IDEOLOŠKA SAMOPREVARA
Najaktualnejša tema, da kot narod preživimo, je socialna vzgoja o novi uravnoteženosti med naravo in človekovo kulturo. Religija naj bo izključno etično utemeljena kot upanje. Izogibati se je treba dogmatičnega ateizma in realsocialistične rasne norosti, ki sicer nimata več prebojne moči, se pa pojavljata v eni ali drugi obliki kot odrešenjski.
Tudi zahodne forme gospodarstva in politike so pogubne. Najpomembnejša je nacionalna pamet! Kdor zasleduje politiko prodaje in prehod nacionalne banke v tuje roke, deluje pod povrhnjico lastne pomembnosti, ošabnosti in nevednosti proti nacionalnemu interesu. Po nepotrebnem se producirajo socialne napetosti. Krepi se življenjska moč tistih, ki so oslabili naš gospodarski položaj. Celo Vlada nastopa javno in za javni denar v vlogi komercialnega posrednika tistih, ki kažejo interese po obvladovanju naše prihodnosti, ki se ji ne piše dobro. Vzdušje je vseskozi skupnostno slabo.
Rezultat vsega tega je, da se lahko dogodi, da bodo padale žrtve za napačne ideje, da pridemo na staro, ki se ponavlja in veka v vek. Resnično odrešenjsko je le spoznanje, kaj je pravično in kaj je krivično, pristranske politike se samo bojujejo med seboj, v njih nastopajo čvekači in oportunisti, ki poznajo le eno vero: "Denar in Oblast!"
Ideologije in politike so samo sredstvo človeških ponardekov in zmazki, ki ustvarjajo kaos in prekrivajo s sprenevedanjem resnico. Prišle so razmere in prišel je čas, ko se gibamo na spolzkem terenu in trenutek, ko smo lahko zapeljani v nesrečo.
Prisluhnimo miroljubni prihodnosti!
Instinkti naj bodo usmerjeni v mir kot normo preživetja! Ne verjemite kloniranim Marksistom! Komunizem v vseh mogočih preoblekah je dvojček anarhije, mati anarhije pa je pohlep in obup. Zapomnite si, da klonirani Marksist ne jezdi na konju iz svojega hleva, temveč iz vašega hleva. Rojen je za gospostvo, oblast in maščevanje, pozna le strasti in nima nobenega čuta za pravičnost. V ustih ima besedo: proletariat, v mislih pa besedo:sužnji. Vse vam bodo obljubljali, ničesar dali, vse pobrali in vas prisilili v revščino.
Za Grke je bil denar, za narodovo opešano zdravje, pokojnine in kruh vaših družin ga pa ni!
Narod osmišlja svoj smisel za preživetje z udeleženostjo in razpoloženjem razumeti, biti in ne dopustiti odigravanja samovolje v neskončnost. Mesta smisla so vmesja srečevanj in soočanja iz oči v oči.
ZDRAVSTVO JE DOSEGLO VRHUNEC NONŠALANCE
Ni še znano, kje obstaja tista točka socialnega zašitja bolnika, ki bi ji lahko očitali hinavščino politike in njenega pretvarjanja, nedvomno pa je nenehno zaostrovanje pogojev in zmanjševanje pravic bolnikom do zdravstvenega varstva eno tistih dejstev, ki zaskrbljuje. Še posebno skrbi sprenevedanje, da bo zdravstvo kljub odpravi nadur zdravnikov neovirano lahko potekalo, ko pa je po logiki stvari več kot jasno, da se bomo v dolgih čakalnih vrstah bolniki sesuli s svojimi tegobami z zdravstvom vred, ki že dolgo v prepletanju nezdravih odnosov z investitorji, farmacevtsko industrijo, zavarovalnicami, zdravniško zbornico in strokovnostjo dela ni takšno, kot bi moralo biti.
Politiki so neodgovorne klepetulje, ki se na medicinsko doktrino sploh ne razumejo in eksperimentirajo z zdravjem in življenji ljudi. Absurdne so izrečene namere, da bodo uvozili zdravnike iz drugih držav, ki še jezika ne poznajo, kaj da bi še ti pacienta razumeli in zdravili. Prav tako je smešno slišati, da bodo potegnili nazaj v zdravstvo neaktivne upokojene zdravnike, ki sploh niso več na tekočem s stroko. Za nameček pa še laž, da bodo bolnike pošiljali na nekaj krat dražje zdravljenje v tujino kot je doma. To je golo sprenevedanje in frazerstvo tistih, ki bi se morali čutiti odgovorne, vendar se ne zavedajo učinkov in posledic lastnega blebetanja in manipuliranja s stroko. V kakšnem tonu naj človek sploh pove resnico?
Pri nas primanjkuje najmanj 600 zdravnikov. Zakaj dve medicinski fakulteti (ljubljanska in mariborska) v Sloveniji ne izšolajo dovolj kadrov in zapolnijo praznino po evropskem standardu, ki velja v EU, ki ji pripadamo?
Zakaj zdravniki po končanem študiju odhajajo v tujino, pa ne vselej na specializacijo, temveč za delo s trebuhom za kruhom, kjer so boljše plačani in kjer imajo več možnosti za specializacijo in izpopolnjevanje ter urejene pogoje dela. Kot primer naj navedem: zdravstveni tehnik ali bolniška sestra zasluži v italijanski bolnišnici 1.400 - 2.000 Eur mesečno (+ 13. in tudi 14. plačo) in ima urejene pogoje dela; zdravnik od 5.000 – 6.000 Eur; primarij 15.000 Eur (+ 13. in tudi 14. plačo). Kaj pa pri nas? Zdravniki in medicinske sestre so obremenjeni in nekje obstaja tudi meja, ko se kvantiteta dela začne sprevračati v utrujenost in nezmožnost zagotavljanja kakovosti, kar ima za posledico žalostne primere, ki jih ni bilo malo v praksi in so se pometli pod preprogo.
Pri nas ne žrtvujemo nesposobnih politikov, temveč bolnike in upokojence, ker se želi politika finančno razbremeniti izdatkov zanje, da bi se z njihovim zmanjšanjem, čeprav se grozno sliši, z njihovo umrljivostjo, odpravili simptom bolnega zdravstva in praznega proračuna.
Kdo od nas in od vas, ki ste celo življenje delali in ustvarjali, lahko še pričakuje od mačehe socialni čut in pravičnost? Klientelisti politike so izropali gospodarstvo ob nekonsistentni zakonodaji, s tem da je oblast to namerno in vede dopuščala, da so se mnogi napolnili žepe. Visoka družba (jet-set komunistične provenience) - ima zagotovljeno zdravstveno oskrbo v tujini, kdor pa nima denarja, lahko čaka v dolgi vrsti težko bolan na zdravniški pregled, operacijo itd. Prava sramota za državo, ki ima v svoji ustavi zapisano, da je pravna in socialna država. Za koga? Za kasto bogatih in premožnih, ki jim politika plačuje njihove usluge!
Politika se vede potratno, zato je nemoralno varčevati prav pri bolniku. Politika vselej nameni sebi tisto kar ima, kar nima pa razdeli med ljudi. Mednje deli tudi simbolno zastavljeni red socialne pravičnosti, ki ga levica ni sposobna misliti, vzpostaviti in vzdrževati zaradi megalomanske norosti poznega Nietzscheja. Vsak mandat začne vse od začetka z obljubami in vselej konča z istim rezultatom. Dosegla je vrhunec nonšalance in z osupljivo lahkotnostjo pripoveduje pravljice, da bo iz avtomata svoje mašinerije razdeljevale bombone, seveda tega ne pove, da zavite v pozlačene papirčke izpetih iracionalizmov.
Dragi vladajoči gospodje, če nimate denarja za zdravstvo, ga zasezite tajkunom! Če ne gre zlepa, se jim pa tokrat zamerite. Povejte jim, da bolni so tudi nevarni norci in da je včasih lepo in prav, vrniti denar v zdravstveno in pokojninsko blagajno, ki ga potrebujete za odpravljanje simptomov netransparentnosti svojega dolgoletnega delovanja nikoli končane zgodbe dostojnega umika. Nikar ne govorite, da denarja ni, denar je, le da gre za nepravne namene in se neracionalno troši.
Zdravje naroda je vsekakor preresna zadeva, da bi z njo eksperimentirali!
DRUŽINSKI ZAKONIK JE OTROŠKEMU KRUHU PRIMEŠAL PELIN
Dr. Andreja Črnak Megličeva deluje v prepričanju, da je njena predstava in predstava skupine zainteresiranih somišljenikov, ki lobirajo za takšen družinski zakon, kateremu naj bi sodobni ljudje brez pridržka verjeli, lahko tudi nedemokratična in predstavlja životarjenje politike v Hadovem kraljestvu senc razpadajoče naravne družine. Roman Vodeb, teoretski psihoanalitik, mislec in svetovalec je izrazil protest proti izključitvi Civilne iniciative za družino in pravice otrok iz obravnave na seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, ki je bila sklicana za 1.9.2010. Izključevalni razlogi so pa nedemokratični in družbeno nesprejemljivi, ker predstavljajo veliko mero samovolje in arogance. Z eno besedo so totalitarni.
Predsednica navedenega odbora se dobro zaveda, da je izključno v njenih rokah & skupine, da se le-ta lahko s politično premočjo bori proti človeškim silam razuma. Takšno delovanje je nedomišljena politična gesta, ki omogoča udobno življenje politikom, ne pa tudi otrokom v istospolni skupnosti. Nihče nima pravice načrtovati otrokom negotove prihodnosti. Metaforično povedano, otroka lahko ubijemo tudi drugače, ne le da dvignemo nad njim in njegovimi brezposelnimi starši kraljevi meč. Družinski zakonik ima nevidne žile s strdki, ki predstavljajo tveganje za infarkt krvnega obtoka družbe.
Evolutistična sposobnost branja abecede narave ne leži v ideološki popačitvi njenega bistva, temveč v razumevanju naravnega razvoja stvari.
Drznila si bom postaviti izhodišče: » Ne ustvarjajte umotvorov, ki niso sposobni naravnega življenja!« Ko prične krneti narava, se ljudstvu slabo piše, še posebno če človek ni do nje digniteten. Spreminjanje narave je žalosten privilegij uma. Človek si ne sme predpisovati drugega zakona, kot mu ga predpisuje narava, ker je ustvarjen po zakonu narave in tvori harmonijo z njo.
Živeti z naravo, pomeni znati misliti. Prostor zasebne subjektivnosti, ki ne izmenja govorice z naravo, je brez glavnega junaka, s sodnikom, ki pride kasneje in samodejno odstrani spačka, utelešenega v lupini uma. Klonirati naravo je nemoralnost uma, ki izhaja iz grozljive motnje poneumljenega označevalca namišljene modrosti, ki se falično predstavlja kot kondom razuma. Hitchcocokov trenutek zgrešenega mišljenja nastopi, ko se posledica sooči s svojim totalitarnim temeljem.
Brbljanja mimo narave ni mogoče umestiti v zakon, ker naravno nezmožnega ni mogoče prepovedati ne dopustiti. Inštalacija električne varovalke, ki naj bi se napajala iz fikcije, je isto kot pisanje zakona, ki ga večina naroda odklanja.
NADČASOVNE RESNICE IN SPOZNANJA
*
Ateizem deluje name kot sivina mirovanja totalitete mišljenja in odrekanja pojmu celote, z dušečimi učinki za presežno mišljenje.
*
Ateizem temelji na marksistični totaliteti materialnih in menjalnih odnosov, ki predstavlja toporobnost omejenega razuma. Ta stremi pregnati iz zavesti človekovo etično odrešenjsko upanje.
*
Ateizem je religija brez pozitivne vsebine, je zatrditev praznega prostora s cementno malto.
Slika: Predsokratovec Herakliz iz Efeza8535 pr. Kr. - 475 pr.Kr)
*
Ateizem je glava brez oči, ki si ne more ustvariti predstave, kako izgleda temelj, iz katerega je vzniknil človek.
*
Fundamentalistični ateizem prevzema nad človekovim mišljenjem nadzorno funkcijo in ima moč njegovega posedovanja.
*
Dialektika je stara vsaj toliko, kolikor je stara Heraklitova misel. Zagotovo je starejša. V dialektiki iščem dobrino omike, ki me bo duhovno sprostila in dvignila z razmišljanjem.
*
Niče me ne more omejiti s premočjo občega nad individualnim. Moje rojstvo, moje bivanje in moja smrt sta zapisani z veliko začetnico: »To sem jaz + duša!«
*
Vera je vključena v spoznaven proces bivajočega bitja in razpolaga z neskončnim upanjem.
*
Vera je odprt prostor za človeškost.
*
Negacija vere je abstraktna, vendar vera se nanaša na nekaj zelo konkretnega – na upanje človeka v vekotrajnost njegovih sledi.
*
Boga ni mogoče konkretizirati, vendar je upanje zadosten razlog, da vanj verjamemo. Upanja ni mogoče videti, ker je stvar občutkov, da mislimo srečo in dobro kot neovrgljivo.
*
Duhovno mrtva bi bila, če bi se pustila zamrzniti na ničelni točki in začela na novo. Pretekla spoznanja mi pomagajo razvijati prefinjen smisel za kulturno in etično izročilo preteklega, ki mu dolgujem hvaležnost za spoznanja, da lahko preprečujem zmote in ustvarjam dobro.
*
Moj imperativ, je razlog, da razumem sebe in se suvereno dojemam po času svojega nastanka in neskončnosti odkritih resnic.
*
Moje telo je le organ, da zapustim dušo svetu.
*
V svetu lahko bivam, če ohranjam bivajoči duh, ki me povezuje s celoto, saj sem se sesula iz neba na zemljo, da kipnem dojeti nekaj več, kot sem prinesla s seboj. Nosim mimezis celote s seboj, ki mu moram dodati sebe!
ŠTEVILKA 54.572
Slečen svojega namena in pomena
stoji s svečama v roki,
zapisan demonski logiki števil.
Z izrutimi volčjimi čekani
grize masko spomina
in zvoni ob mrtvi uri nemirne noči.
Ali sploh lahko bolj izmaličijo človeku obraz?
Ukradejo mu njegovo lastno ime.
Potujčeno ime spremene v številko,
ki jo izrekajo z morilskim naglasom.
Tebe oče, še danes lomi bolečina
v mrtvih kosteh, ko številki rečejo:
Verfluchte Hund! (Prekleti pes!)
Številka preživi človeka in vstopi
v nesmrtno in brezčasno.
Je podobna senci biča v prostoru.
Spokojno stoji med drugimi števili
brez konca, pogledam jo in povesi oči.
Jalovo se pari s časom desetletij.
S količinami, ki čakajo na štetje.
Številka 54.572 je ostala nad grobom
edina tvoja sprevržena prijateljica.
Vsi so nate oče, pozabili!
POGUBNI KLONIRANI MARKSISTI
Ali se to dogaja tudi z našo nadebudno akademsko srenjo na FDV in v drugih akademskih krogih? Po predstavitvi Komunističnega manifesta na RTV Sl1, bi sodila, da je temu tako.
Po razvoju dogodkov sodeč, ste v hudi zmoti, če mislite, da je slavna marksistična koncepcija odšla na smetišče zgodovine. Na smetišče zgodovine je postavljen delavec, zato je treba ideologijo hitro spraviti s smetišča in jo podkrepiti z debato, ki se bo pravšnje spopadla z ideologijo neoliberalizma in pometla z demokracijo, da se bo totalitarni neoliberalizem lažje razvijal v anarhizmu in da bomo lahko prišli po starem receptu na staro.
Berlinski zid je odstranjen, vendar v glavah se zida nov berlinski zid, ki bo onemogočal pogled v realno, kaj je marksizem sploh znanstveno pomenil in kakšne posledice je imel. Ko je Komunistični Manifest februarja 1848 prvič izšel, je revolucija izbruhnila na ulicah Pariza in se v nekaj mesecih razširila kot ogenj čez skoraj vso Evropo. Če nas je poznejša zgodovina kaj naučila, nas je to, da nič in nihče ne more zlomiti podzavestno voljo obubožanega in prikrajšanega delavstva, da spremeni družbo. Vse to bo zagotovo držalo, a danes se neustrašna globalizacija sploh ne boji delavca in njegove volje, ker mu ta v veliki večini ni več tako potreben. Proizvodnja se seli tam, kjer je cenejša in stopnja izkoriščanja največja. Delavca je treba ukrotiti le toliko, da bo životaril in dal mir. In prav to prakticira naša neoliberalistična politika, ki daje podporo elitam.
Kako se lahko danes opiramo na neko teorijo v knjigi, ki je izšla pred skoraj 150 leti? Na vsem svetu je 1000 največjih podjetij imelo 8 milijard dolarjev prihodka, kar je enako tretjini svetovnega dobička. V ZDA ima 0.5% najbogatejših družin v posesti polovico premoženja, ki je v rokah posameznikov. Število prevzemov je doseglo značaj epidemije tudi pri nas in slika postaja zelo podobna sliki v vsem globalizacijskem svetu. In tako je proces centralizacije in osredotočanja kapitala v rokah peščice dosegel do sedaj neslutene razsežnosti, ki ustvarjajo nov suženjski red.
Marx se v svojih analizah brez dvoma ni motil glede osredotočanja kapitala. Ta proces ne napoveduje gospodarske rasti, ampak zapiranje in ukinitev obstoječih tovarn in delovnih mest, da bi povečali dobičke brez razširitve proizvodnje in vlaganj.
