profesor zgodovine in kanonskega prava v Gorici in je služboval v Aquilei ter je imel tam visok položaj v cerkvenih korgih. S svojim bratom Jožefom je veliko sodeloval in pomagal pri dvigu slovnestva in šolstvu.

RODBINSKA VEJA STIBIELOV IZ VRTOVINA

ŽIVLJENJE IN PRIBLJUBLJENOST MISIONARJA IVANA STIBILA - JOHNA MED IZSELJENIMI SLOVENCI

z družine prednika Stivelo – Stibiel, ki je prišel iz Ponadižja in se poročil z Žvokljevo iz Ustij, izhaja tudi Ivan Stibiel – John, misionar, pionir ameriških izseljencev, rojen 31. oktobra 1821 v Vrtovinu. Bil je župnik v Kamnjah na Vipavskem. Umrl je 13. januarja 1869 v Alleghenyu pri Pittsburghu (Pennsiylvanija, ZDA). Njegov oče je bil Janez Stibiel, kmet, mati pa Marija Ličen. Šolal se je v Gorici in je bil istočasno štiri leta domači učitelj pri grofu Lanthieriju. V goriškem bogoslovju ga je profesor biblicistike Ivan Mozetič (PSBL II, 465 – 466) navdušil za delo med izseljenci v Ameriki, kamor je avgusta 1846. leta sam odšel. Janez Stibiel je bil avgusta 1845 posvečen, nato pa je bil dve leti kaplan v Bovcu, kaplan in župnik v Placuti v Gorici in eno leto v Podnanosu. V Ameriko je odšel 1850. leta, ker je prišel ponj in še po štiri druge profesor Mozetič, ki mu je prepustil svojo župnijo Brezmadežne v Alleghenyu. Takoj po odhodu je Stibiel sezidal šolo in vepljal delovanje raznih društev. Za nove naseljence, ki so gradili pennsylvansko železnico je sezidal dve cerkvi s šolama, drugod pa jih je povečal ali dozidal. Po Mozetičevem odhodu v domovino 1853 je Stebiel postal generalni vikar pittsburške škofije, obdržal pa je tudi svojo župnijo. Dne 8. marca 1868 se mu je vlila kri in ni več okreval.

Kakšen ugled, priljubljenost in zaupanje je užival, govori dejstvo, da je ležalo njegovo truplo tri dni v pittsburški stolnici na mrtvaškem odru in so ga hodili ljudje v množicah kropiti. Na grobu so mu postavili spominsko kapelico.

Viri: M. Miklavčič, PSBL II 463 – 466 pri Mozetič Janez, z literaturo Arnež (John), Slovenian letters by missionaries in America (1857 – 1874), New York 1984; priloga kot G 14. marec 1985; PSBL, 14. snopič, Sedej – Suhadolec, Goriška Mohorjeva družba in ustna izročila.

ŽIVLJENJE JANKA STEBIELA - VUKASOVIĆA, BORCA PROTI TURKOM

Iz zgoraj omenjene Stebielove družine brata župnika iz Ustij Stivela, ki sta prišla iz Ponadižja oziroma iz Ustij v Vrtovin, izhaja tudi Janko Stebiel – Vukasović, prostovoljec v borbi proti Turkom na strani Srbov, proti Turkom, Bolgarom in Avstrijcem. Stibiel Janko Vukasović, roj. 2.9.1851 v Vrtovinu v Vipavski dolini, borec in publicist, je umrl v Ljubljani, 13. 7. 1923, pokopan v Vrtovinu.

Obiskoval je navtično šolo na Reki, služil od 1870 - 1874 v avstrijski vojni mornarici in se nato zaposlil pri finančni inšpekciji v Gorici. Ko je izbruhnil 1875. leta upor proti Turkom v Hercegovini in se je Srbija pripravljala na vojno je Stibiel Janko odšel tja in stopil v prostovoljni zbor Đorđa
Stratimirovića. Ker pa Srbija ni začela vojne, se je preselil v Bosno v četo
Petra Mrkonjića, poznejšega srbskega kralja Petra Karadjordjevića. Končno je odšel z rojakom Aleksandrom Tomanom iz Kamne Gorice v Hercegovino k vojvodi Miću Ljubibratiću, kjer se je boril kot poročnik. Ko je leta 1876 Srbija napovedala Turčiji vojno je bil v drinskem prostovoljnem zboru, je bil nekaj časa tolmač pri Garibaldinski legiji, ki je prišla Srbom na pomoč. Spomladi 1877. leta je bil sprejet v redno srbsko vojsko. V srbsko - bolgarski vojni je bil pri Slivnici hudo ranjen. Leta 1912 je postal polkovnik in bil v balkanskih vojnah poveljnik srbskega glavnega stana, po sklenjenem miru pa poveljnik srbskega orožništva. Leta 1915 se je s srbsko vojsko prebil skoz Albanijo na otok Krf, nato se je odpravil v Solun, kjer je postal poveljnik orožništva.