Tehnokracija ni sposobna zagotoviti obstoja svojemu sužnju znotraj njegovega suženjstva, ker mu ne dovoli preiti v tako stanje, da bi delavec njo hranil, temveč hrani ona njega na njegov bodoči račun, tako da sta oba v vedno globlji godlji, ki se ji pravi zadolževanje in tega bo treba enkrat poplačati, če drugače ne z vojnim plenom.
Marksizem je bil veliko primernejši za obravnavo, ko je bil napisan, svetovne multinacionalke je premaknil k nam v prihodnost, vendar dandanes postaja število njihovih lastnikov razpršenih v obliki delničarjev, ki vodijo monopolizacijo proizvodnih sil na način, ki ga Marx ni mogel v vseh razsežnostih predvideti. Ti so povezani z vsemi vrstami nečednih poslov - notranjimi popusti, ponarejenimi delnicami in ostalimi prevarami, tatvinami in goljufijami .
Svet postaja globalizacijsko pokvarjen in človekova zavest se spreminja v nemoralno. Tudi mi smo postali del tega sveta, keterega namen ni razširitev proizvodnje in zaposlovanje, temveč povečanje dobičkov za peščico izbrancev na način, ki je zgoraj omenjen.
Elite niso sposobne, da bi bile še naprej vladajoči sloj družbe in da bi družbi vsiljevale pogoje za svoj in njen obstoj, ker so nesposobne zagotoviti svojemu sužnju sposobnost, da bi jih še naprej hranil, zato se oba sesuvata, s tem da bo buržoazija živela še naprej nekaj časa dobro, a ne večno. Konec bo pa za celotno družbo dramatičen, kar so lahko razreši samo v sebi, z vojno.
Tu ne gre za ciklično nezaposlenost ali kot jo je imenoval Marx “rezervno delavsko armado”, ki je s stališča kapitalistov v preteklosti igrala koristno vlogo. Ne! To je docela nov pojav - trajen, strukturalen, saj gre za organsko nezaposlenost, ki se opazno ne zmanjšuje niti v času, ki mu pravimo gospodarski vzpon. Kar naprej poslušamo, da moramo zmanjšati javno porabo. Marx je že v knjigi Kapital objasnil, kako lahko kapitalizem prekorači svoje meje s prekomerno uporabo kreditov, kar je naša oblast počenjala, saj je vsakdo od nasledstveno izvoljenih lahko dobil kredit, da je oropal podjetje in odnesel nezasluženi kapital v tujino.
Zato za božjo voljo ne kličite na pomoč revolucije in ne razglašajte se za levičarske politike, ker vaša politika nima ničesar opraviti z levico. Levica je na strani delavca in ne na strani kapitala. Marksizem je za vas samo pravšnji žargon, s katerim zavajate in manipulirate. Vaša prava strankarsko opredeljena smer je neoliberali elitizem, ki si pod žargonom naziva levičarska politika tlakuje pot z uničujočimi krizami, ki bodo za delavstvo še sledile, saj je vedno večje število delavcev na cesti in nad 500 podjetji popolnoma uničenih.
Druga svetovna vojna je povzročila 60 milijonov mrtvih in privedla skoraj do uničenja človeške civilizacije. Ali hočete tretjo svetovno vojno? Hočete revolucijo? Sedaj je čas razreševanja svetovne ekonomije, svetovne politike, svetovne kulture in predvsem čas svetovne diplomacije in ozavščenja tako doma kot v svetu. Življenje v globalizacijskem svetu je izjemno težka ustanova.
Revolucija in socializem sta produkt nepoučenih in nepremišljenih kvazi intelektualcev, ki zavajajo nesrečnike in ti se ne zavedajo razsežnosti posledic, ki bi nastale v svetovnem merilu. Nacionalno gospodarstvo je stvar spretne politike in pravne države. Ne pozabitega tega, da Marksizem ni samo analiza stanja, temveč tudi manifest za revolucijo, za dosego cilja pa so dovoljena in posvečena vsa sredstva.
Ni vse na tem svetu gospodarstvo. So na tem svetu še stvari višjega reda in pomembnejše. Te so: zavest, etika in morala. Bolj kot proizvodov primanjkuje človeškosti in morale. Gospodarstvo je zagotovo osnova za razvoj družbene nadstavbe, vendar le do gotove mere. Religija, morala, filozofija, umetnost itd, igrajo pomembno vlogo v zgodovinskem poteku nekega razvoja družbe. Vsaka ideologija je prazna farsa in tudi komunistična, ki se je razvila iz marksizma, je prinesla ljudem surovi materializem, pa nesrečo z boljševizmom in komunizmom.
Največji dosežki znanosti, umetnosti in filozofije so bili v stari Grčiji in Rimu, od tem pa so se opirali na delo svojih sužnjev. Presežek, ustvarjen z delom izkoriščanih je bil zadosten za osvoboditev manjšine izkoriščevalcev, vendar ne s takimi nenasitnimi apetiti, kot vladajo danes. Tudi izkoriščevalcev je bilo manj, kot jih je danes, ko hoče velika večina živeti brez dela. Kapitalizem je dosegel svojo zrelost in svoje meje, da bo moral človek sam spoznati, da je na meji pogube in zatona človeštva, če nekaj ne postori zravorazumsko sam in ne z revolucijo in vojno.
Po Darwinu človek dosega nek razvoj. Danes ni revolucija in vojna tista zadeva, o kateri bi morali razpravljati, temveč morala, etika, zavest in pravni red. Izkroiščanje je prepogost izgovor, ki argumentira reforme. Tudi pri nas. Glavna sila razvoja je človek in njegove umske meje in ne proizvodnja konglumerata stvari, ki jih človeštvo niti ne potrebuje za svoje preživetje. Korenine tega govoričenja so v mentaliteti boljševizma in komunizma, ki je začel v zadnjem času dogmatično kolovartiti tudi po naši deželi. Smo v družbi, ki zmore nekaj več idej, razen ponavljanja 150 let starih marksističnih fraz. Tako izgledamo, kot da nam je zmanjkalo razuma!
Konvertirani komunisti se hvalijo, kako spodbujajo skupni interes celega delavstva, neodvisno od nacionalnosti in hkrati delajo tisto, kar je Marx obsojal. Komunizem je najslabša praksa, najslabša izpeljanka, ki jo je bilo mogoče uresničevati s pomočjo marksistične doktrine, le-ta se je prelevila v ideologijo, ki je sprožila tragedijo svetovne razsežnosti. Slavospevi tržišču in potrošnji nas spravljajo v ekološko in moralno pogubo.
Nekateri pravijo, da si želijo pravo rešitev, to je socialistično spremembo družbe. Nikoli je ne boste dosegli. Vsa kri bo prelita zaman, če bo do tega prišlo, za vrnitev na staro stanje. Problem ni v sistemu, problem je v vas ljudje! Nikar ne nagovarjajte razžaljenih in obubožanih množic z idejami, ki pripeljejo k dramatičnim dogodkom. Teoretiziranje o padcu kapitalizma je iluzija. Če ga bomo lahko spremenili v bolj humanega, smo že ogromno naredili. Ideološki vacuum vsakakor deluje blagodejno, razmišljanje uma pa odrešujoče.
POVNANJENA ZAVEST
Politični imperializem ogroža složnost naroda in maliči izvorno bistveno vrednostno podobo nacionalne identifikacije. Nacionalne moralno etične vrednote, kot so: poštenje, resnicoljubnost, dostojanstvo, odkritost, iskrenost, solidarnost, dobrota je potlačil in razvrednotil do take mere, da so te vrednote postale poljubne, notranje prisoten nihilizem, ki se spreminja v nezavedno.
Povnanjene politične zavesti se zrcalijo v omrtvelem telesu naroda, ki nima moči, da bi narcisoidno obnašanje povnanjene bolestne identitete razgrnil kot zlagano samozavest, kajti v narodu se poraja resentiment, da deluje proti samemu sebi in ne proti tistim, ki povzročajo absurdne identitifikacije in delitve.
Tako postajamo nezavedno zlagani, s potlačenostjo izvorne identitete, razčlovečeni, globalizacijsko ameriški stereotip, odtujenci od lastnega narodovega bistva. Nezreli smo, da bi se v resnici čutili, da smo narod, ki je zasnovan kot ontološka bitnost in ne ideološko razparcelirana skupnost poplitvenih identitet, nezavedajočih, da je v duhu preteklosti shranjena izkušnja modrosti za prihodnost.
Slovenska evropskost je specifična in ne moremo dopustiti, da se razkrojimo v kaosu politične ničevosti in posnemanja ideološko zamišljenega neoliberalističnega projekta pohotnega potrošništva, brez meja, ki nima prihodnosti. Naša povnanjena identiteta ali psihoza je obsedno stanje, slepilo, da je najvišja stopnja globalizacije tisto novodobno razsvetljenstvo, ki se razume kot napredek.
Načela političnega liberalizma so pogubna, ker je izvirno slovensko kulturo delavnosti in poštenja zamenjala ideologija amerikanizma, ki prevzema vlogo gospodarja kapitala ponotranjenim sužnjem večine s hitrim bogatenjem manjšine s prevarami.
Slovenstvo se nahaja v primežu ideološke oblasti politike in izgublja verodostojnost zdravega mišljenja. Romantične sanje ob osamosvojitvi so se sprevrgle v kruto resnico narodove neidentitete in lažne zavesti.
Modrec žal, ne bore biti konstruktiven ustvarjalec ureditve, ker je identiteta moči postala ideološka zadeva, ki se v praznini navidezne svobode, pod plaščem demokracije kruto pretaka skozi kapital in izrablja za zasužnjevanje.
Gospodarski kriminalci s podporo oblasti in nedelovanja pravne države, v zavetju zgrešenih stališč in mlačnosti politike so sintagma – protipol čustvenega stanja večine naroda, ki je svojo identiteto potlačil do te mere, da se ne zaveda duhovne potlačitve ne pretekle ne sedanje. Večina se ne zaveda, da za lačnim trebuhom naroda stojijo zarotniške mreže politične nekorektnosti, ljudje moralno etičnega relativizma, ki polnijo ozračje z diskurzivno obrambo takega ljudem neprijaznega sistema za svoje koristi.
Zavedati se moramo, da nimamo opravka z intelektualizmom neoliberalne demokracije, temveč z grobostjo, ki vodi prehod kapitalizma v globalni imperij lastnega bogatenja in razslojevanja. V danih pogojih je alternativa, da se nacionalna identiteta preseli v naše domove in čez meje naše pameti, da repolitiziramo smer, v katero smo zašli, misleč, da se začenja zlata doba naše demokracije in svobode.
Mesije sedanjosti so sprevženci komunizma v anarhistično liberalistične arkade tistih Nietzschejevih "Nadljudi", ki predstavljajo izpiljen pojem pravšnjega političnega zavajanja. Simbolična moč književnikov, intelektualcev in znanstvenikov ne sme utihniti, nasprotno mora se okrepiti. To ni le njih pravica, temveč tudi njihova dolžnost, da dosežemo pravičnejši gospodarski red in enake možnosti ter novo zgodovinsko vsebino in tehtnost pravne in socialne ureditve družbe za svoj nacionalni obstoj.
Slika: Gašper Jemec, Potovanje
PRIMORCI V BATAGLIONE SPECIALE V PESCIERI, VRAČANJE, PARTIZANSTVO, KAPITULACIJA ITALIJE IN DACHAU
Dne 11. 9.1943 je zapisal: Danes, v goli majici in hlačkah do kolena je prišel Zoro Štokelj in Kristelj Kobal iz Pesciere; nekaj časa so bežali peš, potem z vlakom. Za njima prihajajo drugi … Toda tudi italijanski vojaki odhajajo. Njih armada je v popolnem razsulu. Žalostnejše in poniževalnejše slike si ni mogoče predstavljati; hodijo peš, vojaški ali civilno oblečeni, nekateri v čevljih, drugi v copatah, v nogavicah in tudi bosi; nekateri v majici, pa tudi brez srajce. Hodijo, krevljajo polni žuljev, ranjenih nog. In kako prijazno pozdravljajo, mirno oddajajo orožje, kovčege, blago. Veseli, da nesejo zdravo kožo. Sicer pa ravna naše ljudstvo z njimi odlično. Nudi jim hrane, sadja, prenočivališče. Daje navodil kako pridejo srečno v zaledje. Hvalžni so. Bojijo se Nemcev, da bi jih ne bi vtaknili v koncetracijo, kot tudi svojih, da jih ne bi prisilili spet v boj. Ustanovljena je namreč nova fašistična vlada. Rim je zavzet od Nemcev. Pogled na razpadlo italijansko armado je strašen. Taka je bila Napoleonova armada na begu iz Rusije. Koliko ponižanje! Oficirji kar v tla gledajo. Bili so polni svoje samohvale, nezmagljivi in nepremagani; bili so zaverovani v svoje imperialno poslanje, v Duceja, v zmago. Sedaj pa – nepopisljivo razsulo! Nemci so s padalci rešili Duceja. Italija gre nasproti državljanski vojni. Nekaka kazen božja: oni, ki so pihali v ogenj sovraštva, med Srbi in Hrvati, ki so izzvali bratski boj med belo gardo in partizani, bodo imeli v lastni hiši bratomorno vojno. Spet bodo vstali fašisti, squadristi (Škvadirsti, pripadniki paravojaške fašistične milice, udarna pest režima). Današnji tržaški Piccolo je spet fašističen: to je najostudnejši časopis: judovski, fašistični, liberalni, pa spet fašistični. Čez noč nastavi drugega urednika, pa blagoslavja, kar je še sinoči klel… Breznačajnost!
Dne 19.9.1943 je zapisal: Nedelja. Razni možje in fantje, ki so se pravkar vrnili od vojakov – nekateri peš po 300 km - in ki niso še šli na fronto, so bili pri sv. Spovedi. Koliko so pretrpeli na poti; bali so se pasti v roke Nemcem. Toda Italijani so jim pomagali: hrano in pijačo, opominjali so jih, na katerih postajah lovijo Nemci vojake. Pa so izstopili postajo preje, šli peš, obšli nevarno postajo in stopili na vlak na naslednji. Tako so hodili dolgo: Franjo Troha in Milan Organistov sta rabila 9 dni iz Pesciere domov. Vsi hvalijo Italijane za pomoč…
Zadnji italijanski vojaki gredo skozi vas; v vasi prosijo za zamenjavo vojaške obleke s civilno. Na mostovih in križiščih jih naše zaščite ustavljajo, preiskujejo, tudi kaj poberejo, zlasti orožje. Nekaj jim odvzamejo tu, nekaj tam: čista, le v zakrpani obliki se vrača slavna italijanska armada na svoja porušena mesta. Tragedija ponižanega naroda, ki je sanjal o nadoblasti nad vsem svetom. - Šesta popoldne. Ciril je šel v Zalošče in mi je ob povratku poročal: »Grozno. Novi most v Dornbergu je danes popoldne zletel v zrak. Nemci so pri Prvačini. Pri Vrtovinu je dohitel Albert Trohov. S kolesom je hitel na Komando v Vrtovin. Hotel je mimo. Ustavil sem ga. 'Kako?' Povedal je, da so trčili davi naši na Nemce v Volčji Dragi. Prišlo je osem tankov; divje so streljali na naše, ki so se znašli v ognju nenadoma. Bili so razbiti in razbežali so se. V najhujšem slučaju imajo nalog zbežati v Čaven. Volčja draga gori …« Ostrmel sem. Kar smo čakali, je tu … - Deveta zvečer Maruči: »Rafel je pri Drejčkovih.« Hitel sem tja. Poten, utrujen. Tri vaščani in dva tujca smo tu. Sinoči smo šli z vlakom iz Ajdovščine v Prvačino. Tam smo spali na prostem. Davi smo popili kapljo kave in odkorakali proti Volčji Dragi. Tam smo krenili na desno. Vodil nas je 21 letni mladenič. »Zavzemite položaje!« je ukazal in že so bili tam tanki. Osem, ki smo jih z višin streljali. A kaj bomo s puškami zoper tanke? Sedaj smo tu. Kaj naj storimo?« - »Doma biti ne smete. Postreljajo vas ko dizeterje. V boj brez upa tudi ne. Ukaz je: v Čaven. Tja pojdite, razvoj dogodkov vam nato pove, kako se ravnati. Vrnil sem se močno presunjen. So se razbežali vsi moji vaščani? Je kdo padel? Ta boj je norost brez vodstva, brez orožja, s pestmi zoper jeklo. Dolgo nisem zaspal …
V dnevniških zapisih pa nisem našla podatka, da so dne 23.9.1943 Nemci požgali Breščakovo rojstno hišo moje matere v Dobravljah, ker so imeli v njej partizani orožje. Tega dogodka v svojem zapisu mnsg. Klinec ne opisuje, saj je bilo že vsega drugega dovolj. Opisuje pa v svojem zapisu: … Danes ko divjajo strasti in živimo v strašni revolucionarni psihozi, ni mogoče mirno soditi. Otopel nam je čut. Duhovnik sem, pa bi se ne zgrozil in nihče bi se ne otresel, ko bi jo usmrtili... Po opisu domnevam, da gre za Milko Durnikovo, ki so jo pozneje tudi ubili. Pravi: »Ozračje nas je okužilo. Vem, da ni prav, borim se proti, a bom uspel v tej strašni razbitosti? Ofenziva za Gorico ni uspela. Bataljon, katerega so tvorili Dobravci, je bil pokošen pri Šen Petru (Šempeter pri Gorici). Dobravlje so danes v črnem. Zna se za enega mrtvega, drugega nevarno ranjenega so pripeljali v Lokavec. In drugi? Drveli so s svetega Marka nizdol; spodaj so jih sprejele strojnice, umik so jih odrezali topovi; kri je tekla v potokih … Kako bi s puško in strojnico vzeli mesto Topovi ščitijo dohode, z oken in streh molijo strojnice! Mesto si vzamejo, ko jih topovi razbijejo in ko se tanki vanje prebijejo! Patri s Sv. Gore in Mirenskega gradu so bili odpeljani v zapor v Ajdovščino. Na intervencijo g. Dušana in mons. Dekana so bili danes izpuščeni. Prišli so v samostan Sv. Križ. Šel sem jih potolažit. Bili so mi jako hvaležni. P. Sorfonij (P. Zorfon Kozlevčar (1886 – 1944), takrat edini preostali slovenski frančiškan na Sv. Gori, ki je skrbel za slovensko spoved) je odšel na Sv. Goro, da prinese Marijo na Vipavsko. Tako bo tudi Svetogorska Kraljca »partizanska«. Jutri bo izpostavljena v vsednevno češčenje v Ajdovščini, v soboto v Šturjah, v nedeljo pa bo prinesena v slovesni procesiji v Sv. Križ, kjer bo ostala. Skušal jo bom prinesti en dan tudi v Velike Žablje, da ji izročimo v varstvo tudi našo vasico. V večer je prišel Jože. Kriški in jaz, da bova morala z njim. Dr. Vilfan da je že podpisal izjavo. Nič me ne vleče. Dal sem izbegajoč odgovor.