Leta 1917 ga je Avstrija v odsotnosti kot dezerterja obsodila na smrt. V jeseni 1918 je postal v Ljubljani pomočnik dravske divizijske oblasti, bil kmalu začasno premeščen v Valjevo in je bil 1922. leta upokojen. Janko Stibiel je bil najpomembnejši slovenski prostovolec, ki ga je jugoslovanska misel usmerila na balkanska bojišča. Zvez s Slovenijo ni nikdar pretrgal. Dopisoval je v Sočo in Edinost, v Srbiji je predaval o zgodovini svojega naroda, in zlasti tamkajšnjo mladino je seznanjal s slovensko pesmijo. Leta 1908. je vodil izlet 30 srbskih častnikov v Slovenijo. Zavzemal se je za jugoslovansko zedinjenje ter kot odločen nasprotnik Velike Hrvatske, Velike Srbije in Velike Bolgarije poudarjal bratstvo, vzajemnost in ljubezen, a se je navduševal za pravoslavje. Pomemben je njegov spominski članek prijatelju ruskemu generalu Skobeljevu, poveljniku IV. ruskega korpusa, ki je vodil napad na turško trdnjavo Plevno, nakar se je po dolgotrajnem obleganju 10. decembra 1877 končno vdala (gl. članek Beli general, E 1884, stran 4 - 6).

Padec Plevne je močno odmeval tudi v Sloveniji. V Škofji Loki spominja na to zmago gostilna Plevna, ki še danes nosi to ime.

Viri: PSBL, 14. snopič, Mohorjeva družba 1988, Sedej – Suhadolec, Uredil Martin Jevnikar in ustna izročila.

BABIČIN BRAT PATER JANEZ FRANČIŠEK PETER REŠETA, GVARDIJAN NA SVETI GORI

Peter Janez Frančišek Peter Rešeta, roj. 18.10.1876, brat babice Frančiške Rešeta je služboval kot pater gvardijan na Sveti gori. Med prvo svetovno vojno je rešil sliko Brezmadežne Matere Božje.

Ko je Italija napovedala vojno Avstriji 24. maja 1915 in so se Avstrijci borili proti napadalcem, so zdivjali boji, grmeli so topovi, strojnice so kosile, morili so strupeni plini. V zraku je ječalo, pljuskalo, zavijalo in tulilo. Padale so granate in šrapneli na vse hribovje goriškega območja. Soča je tekla krvava. Na slemenih in po vrhovih ter po dolinah so se dvigali proti nebu ogromni oblaki dima iz številnih pogorišč. Plameni so švigali iz hiš visoko v nebo, da je žarelo in razsvetljevalo z rdečim sijem vso okolico. Ob bojni črti so morali ljudje zapustiti hiše in bežati daleč proč, da so si rešili življenja. Ljudje, ki so bežali, so si našli zatočišče pri prijateljih, drugi pa so morali živeti v taboriščih in v lesenih barakah. Domove je vojska oplenila, razrušile so jih granate ali se se vžgali med obstreljevanjem in zgoreli.

Kako je prva svetovna vojna prizadela svetogorskega gvardijana patra Janeza Frančiška Petra Rešeta in kako je potekalo reševanje Marijine podobe je zapisano v kroniki Svete Gore. Že drugi dan vojne je četa avstrijskih vojakov prihitela na Sveto Goro in poveljnik je takoj ukazal, da morajo vsi prebivalci oditi, kamor znajo in vedo. Naložili so na vozove nekaj cerkvene opreme in hrane. Z otarja so vzeli Marijino podobo, jo zavili v blago in jo položili med druge predmete na voz. Svete hostije iz tabernaklja so zaužili in prvi so se že obhajali. V presledkih so potem zapuščali Sveto Goro še drugi, in ko se je že stemnilo, kot poslednji je pater gvardijan Janez Frančišek Peter Rešeta zapustil Sveto Goro in sledili so mu zvesti hišni pomočniki.