Ob branju knjige Msg. Rudolfa Klineca »Dnevniški zapisi 1943 – 1945« ugotavljam, da sem kot otrok poznala veliko ljudi in dogodkov tako, kot so tam opisani. Otroci nismo imeli otroštva, bili smo begunci in otroci vojne. Razmišljam kaj pa moj oče? On je bil tudi v Pescieri v tem bataljonu z ljudmi, katerih vrnitev domov opisuje duhovnik Klinec. Moj oče je imel manj sreče od njih. Oče je bil sila prilik tedaj udeležen v odporniškem gibanju v okolici Rimnija, ko se je hotel vrniti domov iz Pesciere tako kot ostali. Iz njegove prijave na podružnico Komisije za ugotovitev vojnih zločinov za Slovensko Primorje (Prijava št. 532) je zapisano, da so ga zajeli v Pescieri, vendar po njegovem pripovedovanju, je bežal tako kot drugi in se hotel vrniti domov. Usoda je hotela drugače. Dne 22.9.1943 je bil zajet in odpeljan v taborišče Dachausko taborišče.
LA GEOGRAFIA DELLA DEPORTAZIONE ITALIANA E LE SUE DESTINAZIONI - Italo Tebaldi STA DEPORTATI -La deportazione italiana politica e razziale ai campi di eliminazione e sterminio nazisti (22/9/1943 - 6/5/1945) opisuje: La parziale ricostruzione dei trasporti delle partenze e degli arrivi, riproposta in questa relazione come assemblaggio di un mosaico dove si sovrappongono, e quasi si confondono, immagini e cifre, consente di individuare nella geografia della deportazione italiana specifiche situazioni oggetto di riflessioni e molti interrogativi: Perché ai 1790 militari italiani deportati dal penitenziario di Peschiera e giunti a Dachau il 22/9/1943 in gran parte disertori, renitenti alla leva (oggi obiettori di coscienza) che rifiutarono l'adesione all'esercito di Salò, venne assegnata la qualifica di Schutzhaefling internato per motivi di sicurezza con l'assegnazione del triangolo rosso; ed il 29 novembre 1943 venne loro mutata la qualifica in Arbeitszung-Reich, detenuto asociale assegnato al lavoro forzato nel Reich, con l'attribuzione del triangolo nero?
Oče, doma iz Solkana, ki je bil pod Italijo, je nosil poitalijančeni priimek Gasperini in Primorci so delili usodo italijanskih vojakov. Med 1790 italijanskimi vojaki (oče je bil v »bataglione speciale«), ki so jih iz Peschiere oziroma polovili drugje, ko so bežali in deportirali v Dachau 22/09/1943, je bil tudi moj oče Ivan Gašperčič. Večinoma so bili to dezerterji in osebe z ugovorom vesti, ki so zavrnile članstvo v Salojski vojski in tem je bil dodeljen status »Schutzhaefling« - internirani zaradi varnosti z dodelitvijo rdečega trikotnika, a 29. novembra 1943 jim je Raich spremenil status z označbo v Reich status-Arbeitszung, antisocialni zaporniki, dodeljeni v prisilno delo v Reich, s črnim trikotnikom.
Iz očetovega pripovedovanja izhaja, da je bil zajet potem, ko se je znašel v tvegani akciji uničenja nacističnih mitraljezcev v stolpu, ki so obstreljevali prebivalstvo in konvoje, ki so prevažali rešene internirance (najverjetneje »La Tore« v Belariji). Najverjetneje je bil tam zajet in so ga nato deportirali v Dachau. Oče mi je pravil, da je plezal po trebuhu po tleh med obstreljevanjem, da se prepreči napadalcu obstreljevanje z uničenjem.
Oče mi je govoril, da je bil interniran v Dachauu in podružnicah Bleichach in Allach. Iskala sem po internetu in našla sem tudi dachauski karton mojega očeta s pitalijančenim imenom in priimkom Gasperini Giovanni. Tako o njem vsaj vem kakšno številko je imel v nacistični evidenci interniranih.
Internirance so tako-le vodili:
Last Name First Name Title Birth Date Birth Place Residence (Town) Residence (Street)
14151 GATTINGER August Nov 30 1905 München München Wirthstr. 11 details
14152 GATKE Edmunda Jan 07 1902 Litzmannstadt Warschau Niemcewitzstr. details
14153 GATKIEWICZ Marian Mar 23 1922 Posen Warschau Miroslaustr. details
14154 GATKO Wladislaw Jun 16 1914 Popielawy Popielawy details
14155 GATKO Wladislaw Jun 16 1914 Pozierlawe Pozierlawe details
14156 GATNER Anton Feb 20 1898 Ruptau Chwalowitz Kr. Rybnik details
14157 GATNER Kurt Dec 10 1898 Prassnitz Wien details
14158 GATTRINGER Franz Oct 20 1909 Pichlaam Wiederanardt Kr. Linz details
14159 GATSCHKOWSKIJ Iwan Oct 06 1920 Gablotsch details
14160 GATSOHIS Paschalas May 03 1920 Saloniki details
14161 GASPAR György Jul 01 1924 Budapest Postszentersebet Bathyanyi u 3 details
14162 GASPAR Gyula ??? ?? 1896 Haraszna Haraszna details
14163 GASPAR Ilona Jul 18 1898 Szalkatzenmart. Budapest Pozsony 3 details
14164 GASPAR Iwan Dec 06 1920 Kijevo Chorvatska details
14165 GASPAR Josef ??? ?? 1911 Bele Bele details
14166 GASPAR Joseph Jul 13 1914 Fotosmartonos Budapest III Zaporgasse 12 b details
14167 GASPAR Julian Apr 15 1920 Esch details
14168 GASPAR Peter Mar 15 1883 Kövaroljo Kövaroljo details
14169 GASPAR Sandor ??? ?? 1924 Eger Eger details
14170 GASPAR-KRAUSZ Rosza May 08 1918 Budapest Budapest 6 Sziv-g. 14 details
14171 GASPARAC Anton Jul 02 1912 Delnice Delnice details
14172 GASPARD Lorenz Aug 04 1903 Rommelfingen Haugaue Bürgerstr. 11 details
14173 GASPARD Roger Jun 23 1900 Abauville Essey les Nancy details
14174 GASPAREWITSCH Josef Aug 01 1923 Nowy Dwor Sierucowce Bialistock details
14175 GASPERI Antonio Nov 23 1895 Primano Triest Via Carducci 39 details
14176 GASPERI Carlo Sep 12 1909 Frankfurt/ a. M. Roma details
14177 GASPARI Giuseppe Feb 11 1885 Moncalvo Moncalvo Nr. 27 Kr. Pola details
14178 GASPARI Otto Dec 06 1911 Laibach Laibach Beethovenstr. 4 details
14179 GASPARIN Franz Oct 23 1920 Assling Assling Sawe-ufer 17 details
14180 GASPARINI Ludwig Sep 05 1894 Barci Udine Milano Viale Monze 63 details
14181 GASPARITSCH Franz Mar 25 1903 Marburg St. Nikolai Kr. Marburg details
14182 GASPARITSCH Hans Mar 30 1918 Stuttgart Stuttgart Kanonerweg 174 details
14183 GASPAROTTO Joseph Jul 04 1897 Faravocentina details
14184 GASPAROTTO Sergio Mar 18 1925 Tajo di Chions Tajo di Chions Kr. Udine details
14185 GASPARUTTI Antonio Jan 31 1900 Visinale Visinale Kr. Udine details
14186 GASPARUTTO Mario May 28 1908 S. Diovanni Corno di Rasazzo Kr. Udine details
14187 GASPER Hans Apr 04 1924 Cilli Töplitz b. Rudolfwert details
14188 GASPER Karl Jan 07 1905 Besseringen Besseringen A. Hitlerstr. 60 details
14189 GASPERIN Anton Dec 10 1922 Kropp St. Veit a.d. Glan Kärnten details
14190 GASPERINI Giovanni Mar 21 1913 Salcano Coricia Salcano Goricia details
14191 GASPERINI Leopoldo Sep 22 1914 Trento Foppiano d. Rover Kr. Trento details
14192 GASPERS Heinrich Jun 01 1890 Bonn a. Rhein Bonn a. Rhein Maqrgasse 19 details
14193 GASPERSIC Franz Apr 04 1926 Sostro Sostro Nr. 18 Kr. Laibach details
14194 GASPICH Giovanni Dec 16 1892 Anrggia Fiume Via Entrata 65 details
14195 GASPISSAIRE Jean Dec 12 1896 Laillas La Rocle Gironde details
14196 GASPITCH Pierre Jan 28 1890 Valedistria Nice details
14197 GAST Ernst May 20 1878 Mühlhausen Dresden Pilnitzerstr. 35 details
14198 GAST Paul Jun 29 1902 Speyer Speyer Grassgasse 3 details
14199 GAST Walter Jan 31 1915 Bochum Bochum Schulstr. 12 details
14200 GASTAN Lucien May 09 1919 Montpellier Bayerbrunn Zivillager details
DACHAUSKI NACISTIČNI KARTON
records 14151 to 14200 out of 166394
Last Name: GASPERINI
First Name: Giovanni
Title:
Birth Day: 21
Birth Month: Mar
Birth Year: 1913
Birth Place: Salcano Coricia
Came From:
Residence (town): Salcano Goricia
Residence (street):
Prisoner Number: 54572
Date of Arrival: zug. 22 Sep 1943
Disposition: befr. Allach
Disposition (translated): liberated. Allach
Comments:
Category: AZR Itl.
Category (translated): forced laborer Italian.
ID: 24170
Page: 1.642/Gl.
Disk: 2
Image: 370
V Allachu ni bil osvobojen, ko ni mogel več zaradi izčrpanosti delati, je bil oče poslan v Dachausko bolnišnico, kjer so delali na njem preizkuse s TBC. Osvoboditev je dočakal na malarični postaji.
NAJDEN MODERNI GRAFIČNI EKSLIBRIS IVE BREŠČAKOVE
Date: 20080731
Creator: Kobe, Boris
Description: Moderni grafični ekslibris Ive Breščakove, avtorja Borisa Kobeta
Language: slv
Source: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Rights: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Provider: KAMRA ; Slovenia
Less
Identifier: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=
7&id=1806
Subject: Breščak, Iva; EKSLIBRISI; GRAFIKA; Prešeren, France
Vprašam se, kako je mogoče, da je na Dolenjskem nastal moderni grafični ekslibris Ive Breščakove, Primorke, ki je živela v Milanu in Gorici. Je morda creator BORIS KOBE, slovenski arhitekt in slikar, * 9. oktober 1905 Ljubljana, † 3. maj 1981 prijateljeval z Ivino sestro Teo Breščakovo, slikarko, ki je živela in ustvarjala v Milanu?
Kako, da je Boris Kobe oblikoval knjižno ilustracijo Ivi Breščakovi, primorski pisateljici?
Slovenski umetniki tvorijo tkivo naroda, prepredeno tudi onkraj meja. Tea Breščakova, slikarka in pesnica ter Iva Breščakova, pisateljica sta se od leta 1926 spoznavali tudi s slovenskimi likovniki, ki so razstavljali v Milanu. Tedaj je med primorskimi kulturniki vrelo, ne glede na to, na katerem koncu domovine ali tujine so se nahajali. Raznarodovanje in fašistična diktatura nad slovenskim življem sta naredili svoje. Primorski kulturniki v tujini so imeli medsebojne stike z domačimi in skupno so plodno narodnobuditeljsko ustvarjali, vsak na svojem področju, zelo povezani z domovino. Spodbujali so širjenje slovenske besede, ki je bila v času fašizma prepovedana.
Gojila je tudi umetnostno esejistiko. Napisala je članek o kiparki Rini Drenik Marušičevi, prispevek o slikarju Pieru Marušiču (Marussigu) pa je priobčila v reviji Umetnost. S tega področja je tudi prevod v italijanski katalog slikarske razstave slovenskih likovnikov, ki so razstavljali v Milanu.
France Bevk, s katerim je bila pisateljica Iva v pisnih stikih, je o zbirki sodil: »Novele so me prijetno iznenadile. Vi ste pisateljica. Imate srečno roko pri izbiri snovi, domišljiji, gladkost pripovedovanja, čut za poezijo, poleg tega pa ima vsaka stvar neko etično jedro.« Pisatelj Vladimir Bartol pa: Avtoričina pripoved je nedvomno fino psihološko niansiranje v prikazovanju značajev, posega pa tudi z lahko satirično ostjo v predvojne družbene razmere. Pisala je tudi v Ženski svet.
Po zadnji vojni so je spet oglasila v tržaških tržaških Razgledih in ponatisnila novele iz neizdane zbirke in še nekaj novih. Nekaj člankov je priobčila tudi v italijanščini v ženski reviji Attualitá (1937). Njen je tudi referat Zgodovina Primorske (objav. Slovensko Primorje), Milan 1945. Večje število njenih rokopisov in korespondence s slovenskimi kulturniki je bilo uničenih ob bombnem napadu 20. oktobra 1944, ko je bil porušen dom Breščakovih v Milanu; rojstno hišo v Dobravljah pa so Nemci požgali 23. septembra.1943. Tedaj so bili uničeni bogata družinska knjižnica, klavir in vse stvaritve, pesmi, novele in slike) članov Breščakove družine. Breščakovi so si po vojni v Milanu zgradili nov dom, v katerem so poleg profesionalnega, nadaljevali svoje kulturno delovanje. S članki publicistične vsebine je Iva sodelovala pri Ženi in Praktični gospodinji (povzeto iz PSBL, Gorica 1972, GMD). Z bratom Robertom in nečakom Dr. Francem Jerkičem se je 1989. leta preselila v Gorico, bliže rodnemu kraju. Zadnja leta ji je bilo vodilo in življenjski cilj, da bi videla uresničitev izdaje zbirk pesmi sester Tee in Tonce ter brata Stanka. Izdajo novel Ogenj je Iva sicer doživela, saj je zbirka izšla v začetku decembra, ne pa predstavitve. Umrla je v bolnišnici v Vidmu, 17. decembra1991, pokopana pa je v rojstnem kraju.
Knjižna zbirka novel Ogenj je opremljena s slikami pisateljičine sestre Tee Breščakove.
Slikarka in pesnica Tea je obiskovala osnovno šolo v Sv. Križu. Šolanje je nadaljevala od 1912. leta v nemškem zavodu pri Gospe Sveti na Koroškem, v Trstu je nadaljevala trgovsko šolo in nato je kot uradnica službovala v Trstu. Od leta 1919, po poroki z zdravnikom Emanuelom Abbatistta, je bivala dve leti v Padovi, šest let v Portoguaru, nato v Milanu od leta 1928 do smrti.
Že v mladih letih je prevzela skrb za družino številnih bratov in sestrá ter nečaka. Z možem Emanuelom, dobrodušnim človekom je k sebi leta 1921 priklicala sestro Ivo in brata Mirka, leta 1929 pa tudi sestro Tonco, brata Roberta in nečaka Franca Jerkiča, sina pokojne sestre Francke, ki je umrla takoj po njegovem rojstvu. Brat Robert in nečak Franc sta diplomirala kot zdravnika na milanski univerzi.
Tea je bila umetniško nadarjena, kulturno razgledana in je imela svojevrstno osebnost.. Pisala je pesmi v mladih letih in v pozni življenjski dobi. Nekatere pesmi so leta 1991 izšle v zbirki Domovina. Risala in slikala je že v rani mladosti. Od leta 1933 do 1935 je bila učenka tržaškega slikarja Piera Marussiga ( Petra Marušiča), ki je živel v Milanu. Obvladala je portret, tihožitje in pejsaž. Njena sestra Iva Breščak je o njej zapisala, da je njena pesniška duševnost prišla do popolnega izraza s slikanjem cvetja. Vse cvetje, od žlahtne vrtnice do najskromnejše poljske cvetlice, nam danes iz mnogih njenih slik v tisočerih barvnih sezonskih odtenkih izžareva vso prekipevajočo ljubezen, ki jo je čutila do narave in njene lepote.