Pater gvardijan Janez Frančišek Peter Rešeta je pripovedoval s tresočim in ginjenim glasom: Odšli smo s strašno, neizrekljivo žalostjo, v srcu in duši so se nam pojavile moreče slutnje. Ko smo se spuščali s Svete Gore, smo se večkrat ustavili ter se žalostno in otožno ozirali proti vrhu. Tako smo se ponovno poslavljali od cerkve in tihega samostana. Odhajali smo in zapuščali svoj najljubši kraj na svetu zlovešči prihodnosti, ki se je bližala grozeče, da je zbujala strah in nepovedovala hude nesreče.

Znočilo se je že, ko so svetogorski begunci prispeli v Grgar. Sveto podobo je prvo noč sprejel pod streho kmet Anton Černe. Naslednji dan so jo prinesli v župnišče k župniku Jožefu Godniču, ki je gostoljubno sprejel tudi frančiškane. Ti so še naprej upali, da bo podoba lahko ostala v Grgarju. Toda grmenje italijanskih topov, ki so tolkli z granatami po avstrijskih strelskih jarkih na Sabotinu, jih je kmalu prepričalo, da je treba drugje iskati varno zavetje. Pater Janez Frančišek Peter Rešeta si je izprosil pri vojaškem poveljstvu, da so njega in podobo z avtom 1. junija 1915 pripeljali na železniško postajo pri Sveti Luciji (sedaj Most na Soči). Od tam je z vlakom odpotoval v Ljubljano in spravil podobo v frančiškanski samostan. Od vojaških oblasti v Ljubljani si je pridobil dovoljenje, da sme ostati na Sveti Gori kot varuh svetišča ter se je takoj vrnil. Reševal je cerkveno opremo in jo spravljal v Gorico k usmiljenim bratom. Vsako nedeljo je spovedoval in maševal v Grgarju.

V prvih dneh vojne je bila Sveta Gora še za bojno črto, ki je tekla zahodno od Gorice do Sabotina proti Oslaviji in Kalvariji. Toda zaradi višine je bila tedaj Sveta Gora pomembna postojanka. Z nje so Avstrijci opazovali fronto in italijansko zaledje. Zato so vsi vedeli, da bodo Sveto Goro obstreljevali. Dne 5. junija 1915 so Sveto Goro že zadele prve granate. Prve ranjence so s svete gore pripeljali v Goriško bolnišnico rdečega križa dne 20. junija. To so bili topničarji, ki jih je hudo ranila italijanska granata, ki je priletela naravnost na njihov top. Vsi trije so zaradi ran umrli. Zažigalne granate so 23. junija, na kresni večer zažgale svetogorski samostan in cerkev. Sveto goro so še močno obstreljevali 18. oktobra in potem vedno pogosteje in huje ter jo spremenili v kup ruševin. Varuh cerkve in samostana Janez Frančišek Peter Rešeta ni imel več kaj reševati. Pater Janez , svetogorski gvardijan je bil zadnja leta življenja v frančiškanskem samostanu v Ljubljani, kjer je umrl in je tudi pokopan.

Med prvo svetovno vojno je stal moralno ob strani svoji sestri Frančiški Rešeta, ki je rodila mojo mater v vojni vihri 19.9.1915 in hkrati izgubila 17-letnega sina Tončka, 22-letno hčer Francko takoj po porodu in zeta Franca Jerkiča. Sin Tonček in zet Franc sta padla v Krpatih. Ostal ji je le hčerin 3-mesečni vnuk, dr. Franc Jerkič (15.9.1914 – 25.10.2007). Umrla sta ji tudi 6-letna hči Tilka in mali sin Maks. Moja babica Frančiška Rešeta, poročena Breščak, mati 14 otrok, je preživljala težke čase. Vladala je velika lakota in beda. V prvi svetovni vojni in po njej so razsajale bolezni (davica, kolera, španska gripa), zato so babici umirali otroci.

Duhovna opora brata patra Janeza je babici Frančiški veliko pomenila. Pater Janez je bil plemenita, dobra in duhovno bogata oseba. Njegova pisma družini Breščak se hranijo pri družini Breščak v Dobravljah. Dr. Franc Jerkič, ki je vso družinsko pošto katalogiziral. Med njimi so tudi pisma patra Janeza.