Bila je članica umetnostne galerije Permanente v Milanu, kjer je večkrat razstavljala z drugimi likovniki. Sama osebno je tudi razstavljala. Družila se je s številnimi priznanimi umetniki kot Sironi, Manzú, Carra, Mesina,Cesetti, Biroli, Salietti, Berlotti, Funi ter poznejšim Nobelovim nagrajencem za poezijo Quasimodom, slikarji Lojzetom Spacalom, Jožetom Spacalom, Antonom Miheličem in drugimi, ki so jo spoštovali kot osebo, cenili kot slikarko in se radi zadrževali v kulturnem središču Breščakovih. Lojze Spacal je med drugo svetovno vojno živel in ustvarjal pri Breščakovih v Milanu. Vsi našteti umetniki in razumniki ter še mnogi drugi, kot njena setrična gledališka igralka Ema Starčeva ter njen bratranec operni pevec Drago Starc, dirigent in violinist Uroš Prevoršek in še drugi so se srečevali v kulturnem središču Breščakovih. Celoten opus njenih slik in pesniška zbirka Domovina, opremljena z njenimi slikami, sta bila predstavljena v Katoliški knjigarni v Gorici 5. novembra 1993. O umetnici sta spregovorila likovni kritik prof. Jožko Vetrih in prof. Albin Sirk.
Kot pesnica hrani v sebi neomadeževane mladostne spomine in tudi spomin na dan odhoda na prvi povratek k materi: Ukroti se, o duša moja! Že trkam na hišne duri… Kako so ji dragi kraji na Vipavskem, lepota kraškega sveta! Zato se v mislih spomladi vrača z lastovkami domov. Zvoki, barve in dogajanje v naravi njene očetnjave jo spremljajo v velemestu, toda hrepenenje po njih je tako močno, da razblini vse njene sanje z ranljivimi prividi. Oh, biti otrok/ sred zelene gmajne v travi, vzdihuje. Ko je stiska najhujša, si pesnica zakliče: …na spomine – kamen deni! Iz njene zazrtosti v preteklost klije najgloblja želja: Tja gor, domov/med njive, klasje in plavico/ med makov cvet-/tja srce tvoje hrepeni in tam si v mislih ti…
Zapisala nečakinja Ive Breščakove in Tee Breščakove: Tatjana Malec
TIGROVSTVO IN DANAŠNJI ČAS
Pod pojmom totalnega prevzemanja društva Tigr lahko razumemo tudi ideološko podrejanje tigrovskega duha ciljem revolucije in potvarjanje zgodovinske identitete tigrovcev, kar zagotovo odstira neko ponarejenost resnice. Stanje kakršno je, govori v prid klicu: »Pustite Tigrovce pri miru, naj obnovijo svoj duh, ko bodo razmere ugodne za to!« To bi ustrezalo ravni dostojanstva tigrovskih borcev.
Del članstva društva, ki si pripisuje vlogo zagovornika partije, ki je dala Tigrovce pobiti in se identificira s čaščenjem revolucije in Tita, kaže svoje sidrišče v ideologiji, ki je bila tigrovcem tuja. To kaže na pozicioniranje politike prav na vsa področja civilnega delovanja in očitno tudi tigrovstvo ni izvzeto, kar odslikava svojevrstni populizem pod budnim nadzorom ponarejevalcev zgodovine in poskus konstituiranja nekega modela delovanja nezdružljive dvorednosti znotraj totalne mobilizacije članov, ki s tigrovstvom nimajo nikakršne zveze in niso sposobni dojeti pomenskosti tigrovstva.
Tu ne moremo prezreti tudi dejstva poskusa odstranjevalcev tistih motečih piscev zgodovine, ki sledijo objektivni stvarnosti polpretekle zgodovine in njihovi raziskovalni postopki niso istovetni z režimskimi. Človeku je jasno, da je stanje daleč od razumske logike. Primorci očitno imamo zelo okrnjene možnosti. da bi gojili svojo narodno zavest in vest iz svoje lastne izkušnje, če za to ne bi dobili recepta iz Ljubljane od tistih ideoloških propagandistov, ki s tigrovstvom nimajo blage veze.
Soočamo se s temeljnim vprašanjem, da si zveza borcev prilašča pomenskost tigrovstva z razlago, da je šlo v NOB za eno in isto stvar, ki zamegljuje njegovo resnično bistvo. Takšnemu delovanju po logiki totalnosti lahko očitamo otopelost, brez izoblikovane občutljivosti za resnico. Zaščitniška občutja zveze borcev, da je šlo pri tigrovstvu in revoluciji za eno in isto stvar, so zgrešena. Tigrovstvo nima nič skupnega s komunistično revolucionarno ideologijo, ki ji je šlo predvsem za prevzem oblasti. Tigrovstvo je domovinski uporniški duh Primorceev, upor, ki ga je partija zatrla, izločila iz svoje revolucionarne ideologije in nič več! Tigrovstvo ne more postati torišče boja različnih nazorskih delitev. To bi pomenilo razvrednoteno domovinskost tistih Primorcev, ki niso bili na strani komunistične partije in njenih ciljev.
Muzej novejše zgodovine je v februarju 2008 predstavil knjigo Tatjane Rejec z naslovom Partija in tigrovci. Avtorica v knjigi opisuje predvojne, medvojne in povojne usode tigrovcev Maksa Rejca, njegovega brata Alberta Rejca in Ferda Kravanje. Na kratko pa se dotakne tudi usode Toneta Majnika, Toneta Černača in Justa Godniča. Kako je prišlo do tega da so tigrovca Maksa Rejca, kateri je med vojno sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju, julija 1943 komunisti likvidirali.
O zamolčanosti Tigrov se je že veliko pisalo, vendar knjižno delo izpod peresa Tatjane Rejec, ki obravnava medvojno in povojno usodo nekaterih vodilnih tigrovcev. TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) je bila ilegalna slovenska rodoljubna organizacija, ki se je borila za priključitev krivično okupiranih, zahodnih slovenskih ozemelj, svoji matični domovini, med leti 1927 in 1941, celovito obravnava tigrovstvo na Primorskem .
Avtorica v svojem znanstvenem delu, ki pa je napisano v poljudnem jeziku, zaradi česar je primerno za širše občinstvo, obravnava odnos KPS med 2. svetovno vojno in po njej, do sedmih vidnih članov organizacije TIGR – Dr. Maksa Rejca (partizan ubit s strani komunistične VOS), Ferda Kravanje (partizan ubit s strani komunistične VOS), Alojza Kneza (leta 1944 pobegnil iz partizanov, sicer bi bil ubit s strani komunistične VOS), Antona Majnika (partizan ubit s strani komunistične VOS), Alberta Rejca (politični in organizacijski vodja TIGR, ki je preživel vojno) ter Toneta Černača (član izvršilnega odbora TIGR, ki je preživel vojno) in Justa Godniča (član izvršilnega odbora TIGR, ki je preživel vojno) .
Večji del knjige je posvečen Dr. Maksu Rejcu, ki ga je komunistična VOS likvidirala poleti 1943, po odločitvi dr. Aleša Beblerja, inštruktorja CK KPS za Slovensko Primorje.
Avtorica, v poglavju z naslovom FERDO KRAVANJA - PETER SKALAR (1912-1944), predstavi nekaj dejstev iz življenjepisa člana izvršnega odbora TIGR, ki je bil tudi udeleženec prvega spopada z okupatorjem, 13.5.1941 na Mali gori nad Ribnico, predvsem pa temeljito in znanstveno obdela vzroke, zaradi katerih je jeseni leta 1944 prišlo do njegovega uboja s strani komunistične VOS. Kravanjev uboj sodi med tiste preštevilne in nepotrebne smrti slovenskih domoljubov, katere je komunistična partija v javnosti »naprtila okupatorjem in njihovim sodelavcem«.
Tigrovec Alojz Knez je izredno zanimiva oseba, saj je bil član TIGR, kljub temu, da ni bil s Primorske, temveč s Koroške (iz avstrijskega dela). Bil je diverzant, zaslužen za to, da smo Slovenci leta 1940 organizirali sabotaže ne le v fašistični Italiji, temveč tudi v nacističnem »Tretjem rajhu«. Leta 1943 se je pridružil primorskim padalcem, ki so jih k slovenskim partizanom poslali Angleži. Jeseni 1944 so ga aretirali pripadniki komunistične OZNE (naslednice VOS), ki so ga nameravali ubiti, vendar jim je pobegnil.
Tigrovec Anton Majnik, ki je bil enako kot Kravanja in Danilo Zelen, tudi udeleženec prvega spopada z okupatorjem, 13.5.1941 na Mali gori nad Ribnico, je še eden izmed številnih pravih slovenskih domoljubov, ki ga je v partizanih ubila komunistična VOS. Tudi za njegovo nepotrebno, smrt so komunisti podlo obdolžili domobrance, toda avtorica knjige v svoji študiji lepo razkrinka tovrstno lažno prirejanje zgodovinskih dejstev.
V nadaljevanju knjige avtorica govori o treh tigrovcih, članih izvršnega odbora, ki so vojno preživeli. Alberta Rejca, vodjo TIGR, partizana na Sremski fronti, je Ozna med vojno zaprla in zasliševala, kasneje po vojni, pa ga je njena naslednica UDBA nameravala likvidirati. Vse do svoje smrti je bil pod nadzorom, partija pa ga je izsiljevala zlasti z družino. Vse to samo zato, da ne bi napisal česa o organizaciji TIGR.
Tone Černač, je bil med vojno partizan, Grudna 1945 pa ga je v zvezi s TIGR zasliševala UDBA, kateri je pod hudim pritiskom natrosil vrsto negativnih izjav o TIGR in se tako rešil sicer zanesljivega zapora.
Just Godnič je bil prav tako partizan in je »svobodo« dočakal celo kot oficir OZNE. Kljub temu ga je ista OZNA zaprla že Velikega srpana 1945. V prvih letih po vojni je nehal plačevati partijsko članarino in do svoje upokojitve 1968 delal kot inkasant elektro podjetja.
Povojna revolucionarna oblast na čelu s KPS, je Organizacijo TIGR, katero je uničila že med vojno, čeprav so praktično vsi njeni člani bili na strani partizanov, skušala izbrisati iz slovenske zgodovine. Motiv je bil preprosto to, da so člani TIGR, že davno pred KPS, tudi dejansko organizirali odpor proti italijanskemu okupatorju na Primorskem. KPS je motilo dejstvo, da je bil TIGR prvi, zraven tega pa je bil njegov motiv resnično domoljubje in ne revolucija, kateri je dajala prednost KPS, ki je bila podrejena KPJ in Moskvi.
Dejstvo, da so slovenski komunistični voditelji ukazali likvidacijo številnih vplivnih tigrovskih voditeljev, samo dokazuje zlorabo pravih slovenskih domoljubov v partizanih (kateri so bili v veliki večini), za dosego podlih ciljev – borbe za oblast! Prav to je najpomembnejše sporočilo knjige Tatjane Rejec – Partija in tigrovci.
Partijskem vrhu je ustrezalo razmišljanje : »Dober tigrov'c mrtev tigrov'c.«
Vedeti je treba, da je bila prva spominska plošča Tigrovcu postavljena šele, ko je partija dovolila uporabo imena Tigr 40 let po drugi svetovni vojni, leta 1985.
BITI SAMOSVOJ ALI NEKAM PRIPET ...
(Ob 90-letnici požiga Slovenskega narodnega doma v Trstu)
Kdo pa si človek, da bi spadal k samemu sebi? Naravno je, da si nekam inštaliran, ko gre za reprezentacijo identitete in poračune vseh vrst. Takšna drža »biti zase« se ne sklada z tržno ekonomijo. Sploh nisi zanimiv za borznega posrednika, ki si kuje iz osebkov aktualne pripadnosti svoj kapital.
Neuniformiranost ima nasproti neenakovrednost v družbenem funkcioniranju. V tvoji subjektivni vlogi ima prostor okrog tvoje osebnosti, tvoje centralno jedro osbnosti, ki nikomur ne dopusti do sebe, da bi kdo razpolagal z njim, vendar tudi takšen položaj omogoča možnost brezkončnih poskusov identifikacij, ki neprestano iščejo, da bi nekam prestopil iz sebe. Radi bi ti dopovedali, da nimaš dovolj zaledja zase. Kaj ti koristi tvoja samozadostna moč, ki jo gojiš kot pokončno samost, za sebe, če te svet ne izrabi?
Ne imeti besede, ne biti udeležen pri upravljanju, pomeni primanjkljaj, ne imeti doprinosa od svoje pripadnosti. Kaj pomeni ne imet političnega čina, ne biti kloniran danes, ko pa je tako sodobno in materialno koristno nekam pripadati, se opredeljevati za neko nasprotno stran.
Vendar če pogledamo iz drugega zornega kota na problem, ugotovimo, da se vršijo izravnave med ljudmi. Danes plemenitemu bogatinu se jutri lahko godi tako, kot najrevnejšemu hlapcu. To ima poučno vrednost.
Vendar če nek empirični etik ali raziskovalec simbolnega vedenja stvar pobliže pogleda, n. pr. če vzame lik takšne osebnosti »biti od nikogar«, kot je n. pr. zamejski pisatelj Boris Pahor, pomenljivo ugotovi, da je njegova duhovna in duševna osebnostna drža veliko bolj narodnostno družbotvorna in imanentna, predstavlja neločljiv, opredeljujoč del slovenstva, izklenjena in navzoča kot očetnjava prav tam v tistem skupnem slovenskem kulturnem prostoru, kjer je bilo najtežje doživljati svojo domovino. Pahor je zagotovo tisti kleni zamejski Slovenec z dovolj močno osebnostno združevalno držo, ki ima prednost pred vsemi tistimi, ki nekam pripadajo. Biti zamejec, ne pomeni popolne politične svobode slovenstva, prostega tujega raznarodovalnega vpliva in zatiranja ter svetohlinskega preverjanja po političnem vremenu. Boris Pahor je lik, po katerem bi se morali zgledovati.
ZGODOVINA LAŽE ...
Danes velja pravilo, da če nisi politično bitje, ne preživiš, kar pa ne velja za vse ljudi. Nekateri preživijo tudi kot humanisti, če nimajo prevelikih kariernih apetitov.
Če pogledamo po različnih poklicih, ugotovimo, da so nekateri zgodovinarji največji notorni lažnivci in odgovorni za vse zamolčanosti, ki so izkrivljale dejanskost in prikrivanja so pridobila politično moč, legalnost in legitimnost resnice.
Zgulili so si že rebra in še vedno vztrajajo na svojih akademskih naslonjačih kot gostujoči predavatelji laži, starih razgledovanj in potvarjanj z ideološkim nagonom in politično potešitvijo. Vse to umno dokazovanje je imelo poveličano umnost, ki podpira voljo do moči gospodarja. Ideololgija je postala edino merilo mišljenja kot vrednota, ki zagotavlja voljo moči do mučenja vse do usmrtitve duše v telesu. Vsi napori mišljenja, so jedro laži in slepilo, razkrajanje resnice zavoljo ustvarjanja laži in poistovetenja zavesti z njo.
Epoha zgodovine bo strmoglavila in se raztreščila kot nekonsistentna snov. Zgodovina, ki se ustvarja in piše iz lastne vloge, nima vrednosti, pa naj bo njena vloga in moč še tako zgodovinsko opredeljena in povzdignjena.
Elastičnost, pragmatizem in prilagodljivost politiki postavlja identiteto resnice v dvomljiva moralna pravila, ki povzročajo erozijo, ponarejanje dejstev in potvarjanje odnosa do realnosti.
Hudo je, če odvežejo človeka od sebe. Hudo je, ko mučijo telo, a veliko hujše je, ko mučijo dušo, pa ne tujec, lastni bratje in sestre, ki so se konvertirali v demokrate. Vendar so še druge polastitve in prilastitve, ko inženirji duš uzurpirajo in nacionalizirajo zavest in anestetizirajo osebnost. Temelji problem nastane, ko postane človek eksistencialistično podržavljen. Njihov. Misli tako, kot oni hočejo. Upravljajo z njim in on sprejme dano realnost, kot da mora biti tako.
Suženjstvo in svojega gospodarja človek ponotranji. Zajezijo mu mejo razumskega spoznanja. Ukinejo človeka v telesu in si ga hočejo prisvojiti kot blago. Tuji duh posega po tistem, ki mu ne pripada. Človeku izbrišejo osebnost. Vsaka misel je nato prerešetana s strojnico samokontrole.
V ptičjo hišico usipljejo proso, zato da bo človek ostal ptič v jati. Vprašanje pa je, ali se s takim razpoloženjem zbirajo ljudje skupaj kot narod, ali se jih postavlja na razen. Ali se lahko utemeljujemo, če nimamo individualnega duha, če smo izstopili iz svojega razpoloženja in čutenja in vstopili kot odtujenci v nepristno vsiljeno stanje, determinirani s sistemskimi lastnostmi, da se postavljamo v vlogo čistilca čevljev gospodarju.
Navedeno stanje izziva molk, potlačitve, zaduši klice, otopi čustva, ohromi racionalni um, zatre upanje in hrepenenje po svobodi; kot utišani utihnemo, da se vsakega posebej polastijo tatovi njegove svobode, da životarimo na robu kot duhovno in telesno anemična bitja, ki se ne morejo izleviti iz nepregledne teme in neprestanega hreščanja v še ne pozabljenem jeziku. Dogaja se, da imamo v nočni omarici svoje postelje stalno vohuna, ki spremlja vsak gib in drhtenje duše.
Ječarji pridejo na oblast z voljo podložnikov in z zakoni, ki zasužnjujejo in zaslepljujejo kot žarometi avtomobila. Matrica je še vedno navzoča v naši zavesti. Ima svoj izvor šestdesetletnih sistemskih lastnosti, ki so delovale po avtokratskih vzorcih totalitete. Distribuiran je strah za več desetletij vnaprej. Referenčna moč takega stanja je v tem, da človek pripada tistemu, ki si ga lasti gospodar kontinuiranega izvora. V Franciji že dolgo ne cenijo več bivših legionarjev, mi pa še vedno cenimo lačne krokarje, ki pravijo, da po njihovi smrti ni več nič.
Svobode in demokracije pa še dolgo ne bo!
TOMAŽ MARUŠIČ S KNJIGO O SOLKANCIH POSTAVLJA ZNOVA POD IDEOLOŠKO LEČO KNJIGO O ČRNIH BRATIH DR. MIRE CENCIČ
Sem hči črnega brata Ivana Gašperčiča, ki ga avtor Tomaž Marušič obravnava v navedeni knjigi na straneh 233 – 236.
K navedbam v knjigi Tomaža Marušiča o Solkancih v drugi svetovni vojni se moram javno odzvati in stvari razložiti. Avtor v knjigi navaja trditve, ki jih zanikam, ker so nepopolne in netočne, ne ustrezajo dejanskemu stanju. Opisovanje in sestavljanje časovno zelo oddaljenih dogodkov zgolj na podlagi paberkovanja delnih podatkov in indicev, ni korektno podano in se vprašam kakšen namen je avtor s tem hotel doseči. Avtorjevo opisovanje ni popolno in ne ustreza resničnosti, zato je zmotno, izkrivljeno in zavajajoče. Napeljuje na drugačne zaključke. Branje daje vtis, da avtor prilagaja svoje opisovanje povojnih dogodkov svojemu videnju, ki temelji na njegovem političnem prepričanju in ponavljajočih se konstruktih prilagajanja zgodovine idologiji.
Dogodke pojasnim v nadaljevanju.
Najprej pojasnilo k pripombi 166 na strani 235. Kraj aretacije Peschiera za deportacijo mojega očeta v Dachau do nedavnega ni bil znan in sem sklepala, da je bil v okolici Riminija, kjer je bil oče po kapitulaciji Italije udeležen v odporniškem gibanju. Iz razpoložljivih arhivskih virov izhaja, da naj bi bil Ivan Gašperčič aretiran od nacistov v Peschieri (Italija) dne 22.9.1943 In odpeljan v taborišče Dachau.
Dokaza:
Št. 1. Prijava na podružnico Komisije za ugotovitev vojnih zločinov za Slovensko Primorje (Prijava št. 532);
Št. 2. Zgodovinski vir:
LA GEOGRAFIA DELLA DEPORTAZIONE ITALIANA E LE SUE DESTINAZIONI
Italo Tebaldi STA DEPORTATI
La deportazione italiana politica e razziale ai campi di eliminazione e sterminio nazisti
22/9/1943 - 6/5/1945
La parziale ricostruzione dei trasporti delle partenze e degli arrivi, riproposta in questa relazione come assemblaggio di un mosaico dove si sovrappongono, e quasi si confondono, immagini e cifre, consente di individuare nella geografia della deportazione italiana specifiche situazioni oggetto di riflessioni e molti interrogativi:
• Perché ai 1790 militari italiani deportati dal penitenziario di Peschiera e giunti a Dachau il 22/9/1943 in gran parte disertori, renitenti alla leva (oggi obiettori di coscienza) che rifiutarono l'adesione all'esercito di Salò, venne assegnata la qualifica di Schutzhaefling internato per motivi di sicurezza con l'assegnazione del triangolo rosso; ed il 29 novembre 1943 venne loro mutata la qualifica in Arbeitszung-Reich, detenuto asociale assegnato al lavoro forzato nel Reich, con l'attribuzione del triangolo nero?
Med 1790 italijanskimi vojaki (oče je bil v »bataglione speciale«), ki so jih izgnali iz zapora Peschiera in deportirali v Dachau 22/09/1943, je bil tudi moj oče Ivan Gašperčič. Večinoma so bili to dezerterji in osebe z ugovorom vesti, ki so zavrnile članstvo v Salojski vojski in tem je bil dodeljen status »Schutzhaefling« - internirani zaradi varnosti z dodelitvijo rdečega trikotnika, a 29. novembra 1943 jim je Raich spremenil status z označbo v Reich status-Arbeitszung, antisocialni zaporniki, dodeljeni v prisilno delo v Reich, s črnim trikotnikom.
Iz očetovega pripovedovanja izhaja, da je bil zajet potem, ko se je znašel v tvegani akciji uničenja nacističnih mitraljezcev v stolpu, ki so obstreljevali prebivalstvo in konvoje, ki so prevažali rešene internirance (najverjetneje »La Tore« v Belariji). Najverjetneje je bil tam zajet in se je nato znašel v kaznilnici v Peschieri med 1790 vojaki iz raznih krajev Italije, ki so jih 22.9.1943 deportirali v Dachau. Kapitulacija Italije je bila 8.9.1943, dan očetove internacije pa je bil 22.9.1943. Oče mi je pravil, da je bil zanj najtežji dan 8. september, verjetno zaradi tveganja pri omenjeni akciji, saj ni vedel, če bo ostal živ. Plezal se je po trebuhu po tleh med obstreljevanjem, da se prepreči napadalcu obstreljevanje z uničenjem.
Oče je govoril, da je bil interniran v Dachauu in podružnicah Bleichach in Allach, nikoli pa ni govoril o taborišču Oblach in tudi iz zemljevida razporeditve Dachauskih taborišč ni razvidno, da bi obstajalo. Verjetno ima označba Oblach kakšen drugi pomen ali pa označbo kakšnega manjšega kraja.
Dokaz: knjiga «Campo di Cencentramento di Dachau (1933 – 1945), 1978, ki sem jo kupila v dachauskem muzeju in je na njej narisan razpored vseh dachauskih taborišč.
V zvezi s prijavo vojnih zločinov št. 532, ki jo je moj oče Ivan Gašperčič najverjetneje dal v zaporu v Renčah, pripomnim, da je bil po prihodu domov zaprt en mesec in so ga zasliševali, moral je dokazati, da je bil resnično interniranec v Dachauu.
Dokaz: Očetova pisma, zapisi in osebna pripoved, da je osvoboditev dočakal na oddelku za malarijo, kjer je prof. Schilling zapornikom izzival umetno malarične infekcije, pred tem pa so na njem delali preizkuse infekciranja za TBC in poskuse z zdravili. Omenjal je tudi taboriščnega zdravnika dr. Rascherja.
Iz tega izhaja utemeljeni zaključek, da na zadnje oče ni bil več v Allachu, temveč v centrali Dachaua. Taboriščnike so premeščali po podružnicah, dokler so lahko delali, nato so nekatere izmed njih uporabljali za medicinske preizkuse.
Za TBC se je zdravil v vojaški bolnišnici Ospedale militare S.O.U.O. no 5, Via Breveta 75 v Rimu, kjer je ostal na zdravljenju 6 let in pol (od 1946 – 1953).
Dokazi: Dokument o zajetju očeta, da je bil aretiran kot italijanski vojak od nemškega okupatorja in interniran v Koncentracijski lager Dachau. Domov se je vrnil 25. 05. 1945 (PNOO št. 185/III. Opis vojnih zločinov od 6.4.1941 do maja 1945 v Solkanu, Okraj Gorica) in pisma.
Dogajanje v Solkanu leta 1946
Celotna pripoved, ki naj bi temeljila na pričevanjih solkanske Zveze borcev za ohranjanje vrednot NOB, ki naj bi dokazala, da Ivan Gašperčič z akcijo sabotažnikov in Edvarda Mielniczeka nima nobene zveze ni točna. Zgodba, ki je opisana v omenjeni Marušičevi knjigi, je do takšne mere nekonsistentna, da jo je treba dopolniti in spremeniti v dogajanju, demantirati pa v zaključkih in sodbi. Zveza borcev Solkan se postavlja v vlogo razsodnika, ko navaja, da je "dokazala" ...
Nesporno resnično je dejstvo, da je bil moj oče Ivan Gašperčič v svoji rojstni hiši v Solkanu napaden od sabotažnika Edvarda Mielniczeka. Moj oče se je ubranil s sprožilnim nožem, ki ga je prinesel ob vrnitvi s seboj iz Nemčije in tako se mu je uspelo umakniti oziroma ubežati napadalcu/em?/ . To dejstvo mi je večkrat omenil in mi tudi opisal dogodek.
Če rekonstruiram celotno opisano zgodbo in jo dopolnim z ustreznimi podatki in logičnim razmišljanjem (bele lise v celotni zgodbi ne vzdržijo), naj bi se zgodba dogajala povsem drugače, kot je opisana vsaj v delu, ki zadeva mojega očeta.
Opisovalec dogodka Tomaž Marušič navaja, da naj bi neugotovljenega dne v začetku meseca marca 1946 ilegalno prešla demarkacijsko črto med cono A in B Karel Menard (dezertiral naj bi kot častnik JA) z ženo Terezijo. Zatekla naj bi se v stanovanje Antona Bizjaka, ki je bil bratranec Terezije Menard, v Solkanu na Svetogorski cesti št. 158 (sedaj Cesta IX. Korpusa). Hiša je bila last družine Gašperčič. V stanovanju Antona Bizjaka je skupina Solkancev, ki jo je vodil Edvard Mielniczek, 10. marca 1946 ugrabila zakonca Menard in ju odpeljala v Ajdovščino. Nadalje navaja, da po nekaj dneh je bila Terezija Menard izpuščena, Karel Menard pa pridržan.
Nadalje avtor knjige navaja: Glas zaveznikov (16. maja 1946) je poročal, da je bilo aretiranih sedem ugrabiteljev. Iz zapornega povelja ZVU s 26. julija 1946, je razvidno, da so bili nekateri aretirani že 18. aprila 1946. Očividec Marjan Zavrtanik se je spominjal: »Edvard je bil pri brivcu Viktorju Bizjaku, ki je imel kakih sto metrov stran od policijske postaje brivnico, ko ga je hotela policija aretirati. Zbežal je skozi zadnja vrata lokala, stekel na vrt Žnidarčičevih in skočil s štiri metre visokega zidu, zlomil si je nogo, se zavlekel in skril v grmovje pod železnico, kjer so ga zajeli.
Nadalje opisuje: 19. julija 1946 je bila kazenska obravnava pred višjim zavezniškim vojaškim sodiščem. Po obtožnicah ZVU so bili obtoženi ugrabitve Karla Menarda in njegove žene Terezije Edvard Mielniczek, Anton Leban, Ivan Boltar, Danijel Bašin (pod opombo 167: Obtožba ZVU z dne 13. julija 1946 št. 1084 zoper Danijela Bašina), Alojz Drašček, Josip Jug in Ignac Obljubek. Obravnavo je vodil sodnik – stotnik Robertson. Obtožence je zagovarjal odvetnik Birsa iz Gorice. Glas Zaveznikov (20. julija 1946) je začel obširno poročati o procesu. Avtor Tomaž Marušič piše, da Iz časopisnih podatkov ne izhaja, da bi bil Gašperčič udeležen v tem kazenskem postopku kot oškodovanec niti kot priča. Njegovo ime je omenjala kot priča zaslišani Anton Bizjak. Po poročanju dnevnika Glas zaveznikov (22. in 23. julija 1946) je Bizjak izpovedal, da je bil na večer ugrabitve v gostilni, kamor je prišel Gašperčič . Ta ga je pozval, naj gre domov, ker so v hiši bombe in ljudje z bombami. Bizjak je odšel domov in v kuhinji svojega stanovanja našel Edvarda in Tonija. Domneval je, da sta oborožena. Aretirali in odpeljali so oba Menarda. Bizjak stvari ni pripisoval važnosti, zato dogodka ni prijavil policiji.
Glas zaveznikov (27. julija 1946) je poročal, da so bili vsi obtoženci, razen enega (Ignac Obljubek), spoznani za krive kaznivega dejanja ugrabitve in obsojeni na zaporne kazni od 6 mesecev do 4 let. Mielniczek je bil obsojen na štiri leta zapora in je kazen prestal leta 1950. Ivan Boltar (rojen 4. marca 1928) je bil obsojen na dve leti zapora in je prestajal kazen v vlažnih in nezdravih prostorih starih tržaških zaporov. Tu je zbolel in umrl zaradi revmatičnega vnetja srca 21. septembra 1947. To je pomenilo konec solkanskih partizanskih sabotažnikov in njihovih aktivnosti v coni A.
Tako zgodbo opiše avtor knjige Tomaž Marušič.
Zgodba ni točna in konsistentna. Preveč logičnih vprašanj je odprtih in nepojasnjenih. Če se je začela zadeva javno razčiščevati v knjigi, naj se razčisti do konca.
Najprej nekaj osnovnih podatkov v dopolnitev: Bizjak je bil v Solkanu pek in imel nočno službo (peko ponoči). Imel je sina Bizjak Antona (Toneta po domače), ženo Mici in hčerko Jožico, ki je bila poročena v Italijo in živela nekje v Firencah, če se mesta prav spominjam (gl. kasnejši popravek spodaj: Torino). Oče in sin sta bila po prepričanju komunista. Dezerterstva svojega sorodnika Karla Menarda, častnika Jugoslovanske armade, najverjetneje nista odobravala in sta temu nasprotovala, ne glede na to, da je bila Terezija, žena dezerterja Bizjakova sestrična.
Pojavlja se vprašanje, kdo je mojega očeta napotil v gostilno, naj obvesti Bizjaka, da so v hiši bombe in ljudje z bombami. Ivan Gašperčič zagotovo oboroženega Edvarda in bomb ni mogel videti v Bizjakovem stanovanju, kajti če bi oče vstopil v stanovanje Bizjakovih, bi bil zadržan v bojazni, da zavezniški vojaški policiji dogodek prijavi, saj je šlo za napad oboroženih ljudi. Utemeljeno se domneva, da je nekdo to Ivanu Gašperčiču javil in mu naročil, naj gre v gostilno po Bizjaka. Je bila to Bizjakova žena Mici, kdo? Bizjaka sta bila dva, oče in sin. Očitno eden zdoma, drugi z napadalci.
Skoraj ni mogoče verjeti, da bi se Bizjak brezskrbno zadrževal v gostilni in imel doma dezerterja in njegovo ženo, ki ju lahko vsak čas sabotažna odkrije, saj je šlo za dezerterstvo častnika iz JA. Kdo pa je javil sabotažni, da sta v hiši dezerter JLA in njegova žena? Lahko bi domnevali, da je to storil Bizjak, ker je bilo dezerterstvo iz Armije v nasprotju z njegovim prepričanjem. Najverjetneje se je hotel izogniti neljubemu dogodku aretacije in odvedbe zakoncev Menard.
Postavlja se tudi vprašanje kdo je angloameriško policijo obvestil, da so v hiši oboroženi napadalci in bombe. Morda kdo, ki se je nahajal v gostilni, ko je Ivan Gašperčič javil Bizjaku, da so v hiši bombe in ljudje z bombami in naj gre domov.
Prav čudno se zdi, da Bizjak ni obvestil angloameriške policije o dogodku in da ljudem z bombami in bombam v svojem stanovanju ni pripisoval važnosti, kot je sam izjavil.
Zanimivo, da je bilo kaznovanih toliko napadalcev povezanih s tem dogodkom, a Bizjak je našel v stanovanju samo Edvarda in Tonija, Katerega Tonija ? Sina Toneta? Pripoved je ena velika nerazumljiva in nelogična zmeda.
Priča »očividca (testes ocularis)« Marjana Zavrtanika, ki se je spominjal, da je bil Edvard pri Brivcu Viktorju Bizjaku, ki je imel kakšnih sto metrov stran od policijske postaje brivnico, ko ga je hotela policija aretirati in celotna zgodba o begu in okoliščinah zloma Edvardove noge, ni v verodostojna, ker napad se je zgodil zvečer in meseca marca je že zgodaj tema, tako da Marjan Zavrtanik ni mogel videti dogodka in tedaj je bil Marjan Zavrtanik tudi še otrok, ki se je zlahka lahko pustil prepričati, kako naj priča. Niti ni toliko relevantno, kje si je Edvard zlomil nogo. Jaz vem, da si jo je zlomil pri skoku čez kamniti zid na našem vrtu, ko je policija lovila ugrabitelje, kar je tudi Edvard sam večkrat potrdil, ko je prihajal po letu 1950 k nam poslušati radijske oddaje iz Rusije na radio Kosmaj in tudi oče mi je to povedal.
Angloameriški policiji je nekdo javil, da se je dogodil napad v moji rojstni hiši na Menarda in njegovo ženo in tudi na mojega očeta Ivana Gašperčiča. Morda je pa bil to moj oče, ko mu je uspelo ubežati ugrabitvi in prisilni odvedbi z Menardom in njegovo ženo v Ajdovščino v stari grad, kjer so bili zapori Udbe, ki je zapornike vozila v center na Poljanski nasip, od koder so jih brez obsodbe odpeljali in likvidirali, v kolikor jih niso že v okolici Ajdovščine umorili in zakopali v kakšno grobišče.
Marušič govori le o pridržanju Menarda, čeprav se ve, kaj so storili z dezerterji iz JA. Morda je pa incident javil angloameriški vojaški policiji kdo iz gostilne, ki je slišal zgodbo o ljudeh z bombami in bombah v hiši. Zgodba je težko razložljiva in zapletena in tako kot jo je Marušič v svoji knjigi opisal, ne vzdrži. Mogoče je tudi Mici uspelo zbežati iz hiše in javiti zavezniški policiji incident ali namigniti mojemu očetu, da so v hiši oboroženi bombaši in naj gre v gostilno po Bizjaka.
Kako si je sploh mogoče pojasniti Bizjakovo izjavo, da ugrabitvi in napadu svojih sorodnikov ni posvečal važnosti in da zato dogodka ni prijavil policiji. Vprašanje je, koliko je bil tudi sam vpleten s sabotažno skupino in napad na Menarda, ki se očitno s komunističnim sistemom in srbsko vojsko JA ni strinjal in je dezertiral.
Seveda tisti ljudje sabotažniki z bombami, so odšli z lica mesta, ko so odpeljali Karla Menarda in njegovo ženo. Ostal je le Edvard in še kakšen spremljevalec, ki bi moral obračunati še z mojim očetom, kajti sabotažniki so bili že toliko verzirani, da niso zapuščali sledi oziroma prič proti sebi za seboj. Najverjetneje pa so sabotažniki hoteli skupaj z zakoncema Menard odpeljati tudi mojega očeta a oče se je s sprožilnim nožem ubranil in zbežal. To je še najbolj prepričljiva razlaga.
Celotna zgodba tudi ne pove nekaj zelo bistvenega. Namreč Bizjakova žena Mici se je po incidentu v hiši z ugrabitvijo sorodnikov (Menarda in njegove žene) umaknila k svoji hčeri Jožici v Firence (gl. spodaj popravek: pravilno se glasi kraj: Torino) in se ni nikoli več vrnila v Solkan. Istočasno se je umaknil tudi moj oče v notranjost Italije in se nikoli več ni vrnil domov. So jima sabotažniki grozili, sta bila v nevarnosti?
Mojega očeta je sprejela v hišo v Firencah (popravek: Torino) Micina hči, kjer je bival en mesec, nato pa je šel naprej v notranjost Italije in si pomagal kot je vedel in znal, dokler ga niso hospitalizirali v vojaško bolnišnico v Rimu.
Moj oče ni mogel sodelovati ne kot priča ne kot oškodovanec v procesu sodnika Robertsona proti napadalcem, ker ga ni bilo več v Solkanu, ko se je proces odvijal. Verjetno je bilo toliko obremenilega procesnega gradiva, da njegovega pričanja niti niso potrebovali. Glede na navedbo, da oče ni prisostvoval procesu kot oškodovanec, bi pripomnila, da je bil to vojaški kazenski proces in ne civilni.
Prav neverjetno je, da so se v prvih povojnih letih prav osebe, ki se omenjajo v navedeni knjigi, povezane s sabotažnim primerom Karla Menarda in njegove žene Terezije, na straneh 233 – 236, neprestano pojavljale v moji bližini, ko sem bila še otrok in me spraševale informacije o mojem očetu, da bi kaj izvedele o mojem očetu (Edvard Mielniczek, odvetnik Birsa in tudi njegov sin Niko je prihajal k nam, sestra žrtve Ivana Boltarja Marta me je vabila v svojo hišo in sta me z materjo spraševali o očetu, sabotažnik Danijel Bašin, ki je kar po dvakrat dnevno hodil v mojo hišo k šefu Udbe Rudolfu Čubrilotu in njegovi ženi, obveščevalki Udbe Milki Čubrilo v vlogi solkanskega obveščevalca, oba Čubrilova pa sta stanovala v moji hiši v Solkanu in prišleki so bili na očeh, saj so prihajali k Čubrilovim po skupnem hodniku).
Kaj naj bi bilo narobe z opisom mojega očeta v knjigi avtorice dr. Mire Cencičeve Črni bratje in resnične zgodba?
Avtor knjige Solkan in Solkanci v drugi svetovni vojni in po njej (1941 – 1947) v tej svoji knjigi polemizira: … Obstoja še druga verzija aretacije Mielniczka in sotovarišev, opisana v knjigi Črni bratje – povest in resnična zgodba, ki jo je izdalo društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske (2006). V knjigi je navedena tudi življenjska pot pripadnika organizacije Črnih bratov, Solkanca Ivana Gašperčiča (letnik 1913).
V zvezi z njegovo dejavnostjo so omenjeni tudi dogodki po osvoboditvi maja 1945 vse do julija 1946, ko je višje vojaško sodišče ZVU zaprlo in obsodilo skupino bivših pripadnikov solkanskih partizanskih sabotažnikov na zaporne kazni.
Citiram Tomaža Marušiča iz knjige o Solkancih … Ob njegovi vrnitvi domov v Solkan po osvoboditvi navaja knjiga o Črnih bratih: »Bolan in onemogel se je vrnil avgusta 1945. Začele so se širiti klevete, značilne za ta čas in povezane s podružbljanjem zasebne lastnine tako imenovanih kapitalistov, ki so jim pripadali tudi mali vaški trgovčiči. Po kraju so se širile vesti, da je bil v Dachau kapo (vodja skupine ali starešina barake), da je bil sodelavec nacistov in izdajalec. Ta teza je dobro služila revolucionarni oblasti v Solkanu, saj so bili Gašperčičevi dobro stoječi trgovci in posestniki. V času dachauskih procesov je bil fizično napaden. Po nalogu KNOJ-a iz Žabjega kraja v Solkanu je njegovo hišo napadla sabotažna skupina, ki jo je vodil udbovec Edvard Melinšček (Mielniczek), da ga usmrtijo. Gašperčiču je uspelo zbežati. Zatekel se je na policijo ZVU. Zavezniška policija je nekatere nasilneže aretirala in bili so zaprti v Trstu do leta 1950. Gašperčič je nato emigriral.«
Tomaž Marušič navaja, da je zgornji zapis neresničen in v nasprotju z razpoložljivimi pisnimi dokumenti, ki se nanašajo na aretacijo dezerterja Manarda. Napad na hišo in namen usmrtitve Gašperčiča nista bila predmet obtožnice in sodnega postopka. Skupina Solkancev je bila kaznovana zaradi ugrabitve Menarda in njegove žene. Nadalje navaja, da je očitno torej, da je dejanskega oškodovanca Menarda zamenjala druga oseba. Namen dokazovanja zločinskega delovanja komunistične oblasti je jasen. Nadalje se v knjigi navaja, da je predstavitev knjige zaradi potvarjanja dogodkov iz polpretekle zgodovine sprožila precejšnje polemike.
Kot hči Ivana Gašperčiča navajam, da mi je Tomaž Marušič s svojim polemičnim pisanjem v medijih in nastopom ob predstavitvi knjige o Črnih bratih v knjižnici v Novi Gorici leta 2006 povzročil veliko čustvene prizadetosti in sicer s svojim podtikanjem, ne da bi se poprej z menoj pogovoril o protiargumentih, saj se je vendarle šlo za mojega očeta in ne za kogarkoli. Podtikal je predsedniku Zveze Borcev Zdravku Bašinu podpis časopisnih prispevkov, objavljenih v Primorskih novicah s svojimi sodbami, ki so najprej izhajali pod imenom Zveze borcev in nato ko se je predsednik ZB Zdravko Bašin od tega distanciral in jih ni več podpisoval, jih je Tomaž Marušič kar sam podpisoval in vodil časopisno neargumentirano ideološko polemiko z dr. Miro Cencičevo in mano. Nakar so Primorske novice neproduktivno debato zaprle z mojim odgovorom na dveh časopisnih straneh. Razumela sem, da je s tem polemika končana.
Posebno nepietetna do mojega pokojnega očeta in žaljiva se mi je zdela objava ZB iz leta 2005 v Solkanskem časopisu 1001, da iščejo Solkance, ki bi kaj vedeli povedati o Ivanu Gašperiču – Gofetu, ki bi bilo pomembno za zgodovino Solkana. Na podlagi te objave je nastalo Marušičevo paberkovanje in opisana zgodba. Niti priimka črnega brata na ZB niso vedeli in še danes je objavljen napačen priimek tudi v knjigi Tomaža Marušiča. To pa pomeni, da tudi zvezi borcev zgodba ni tako poznana, kot je poznana Tomažu Marušiču, ki je bil leta 1946 star komaj 14 let. Priimek Gašperšič ni pravilen, temveč Gašperčič. In nenazadnje vedo na solkanski zvezi borcev toliko povedati o mojem očetu, da človek sploh ne more verjeti. Nikoli pa me niso vprašali za noben podatek in nikoli niso omenjali, da je bil moj oče črni brat. O predsedniku zveze borcev Zdravku Bašinu pa lahko povem, da je bil plemenita, razgledana in razumevajoča oseba, kar izhaja iz njegovega osebnega odnosa do mene in tudi iz njegovih pisem, ki jih hranim.
Pa preidimo k argumentom iz opisa resnične zgodbe o mojem očetu v knjigi dr. Mire Cencičeve. Kakšna podtikanja vse so se o njem širila med ljudmi, bi težko komentirala, vem pa da jih je bilo veliko in vse obrekovanje mojega očeta in krivice, ki so jih delali meni kot hčeri, so bile krivične, politično producirane in politično motivirane.
Po moji presoji nima namen Cencičeva dokazovati zločinsko delovanje komunistične partije, kot navaja avtor Tomaž Marušič: "Namen dokazovanja zločinskega delovanja komunistične oblasti je jasen". To zločinsko delovanje je notorno znano, dovolj je pogledati 600 grobišč in veliko število brezen po vseh Sloveniji, ki izpričujejo, da je temu tako. Zato zatrjujem, da ni moj oče črni brat tisti, preko katerega bi se lomila ideološka kopja po 40 letih njegove smrti, še zlasti zato ne, ker moj oče ni bil nikoli ideološko opredeljen. Bil je le domoljub in humanist. Črnih bratov pa ni partija nikoli upoštevala. Prav zavrženo se mi zdi, da je po 40. letih smrti in vsemu trpljenju, ki ga je oče prestal, postal objekt političnega obračunavanja.
Tomaž Marušič očita namen dokazovanja zločinskega delovanja komunistične partije s knjigo o črnih bratih in ob tem ne pozabi poudariti v svoji knjigi na strani 234, pod opombo št. 164 karabinjersko poročilo z dne 27. decembra 1930, objavljeno v Vijestniku histrorijskega arhiva u Rijeci (1961 – 1962), iz katerega izhaja, da je bil moj oče Ivan Gašperčič črni brat. Še čudno, da to priznava, ko naj bi se z njegovo pobudo množile zahteve, naj bi se opis mojega očeta izločil iz knjige o črnih bratih, kar je do take mere žaljivo, da ni mogoče o tem niti govoriti. Na koncu ne pozabi povedati, da je članek o Črnih bratih napisal zgodovinar Vjekoslav Bratulić, ne pove pa, da je celotno resnično zgodbo raziskala, dokumentarno opremila in napisala dr. Mira Cencičeva, kar bralcu izzveni kot namig podcenjujočega odnosa do njenega raziskovalnega dela in tudi širjenja domoljubne misli med mladimi. Toliko pozitivnega kot je dr. Mira Cencičeva naredila za širjenje domoljubnih čustev med mladimi s svojimi javnimi nastopi, po mojem mnenju ni storil že dolgo nihče.
Ko sem Tomaža Marušiča potem, ko je s svojim nastopom v novogoriški knjižnici skalil predstavitev knjige o črnih bratih leta 2006, vprašala kaj je v knjigi spornega, mi je rekel, da definicija, da je bil moj oče žrtev fašizma, nacizma in komunizma. Slednji se zdi očitno sporen. Sedaj po novi verziji knjige o Solkancih pa naj ne bi bil več moj oče žrtev komunizma po drugačni poti: Prikazano je, da nima ničesar skupnega z napadom v sabotažnikov v moji rojstni, pa še njegovo članstvo črnega brata v tej organizaciji ni več sporno.
Zanimiv konstrukt!
Nesporno je dvoje, da je mojega očeta v Solkanu napadla sabotažna skupina, ki je po nalogu tedanje komunistične oblasti hotela obračunati z njim in nesporno je, da je bil moj oče v Rimu iskan in napaden s strani pripadnikov jugoslovanske partijske oblasti in da je moral tudi v Rimu zamenjati stanovanje. Njegov naslov je Udba odkrila, ko sva si dopisovala. V času ko so se pripravljali in potekali dachauski procesi, je v Rimu dobival grožnje in so ga iskali na njegovem stanovanju, vendar je bil veliko odsoten zaradi zdravljenja v vojaški bolnišnici, zato groženj niso mogli uresničiti. Udrli so v njegovo stanovanje, ga premetali in preiskovali, nakar je stanovanje zamenjal.
Tomaž Marušič vztrajno dokazuje, da moj oče ni bil niti preiskovanec niti procesiran kot obdolženec v Dachauskih procesih. Za to, da mojega očeta kot dacauskega interniranca niso tudi resnično preiskovali, ne predloži nobenih dokazov niti za niti proti. Kaj se je dogajalo v Rimu pa Marušič ne more vedeti, saj je bil tedaj star komaj 15 let. Razlogi zaradi katerih je moral moj oče »emigrirati« so veliko širši, kot jih lahko razume nekdo, ki nastopa v vlogi zagovornika nedemokratičnega režima in idealizira nekatere povojne dogodke.
Dachauski procesi v Sloveniji je naziv za skupino politično montiranih sodnih procesov med leti 1947 in 1949. Priprave za zmontirane dahauske procese so se začele v Sloveniji že leta 1946 in so:
(10. kongres Zveze komunistov Slovenije je aprila 1986 dokončno odpravil obsodbe dachauskih procesov).
• predhodni proces - Puflerjev proces (maj 1947)
• 1. dachauski proces (april 1948)
• 2. dachauski proces - proces proti Jožetu Mavcu in Francu Malenšku (maj 1948)
• 3. dachauski proces - proces proti Mitji Sark (maj 1948)
• 4. dachauski proces - proces proti Francu Žumru in Alojzu Veršniku (maj 1948)
• 5. dachauski proces - proces proti Janku Ravnikarju (julij 1948)
• 6. dachauski proces - proces proti Kopaču, Bohincu, Brezarju in Vidmarji (avgust 1948)
• 7. dachauski proces - proces proti Reziki Barle (avgust 1948)
• 8. dachauski proces - proces proti Figarju in Ranzingerju (junij 1949)
• 9. dachauski proces - proces proti Marčanu (september 1949)
• 10. dachauski proces - proces proti Fakinu, Mrzelu in Petraku (oktober 1949)
Tomaž Marušič bi moral vedeti, da so v času preiskave obravnavali 7.380 Slovencev, med njimi so pretresli vse, ki so preživeli Dachau in zagotovo tudi mojega očeta Ivana Gašperčiča, ki naj bi bil iz ideoloških razlogov sporna oseba (Črni brat z obremenilnimi dosjeji na fašistični in komunistični strani, bil je iz trgovske družine, pred vojno je vozil svoj avtomobil Balillo in motor Moto Guzzi, bil je dachauski interniranec, dovolj za ideološko preganjanje in likvidacijo kot novi družbeni ureditvi nezaželena oseba)…
Obravnavanih je bilo tudi 2.144 tujcev. Obsojenih je bilo 37 oseb; Proti trem so ustavili preiskovalni postopek, trije so umrli med preiskavo. Dachauske žrtve pa so preiskovali: podpolkovnik Ivan More - Žan (vodja), Kamilo Hilbert, Branko Ivanuš, Nace Majcen, Martin Renko, Franc Pirkovič, Karlo Sagadin, Rado Škraba, Aleks Winkler. Javni tožilec pa je bil dr. Vladimir Krivic, ki je sam izpovedal Žarku Petanu, da so bili Dachauski procesi kot sodniški teater, potekali so javno, z uličnim ozvočenjem. Krivic je Petanu potožil, da je bil takrat indoktriniran. Tožilec dr. Vladimir Krivic ni sodeloval pri usmrtitvah Dachauskih žrtev, kot je bilo s predpisi določeno.
Opis stalinističnih dachauskih procesov od poteka dogodkov z aretacijami, policijskimi preiskovalnimi hipotezami, metodami torture in izsiljevanj, vse do usmrtitve na smrt obsojenih, ki je bila izvršena šele konec leta 1950, je skopo opisana v študiji raziskovalne skupine, pod št. 85, ki jo je vodil Ljubo Bavcon, ki navaja, da ni podatkov o grobovih usmrčenih.
Uporabljeni viri: Knjiga Dachauski procesi (Raziskovalno poročilo z dokumenti), Komunist 1990, 1082 strani; pogovori z očetom; Raziskava št. 85 o Dachauskih procesih - Ljubo Bavcon, izpovedi Zdenka Zavadlava; Žarko Petan: Razglednice iz mojega vrta, objavljeno na spletu 21.6.2007, Dokumentacija in ogled Dachauskega muzeja.
OPOMBA, zapisana 7. julija 2010: Pozneje sem se spomnila, da niso bile Firence mesto bivanja Jožice Bizjak, kamor sta se zatekla njena mati Mici in moj oče leta 1946 po napadu sabotažnikov v Solkanu, temveč mesto Torino.
DODANO h gornjemu zapisu 7. julija 2010: Še nekaj bistvenega sem se spomnila in dodajam: . Namreč mojega očeta je domnevno najemnik stanovanja v naši hiši na Svetogorski št. 158 Bizjak 1946. leta prijavil policiji, da ga je moj oče napadel oziroma mu grozil s sprožilnim nožem v njegovem stanovanju (zarota sabotažnikov, ki se niso upali povedati, da so bili oni napadlci na mojega očeta). Moj oče ni gorzil Bizjaku, kot najemniku, temveč se je le branil pred sabotažniki z bombami, ko so ga hoteli nasilno odvesti Ko je moj oče leta 1954 prišel v Udine k Vončina Karlu (vozil je kamion iz Italije v Jugoslavijo) in mi prinesel čez mejo za mojo 18-letnico nekaj denarja in krzneni plašč za darilo, so očeta aretirali v Udinah prav zaradi navedenega prijavljenega incidenta "grožnje" z nožem. Nakar je njegova spremljevalka Angelina Bacchetta dobila odvetnika in so očeta takoj izpustili, češ da je zadeva zastarana. Tako o zgodbi, ki jo nekateri hočejo pomesti pod preprogo, ni konca ne kraja. Moj oče se je tako iz žrtve revolucionarnih sabotažnikov prelevil v napadalca (rablja) civilista! Tako se je to dogajalo!
ODGOVOR NA KOLUMNO TOMAŽA MARUŠIČA,, OBJAVLJEN V PRIMORSKIH NOVICAH, 7. VAL , 24.6.2006
Tomaž Marušič, bivši pravosodni minister v Podobnikovi Vladi (28.2.1997 - 7.6.2000) in bivši župan Mestne občine Nova Gorica (1993 - 1994) je v Primorskih novicah (7. val) dne 24. 03. 2006 objavil dve časopisni strani obsegajočo kolumno"Ob ponovni izdaji Bevkove mladinske povesti se je znova odprla mučna polpretekla zgodovina Goriške ČRNI bratje MED POVESTJO IN KRUTO ZGODOVINO". Uvodoma piše: Ponovni izdaji mladinske povesti Franceta Bevka Črni bratje, ki je izšla pri Društvu za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, je dodano besedilo Dr. Mire Cenčič Resnična zgodba o druščini Črni bratje\"
ODGOVOR HČERE ČRNEGA BRATA IVANA GAŠPERČIČA (21.3.1913 - 06.09.1969) na kolumno Tomaža Marušiča \"Črni bratje med povestjo in kruto zgodovino\", objavljeno v Primorskih novicah 24. 3. 2006:
Avtorica dr. Mira Cenčičeva je v knjigi Črni bratje napisala , da je bil Ivan Gašperčič žrtev fašizma, nacizma in komunizma. Tomaž Marušič navaja, da je avtorica napisala vrsto pomisleka vrednih podatkov iz njegovega življenja v času cone A pod Zavezniško vojaško upravo. Takrat naj bi Gašperčič postal žrtev komunizma.
Če kdo ocenjuje zgodovino na primeru mojega očeta in očita, da temelji njegova življenjska zgodba na nepreverjenih podatkih in enostranskih informacijah, potem je to zagotovo avtor prispevka. Le kako si nek posameznik lahko lasti pravico, da daje vrednostne sodbe o stvareh, ki jih ni doživljal, o katerih nima podatkov in predstavljajo le ugibanja, ki temeljijo na ideološki matrici njegovega osebnega prepričanja. Pisec prispevka govori o upravičeni reakciji Zveze borcev in udeležencev NOB iz Solkana (Primorske novice, 21. februarja 2006), pri tem pa pozabi povedati kdo naj bi sestavljal omenjeni prispevek. Da tu ne omenim zbiranja podatkov o mojem očetu, objavljenim v 1001- Solkanskem časopisu 24. marca 2005.
Tomaž Marušič kljub pojasnilom v Primorskih novicah Črni bratje 2 in 3 z dne 24. 2. 2006 vztrajno zavaja in ponavlja iste trditve, kot jih je govoril na predstavitvi knjige o Črnih bratih dne 23. 2. 2006 v novogoriški knjižnici, ko je skalil predstavitev knjige in prireditev.
Očitno T. Marušiču še ni dovolj jasno, kaj je pomenil komunizem po letu 1945 in da je bila to prva stopnja boljševistične revolucije ter da je komunizem predstavljal partijsko diktaturo zaradi prevzema oblasti. Boljševistična revolucija se je borila za druge cilje, kot se je bil narodnoosvobodilni boj za osvoboditev izpod fašizma in okupatorja. Čas je že, da bi se ta dejstva zgodovinsko ločila.
Tomaž Marušič navaja odlomek iz knjige o črnih bratih izpod peresa dr. Mire Cenčičeve, iztrgano iz vsebine. Nato v nadaljevanju navaja, da je Cenčičeva fizični napad na mojega očeta postavila v čas dachauskih procesov. Treba je povedati, da je nesporno, da je bil moj oče leta 1930 črni brat, da je bil po letu 1930 od fašistov vseskozi nadzorovan, od leta 1940 naprej pa preganjan in po zaporih v Gorici in Kopru. Nesporno je tudi, da je bil moj oče od 22. 9.1943 Dachauski interniranec, žrtev medicinskih poskusov (PNOO š.185/III, opis vojnih zločinov od 6.4.1941 do maja 1945 v Kraju Solkan, Okraj Gorica, Arhiv RS) in da se je za posledicami fašističnega in nacističnega mučenja zdravil šest let in pol v vojaški bolnišnici Ospedale militare S.U.O.U. No 5, Via Breveta 75 v Rimu in da je bil kot veteran upokojen v Italiji, ker je tam živel.
Dogajanje z mojim očetom, ki je postavljeno v čas komunizma oziroma v obdobje boljševistične revolucije, poleg udobovskih dosjejev, obsega: 1. napad nanj v Solkanu leta 1946 s strani Edvarda Mieliczeka in skupine; 2. napad nanj v Rimu v letu 1948, v času ko so se vršile aretacije za Dachauske procese in 3. povojno šikaniranje in poseganje Udbe v zasebno življenje družine.
Zaradi jasnosti je treba povedati kaj govorijo zgodovinski viri novejše zgodovine: Ozna je delovala s svojimi izpostavami po tujih državah in tudi v Rimu. Oče je po napadu bil primoran menjati svoje bivališče v Rimu. Ne razumem zakaj se Tomaž Marušič kar naprej trudi spreminjati že opisana dejstva in jim daje svoje tolmačenje, čeprav posamičnosti očitno sploh ne pozna. Navaja trditve, ki sploh ne ustrezajo dejanskemu stanju s tem, da meša obdobja iz izpeljuje neke zavajajoče zaključke. Postavlja v dvom povezanost napada nanj v Solkanu z dachauskimi procesi. Glede napada v Solkanu ni izključeno, saj so se že tedaj niso vršile priprave nanje, kajti del arhiva o dachauskih procesih je uničen.
Znano je zgodovinsko dejstvo, da so se priprave na dachauske procese začele že leta 1946 (vir: kronika 20. stoletja). Zakaj je bil moj oče s strani sabotažne skupine napaden v svoji rojstni hiši v Solkanu nihče natančno ne ve, utemeljeno se pa lahko z veliko verjetnostjo domneva, da je bil napad v okviru priprav na dachauske procese, v vsakem primeru pa zaradi političnih kvalifikacij, ki so bile v njegovem udbovskem dosjeju, ki sem ga pridobila iz Arhiva RS. Napad nanj v Rimu pa sovpada s časom, ko so se vršili dachauski procesi.
Zgodovina pa ni nikoli odgovorila kje in kdaj so bili justificirani na smrt obsojeni dachauski taboriščniki. Oblastniki in politiki niso priznavali stalinističnega značaja teh procesov in preiskav. Dr. prof. Ljubu Bavconu in njegovi raziskovalni skupini je bila poverjena raziskovalna naloga o taboriščnikih o dachauskih procesih, vendar je izginil del gradiva o Dachauskih procesih in je bila otežena raziskava o vzrokih in ugotavljanju odgovornosti za te procese. Izginil je tudi del arhiva o Vosu, tako da je bilo verjetno omogočeno lakirano pisano zgodovine, kot ugotavlja Zdenko Zavadlav v svojemu objavljenem prispevku Priprto pismo – prispevek za slovenski nacionalni program, objavljen v Novi Reviji št. 61/62, leta 1987. Tako vsaj o izginotju teh arhivov pravi I. Križnar na seji CK KPS po navedbah v Mladini marca 1986 in v Novi Reviji 1986.
Dr. Krivic, kot tožilec na dachauskih procesih ni bil prisoten pri justifikaciji, kot je to določal sodni predpis. Prav tako svojcem ustreljenih tudi ni bil omogočen prekop posmrtnih ostankov in javni pokop na pokopališču. Dejansko ustreljeni naj bi bili Dachauci leta 1950, ko se je rdeča armada koncentriralana Madžarskem. Veliko kaznjencev se je tedaj pripeljalo v Novo mesto v bližino Kočevskega roga, ki so bili verjetno rezervirani za izvensodno usmrtitev v Rogu. Tedaj so bili po sovjetskem vzoru preiskava, sestava zapisnika za obtožnico in obtožnica v rokah policije, ki je imela posebne preiskovalne oddelke in so bili povsem odvisni od policijske oblasti. Govoriti na pamet o Dachaucih, ki predstavljajo kompleksen zgodovinski sklop, ki ne bo nikoli popolnoma raziskan, pa je lahko samo poceni demagogija, ki nikomur nič ne služi, razen manipulaciji tistih, ki Dachaua in povojnega preganjanja niso doživeli.
T. Marušič navaja, da ne drži, da je bil Gašperčič napaden »v času dachauskih procesov«.
Vprašam ga ali je delal v Ozni in Knoju, da vse to zanesljivo ve. Ali je varoval morda mojega očeta v Rimu, da izključuje napad Ozne nanj. Kako lahko govori tako izključujoče o stvareh, ki mu niso in mu ne morejo biti znane, saj je bil ob napadu mojega očeta v Solkanu star le 14 let. O življenju mojega očeta v Rimu pa praktično ne ve ničesar.
Na podlagi kakšnih virov Marušič zanika, da se napad Edvarda Mieliszeka s skupino ni izvršil na mojega očeta, ko pa je znano, da si je pri bežanju ob napadu na mojega očeta Edvard zlomil nogo in je pogosto povedal pri nas doma v Solkanu, da je bil proces proti njemu v zvezi z napadom na mojega očeta. Te stvari so mi dobro znane, ker je Edvard Mieliczek po prihodu iz zapora hodil k nam na dom in družino nadzoroval, nenehno je spraševal po novicah o očetu. Poslušal je ruske postaje na radio znamke Kosmaj. T. Marušič govori o obsodbah 24 Solkancev za časa angloameriške zavezniške uprave, vendar te obsodbe se nanašajo na druga dejanja, saj vsaka obsodba predstavlja svojo pravno celoto in ne moremo vse spravljati v en koš, tedaj pa se je dogajalo marsikaj.
Med ljudmi verjetno res ni bilo govora o revoluciji in razrednem boju, kajti le-tega je vodila Ozna, ki je pripravljala sezname ljudi za aretacije in likvidacije. Zato je navajanje pisca prispevka o razformiranju sabotažne skupine zavajanje in nojevsko obnašanje do dejanskega dogajanja. Iz zgodovinskih virov je znano, da je Ozna delovala in da je bil njen center za Primorsko v Ajdovščini ter da so v to okrožje spadali centri oziroma oznovske izpostave, med katerimi je bil tudi Solkan, ki so delovale tajno, saj nihče ni natančno vedel, kje imajo svoje pisarne, oznovci pa so bili večinoma v civilu. Ljudje smo se jih tudi pozneje bali in poznali smo jih po njihovih dolgih usnjenih plaščih. Izpolnjevali so ukaze po navodilih Mačka, ki je zahteval popolno predanost, brez ugovora. Vsaka izpostava Ozne pa je imela tudi svoj oddelek Knoja. V Ajdovščini so imeli zlasti tesne stike z Gorico. Kje se je nahajal ilegalni sedež Ozne v coni A je irelevantno. Ozna je po osvoboditvi opravljala aretacije in likvidacije tudi na območju cone A. Med seznami, ki jih je novogoriški župan predal goriškemu županu Brancatiju so tudi slovenska imena. Tedaj so čistili dejanske, potencialne ali pa samo domnevne nasprotnike komunističnega režima in priključitvi Julijske krajine k novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino in je naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje.Ta dejstva so zapisana v zgodovinski študiji »Slovensko-italijanski odnosi 1880 – 1956 (stran 54, 11., podpisana dr. Milica Kacin Wohinz in prof. Giorgio Conetti, 25. julij 2000).
Očitno si daje pisec Tomaž Marušič veliko dela tudi s pregledovanjem zemljiškoknjižnih listin mojega premoženja in si kot diplomirani jurist dovoli zavajajočo razlago 5. člena zakona o denacionalizaciji, ko govori o »razveljavitvi« pravnega posla, ki naj bi bil nekorektno sklenjen, čeprav dobro ve, da navedeni zakon pravnih poslov ni razveljavljal in da za reševanje denacionalizacijskih zahtevkov ne veljajo predpisi civilnega prava. Moj oče ni bil formalno lastnik nobenega premoženja, temveč moj ded, ki je v dogovoru z mojim očetom prepustil premoženje meni. Na tem mestu ne bi razlagala kako je vplivalo na družino dejstvo, da je bil oče v tujini. Oblast je vseskozi gospodarila s hišo v Solkanu. V njo je vselila vojno upravo, urad za delo, oblastnika, po volji oblastnika pa nato 9-člansko družino, ki je oblastniku izpraznila hišo. Na odločitve ni smelo biti ugovora. V družinskem stanovanju nismo imeli pravice bivati, temveč le v pomožnih prostorih. Tisti, ki so imeli oblast, so si imetje rezervirali med potekom nacionalizacijskega postopka. Postopek ni bil končan in je PA spis o nacionalizaciji težko našel v arhivu, ker je nosil posebno oznako. Očitno so prevladovale osebne koristi in izsiljevanje za takšen postopek. Moja mati je dobila tedaj dekret za izselitev cele družine v Tuzlo, da se sprosti hiša oseb in stvari. Meni je bil od oblasti vsiljen v podpis dokument, ki je vseboval odpoved razpolagalnim upravičenjem, v nasprotju s tedanjimi predpisi. Vse to in še vrsta vseh mogočih šikan, ki jih tu ne bi razlagala, je bila v posledici delovanja Udbe, ker je bil moj oče v tujini. Iz teh razlogov smo se tudi izselili iz svoje hiše in odšli živeti v Koper. Moj kasnejši mož je bil v Solkanu klican na Udbo, da ne sme hoditi z menoj iz razlogov državne varnosti, ker je moj oče v Italiji, čeprav ga nisem videla 13 let. Pisma pa so bila vsa cenzurirana, kar je oče poslal pomoči iz Rima po pošti, je bila zasežena. Po vsakokratnem obisku svojega očeta v Rimu sem bila klicana na Udbo z roza razglednicami in so me zasliševali. Ob vsem tem želim povedati, da smo tako moj oče v Rimu kot tudi jaz in družina živeli apolitično. Živeli smo v revščini in bedi, ker moja mata ni mogla dobiti službe po preselitvi v Solkan. Prej sem živela s svojo družino, brez očeta v Dobravljah, kjer so Nemci požgali materino rojstno hišo. Bili smo v begunstvu in smo žrtve vojnega nasilja.
Vse pisanje o zaprtih, obsojenih, pobitih in povoženih pa nima v kontekstu z mojim očetom kaj opraviti in je nekorektno podtikati dogodke in ljudi, ki jih knjiga o črnih bratih dr. Mire Cenčičeve sploh ne omenja.
Pozivam vas Tomaž Marušič, ne manipulirajte več z bolečino in nesrečo drugih ljudi, ne podtikajte nikomur, ne slepiti več javnosti z demagogijo in ne nabirajte si ideološkega političnega kapitala na račun mojega 37 let mrtvega očeta. To je skrajno neetično, nepiatetno in nečloveško. Vsaj malo spoštovanja imejte do trpljenja in usode mojega očeta. Meni in moji družini so se dogajale krivice v posledici tega, ker bil moj oče po sili razmer v tujini in ker je imel lažen udbovski dosje. Vi ne morete deliti nikomur nobene pravice in ne obsojati, ne morete več ustvarjati nobenega javnega mnenja z opravičevanjem totalitarizma in prekopavanjem kosti. Vaš način javnega nastopaštva obsojam po človeški plati, kot obsojam tudi nekatera povojna dejanja, ki tudi vam niso v ponos. Ne silite me, da bi o njih govorila.
O tistih, ki so mojega očeta napadli, za katere je avtorica Dr. Mira Cenčičeva napisala, da so bili nasilneži, vi pa trdite, da so bili zavedni Slovenci, bom rekla, da so bili likvidatorji Ozne žrtve totalitarizma, ki mu niso bila mar domovinska in človeška čustva in vi mu dajete še vedno podporo in ga opravičujete ter vpletate v to domoljube in poštene Primorce, ki so se borili proti fašizmu in okupatorju in ne za totalitarno oblast, ki je izvajala človeka nevredna in zavržena dejanja.
Problem je v tem, ker vi osebno nimate razčiščenih pojmov in vrednostnih sodb.
Hči črnega brata
Tatjana Malec
KAKO SO KOMUNISTIČNI REVOLUCIONARJI MALTRETIRALI HČER ČRNEGA BRATA IN LJUDI
Ena izmed glavnih ulic v centru Nove Gorice se imenuje Delpinova ulica. Kdo pa je bil Rastislav Delpin (1920-1956), po katerem se imenuje ulica? Rezervni poročnik JLA in komandir diverzantske enote, s 5. razredi osnovne šole, briški VOS-ovec (tajna obveščevalna služba), uničevalec tovarne tekstila v Podgori, ki ji je povzročil 9 milijonov lit škode, diverzant po Brdih, Gorici in Furlaniji, uslužbenec Udbe, osvoboditelj nekega udbovskega majorja iz zapora, obsojen pod angloameriško oblastjo po vojni na 5 let zapora, v tujini obsojen na 120 let zapora. Diverzanti niso izvajali samo diverzantskih akcij nad okupatorjem, temveč tudi nasilje nad domačim prebivalstvom. Tudi mojega očeta po vrnitvi iz Dachaua so napadli iz tajne obveščevalne službe in ga hoteli likvidirati (Edvard Mielnizschek). Zmaga Delpina sem osebno poznala, saj je v petdesetih letih redno prihajal k šefu Udbe Rudolfu Čubrilotu, ki je stanoval s svojo družino v moji rojstni hiši v Solkanu, kjer so se krojile usode ljudi.
Zaradi lažjega razumevanja bi pojasnila, da je z mojo rojstno hišo v Solkanu gospodarila oblast. V njo so naselili vojni odsek in urad za delo. V hiši je nato zasedel moje družinsko stanovanje Rudolf Čubrilo s svojo ženo in tremi otroci, potem ko se je preselil iz Postojne in je nastopil funkcijo šefa novogoriške Udbe po letu 1950. Po lastnem pripovedovanju naj bi bila omenjena oseba v letih 1946 – 1948 na Generalštabni akademiji Klimenta Vorošilova v Moskvi, kamor je Ozna pošiljala preverjene kadre, ki so se v praksi potem izkazali v skladu z boljševiškimi metodami policijskega in ideološko nasilnega delovanja.
S svojo družino sem se morala v lastni hiši stisniti v zasilne prostore. Na občinskem ljudskem odboru moji družini in meni niso dovolili vselitve v lastno hišo. Ker je bil moj oče v Italiji, so družino poniževali. Žena šefa Udbe Milka mi je zlila vedro vode po hodniku in stopnicah potem, ko sem poribala skupni hodnik in mi je zaničujoče rekla naj ga poribam še enkrat, češ da je bil moj oče fašist (ironija moj oče je bil že leta 1930 antifašist, Črni brat in zaprt v zloglasnih fašističnih zaporih v Gorici in Kopru). Temu ponižujočemu dejanju sem se še kot otrok odločno uprla. Od svojega moža je zahtevala, naj me takoj aretira. Šef Udbe in tedanje milice Rudolf Čubrilo pa je rekel, da tega ne more storiti, ker sem še mladoletna.
Kakšen je bil revolucionarni sistem povedo zgodbe, ki so se mi globoko vtisnile v spomin. Bila sem priča aretacije Čubrilove gospodinjske pomočnice Dore, ki so jo po njenem izrecnem ukazu miličniki vklenili na plesišču na železniški postaji Nova Gorica, ker naj bi se v njeni odsotnost otrok zbudil in zajokal, ko je gospodinjska pomočnica šla po mleko in kruh za otroka. Milka Čubrilo je prijavila tudi seznam živil in prijavila krajo, češ, da naj bi gospodinjska pomočnica porabila preko odmerjenega normativa hrane za preživetje v času njene odsotnost in naj bi za to bila kazensko odgovorna. Odsedela je 30 dni aresta, govorilo so da naj bi bila v zaporu na Tolminskem, ker naj bi sodnik tako odredil, da ne bi hodila Milki znova ribati podov in bila izpostavljena njenemu poniževanju, saj so na sodišču dobro vedeli, da kaznjenci opravljajo pri šefu Udbe Čubrilu tlako, ker to naj bi spadalo v prevzgojno delo komunističnega režima, komunistični veljaki pa naj bi bili absolutni gospodarji nad njimi.
Soproga tedanjega šefa Udbe se je izživljala tako, da so ji po aretacijah zaporniki in zapornice hodili delati (žaganje drv, pranje in likanje perila za udbovske družine, čiščenje, itd). Socialistična gospa je služila tako, da je od zapornic in gospodinjskih pomočnic zahtevala, da so prale za več udbovskih družin, ki so ji za to plačevale od opranega perila. Tedanji šef zapora Pini je dajal zapornice na razpolago soprogi šefa Udbe Milki Čubrilo, da so na hodniku v moji rojstni hiši v čebru ročno na perilniku prale tudi perilo miličnikov. Samo v enem dnevu je neka zapornica z Vipavske po imenu Milka, ki se ni pravočasno vrnila ob prestopu meje nazaj iz italijanske Gorice, bila obsojena na tri mesece zapora in je oprala v enem dnevu 300 moških spodnjic miličnikom. Suženjstvo po podobi komunizma! To je bil socializem po meri novih oblastnikov in kolesja, kije poganjal totalitaristični aparat naprej.
Čubrilo je bil nasilni človek. Kot 16 - letno dekle me je hotel s svojim šoferjem Jožetom posiliti in mi je grozil s pištolo, da me bo ustrelil, če ne izstopim iz avtomobila in se ne vdam. Ubranila sem se smrtno prestrašena z otroško fizično silo, kolikor sem zmogla in nato z verbalno grožnjo, da ga bom ovadila njegovemu vrhovnemu šefu Janu v Ljubljani. Da bom vse povedala mami in da bo šel v zapor.
Ustrahovala sta me tako, da sta popolnoma vinjena z avtom vijugala po cesti. Ko sem ga z vso močjo odrinila od sebe in mu odločno zagrozila, da ga bom prijavila za nasilje, mi je v obrambo rekel, da me je samo preizkušal kakšna Titova pionirka sem. Mami pa je rekel, da je pripeljal domov hčerko zdravo in celo. Tedaj še niso poznali izraza pedofilija. Komunistični veljaki so bili tudi nasilni pedofili. Naslednji dan je mami ponujal zapornike iz goriškega aresta, da ji lahko pridejo žagati drva in da ji lahko prekopljejo vrt. Mama je odklonila. Jaz sem se ga bala in sem se pred njim skrivala. Bala sem se ga tudi zato, ker sem vedela, da je gospo na Dolenjskem pretepel s puškinim kopitom, ko so bili na dopustu in da je imela počeno lobanjo, za kar naj bi bil obsojen na 8 mesecev pogojno. To so bili surovi ljudje, brez vesti.
K Čubrilovim je stalno prihajal Zmago Delpin. Spominjam se ga po temnih izbuljenih očeh, ki so vzbujale strah. Spominjam se, da so se večkrat pri Čubrilovih pogovarjali in da se je hvalil o svojih podvigih, metanju objektov in mostov v zrak, diverzantskih akcijah in kako so tega ali onega likvidirali. O Čubrilotu so govorili, da si je prisvojil zasluge svojega sorodnika generala Potočarja in tako napredoval. V Žabjem Kraju (sedež Udbe Vila Bartolomej) se je krojila usoda številnim ljudem, ki so tam čakali na odločitve Udbe, ki so nadomeščale sodbe sodišč.
Šikaniranja Udbe pa ni bilo konec. V Novi Gorici je bil okrog leta 1955 - 1957 od Rudolfa Čubrilota postavljen, da me spremlja nek udbovec z imenom Tine S., ki je delal v fotolaboratoriju Udbe. Spremljana sem bila zato, ker sem imela stike z očetom v Rimu. Leta 1956 je bil klican moj fant, ki je postal pozneje tudi moj mož in oče mojega sina, na Udbo češ, da ne sme hoditi z menoj in da mora prekiniti razmerje z mano, ker imam očeta v Rimu in da predstavljam nevarnost za državno varnost, čeprav svojega očeta tedaj nisem videla 10 in več let, od leta 1946, in se nikoli nisem zanimala za politiko. Moj oče pa je bil tedaj v Rimu, v posledici trpinčenja v fašističnih zaporih in Dachaua ter medicinskih preizkusov v nacistični Nemčiji težko bolan (6 let in pol zdravljenja v vojaški bolnišnici Ospedale militare S.O.U.O. No 5, Via Breveta 75 v Rimu), popolnoma izven političnega in vsakršnega dogajanja. Umrl je mlad, star komaj 56 let.
Tine je bil še mlad in pošten, opozoril me je, naj se čuvam Rudolfa Čubrilota. Ko sem hodila v Hotel Sabotin, kamor smo bili uslužbenci na hrani (kosilo), sem bila stalno spremljana od udbovcev Marinka, Tineta in še drugih. Na Udbi sta me pa zasliševala udbovec Edi Kodrič in neki Paulič, ki je potem služboval tudi kot kriminalist v Kopru. Z njim sem prišla pozneje v stik, ko je bil član razpisne komisije za direktorja in odgovornega urednika Primorskih novic."Udba" je imela vselej do pred osamosvojitve Slovenije svoj vpliv in moč tudi pri preverjanju in nameščanju vodilnih kadrov.
Kot družina smo bili stalno nadzorovani od boljševika Edvarda Mielnischzcka, ki je hodil k nam domov poslušati ruske radijske postaje na radio Kosmaj, slonokoščene barve. Ker je zaradi napada na mojega očeta z namenom likvidacije, očitno imel slabo vest, me je še kot otroka poklical v Poberajev mlin, kjer je bil upravnik, in mi dal nekaj krat 10 kilogramsko vrečo bele moke. Jaz za ozadje in napad na očeta tedaj še nisem vedela. To mi je povedal oče, ko sem ga obiskala v Rimu.
Ivan Gabrijelčič iz Solkana mi je pravil, da je omenjeni Edvard imel z nasiljem osebne težave, saj naj bi pozneje naredil tudi samomor. Nekega dne po letu 1950 je šel Ivan mimo mlina in videl kako je nekega mladeniča udarjal s kolom v moda, ga vrgel na vreče moke in davil. Tedaj je zavpil: »Edvard kaj delaš, sedaj pojdi takoj v Žabji kraj (sedež Udbe) in povej kaj si naredil.« Nato se je zbudil kakor iz transa in ga nemo gledal. Nekega dne je Edvard pripovedoval, da mu je bilo najhujše, ko je moral ubiti mater in gledati, kako se otrok bori v trebuhu z življenjem. Edvard in drugi so bili tesni sodelavci z Zmagom Delpinom, po katerem se še danes v dobi demokracije, imenuje novogoriška ulica v centru mesta. Zmago Delpin je bil tesni sodelavec šefa Udbe Rudolfa Čubrilota. Komu ustreza poimenovanje novogoriške Depinove ulice po njegovem imenu?
O solkanski udbovski obveščevalki Milki in njenih žrtvah obstaja veliko zgodb, ki sem jih kot mlad človek doživljala kot veliko človeško krivico in sem se jih celo svoje življenje spominjala z gnevom. Spominjam se tudi njene gospodinjske pomočnice iz Goriških Brd, ki je bila sicer asistentka pri zobozdravniku in sprejeta kot vzgojiteljica njenih otrok, vendar kasneje jo je doletela usoda perice polnih čebrov perila od udbovskih družin. Odpovedi pa ni smela dati Čubrilovi, ker je vzela v poslovalnici Slovenijašporta dežni plašč na posojilo in ji odpoved delovnega razmerja zato ni bila dovoljena pod grožnjo zapora.
Trafikanta Basina, ki ga Tomaž Marušič omenja kot sabotažnika Danijela Bašina, pod domače smo mu rekli Danči, ki se je vrnil iz Rusije z zmrznjenimi stopali, so takoj zavezali, da mora sodelovati z obveščevalno in sabotažno službo, sicer ga pošlje Udba na Goli otok. Da se je izognil informbiroju, je moral pristati na sodelovanje z Milko z vlogo solkanskega špiclja. K njej je hodil prav vsaki dan, tudi po večkrat. V trafiki je prodajal tobak in časopise in je moral Milki poročati o vsem, kar so se posamezniki pogovarjali. Moška frizerka Francka Peccorari iz Dobravelj, ki je imela brivnico v Solkanu, si je zaradi čustvene zveze z Italijanom med vojno, morala odslužiti svobodo prav tako z obveščanjem o vsem, kar so se pogovarjali posamezniki v salonu. Ti pa niso bili edini. Ljudje so se spremenili v maso ovaduhov, da so si lahko obvarovali življenja. Francka Pecorari je morala nositi iz Italije čez mejo stvari za Milko in udbovske družine.
Udba v Žabjem kraju je po nalogu Rudolfa Čubrilota carinarko, ki je pregledovala ženske ob prestopu meje, poklicala na svoj sedež, da je tedaj lahko Francka prinesla večje količine blaga čez mejo po seznamu, ki ga je prejela od udbovskih družin preko Milke. Ko mi je moj oče poslal iz Rima nekaj oblačil z redno pošto, je prišla Milka k moji materi in ji rekla, da je prišla na notranjo upravo prijava, da dobivamo pomoč iz tujine in da bomo kazensko preganjani. Poslanega nisem nikoli prejela. Nenehno nam je pretila z zaporom in prijavami na Udbo.
Tomaž Marušič omenja v svoji knjigi mongolce. To so bili pribegli boljševiki v nemško vojsko. Ne pove pa, da so mongolci napadli Marijo Culot in jo posilili v prisotnosti njenega moža in otroka in da se je njen mož splezal čez zid in javil posilstvo, nakar so Nemci postrelili vse posiljevalce. Nakar se je družina preselila v židovski geto v Gorici in se skrivala. Tudi to spada v solkansko zgodovino.
Ko sem se zaposlila na socialnem zavarovanju, sem po dveh mesecih brez obrazložitve izgubila službo. Moj šef Hafner je rekel, da mu ni nihče povedal zakaj sem bila odpuščena. Na moje mesto je prišla moje delo pregledovati Milka in izjavljala okrog, da išče moje napake, da me bo spravila v zapor.
Ko sem se zaposlila na Primorskih novicah 1.12.1954, je Milka začela obiskovati odgovornega urednika Rudija Vogriča, češ, naj me odpusti. Le-ta je ni več sprejemal v pisarno. Nato sta z možem Rudolfom Čubrilom obiskala novinarko Dušo Ferjančič, naj uredi, da bi me na podlagi njenih informacij na Primorskih novicah odpustili. Le-ta pa je bila poštena in je opozorila mojo mamo, da Milka deluje proti celi družini in naj bomo previdni.
Ko je prišel moj bratranec zdravnik iz Milana v rodno Slovenijo, je spoznal dekle Leonoro, s katero bi se morda tudi poročil. Ker je bil osebni zdravnik konzularnega osebja prejšnje skupne države, so rekli, da se bodo zanimali glede referenc o dekletu, kar je bilo običajno. Delala je v poslovalnici »Kompasa« v Gomiščkovi hiši. Takoj nato so tam postavili Milko, da je kontrolirala nesojeno dekle mojega bratranca in ji podtikala svoje napake. Omenjena gospa, ki je sicer imela poštevanko pod steklom, je pripravila spisek nečednosti, ki jih je Udba poslala na konzulat v tujino.
Ko se je Milka izselila s svojo družino k Svetogorski žičnici, je ObLO nartpal v mojo hišo 9-člansko družino Fiegel, ki so jo izselili iz od Čubrilota kupljene hiše pri Svetogorski žičnici (na odločbi, ki jo še hranim, je podpisan tajnik ObLO Ivo Poberaj). Tedaj je Milka po mojem vrtu izrila in prenesla v svojo kupljeno hišo vse okrasne rastline, ki sem jih jaz zasadila. Na pohištvu, ki ga je gospa uporabljala, je bilo z velikimi mastnimi črkami na hrbtni strani omar zapisano ime Tamara Bruno, kar pove, da se je Milka prisvojila in uprabljala zaplenjeno pohištvo.
Moja mama je dobila dekret za izselitev s celo družino v Tuzlo, ker je nekdo hotel pridobiti mojo rojstno hišo, ki mi jo je ded zapustil. Do izselitve družine v Bosno ni prišlo, ker se je za nas zavzel Martin Greif, kasnejši župan Občine Ajdovščina.
Glede na vse navedene šikane v Solkanu, mi ni preostalo drugega, kot da se preselim v drugi kraj s svojo družino. Imela sem kupca za hišo in sem nameravala kupiti v Kopru dom za svojo družino. Vendar na občinskem ljudskem odboru v Solkanu so mi z grožnjo, da mi bodo vse podržavili, vsilili v podpis izjavo, ki ni temeljila na nobenem zakonu ali predpisu, bila je celo v nasprotju z zakonom. Prodajo svoje lastne hiše so mi prepovedali. Na vsiljeni izjavi je pisalo, da se odpovedujem pravici uporabe in upravljanja s hišo za dobo 15 let in da to pravico ima Obč. LO. V Kopru sem živela s svojo družino v najemniškem stanovanju. Moja mama je bila v Novi Gorici izigrana s službo, zato ji ni preostalo drugega, kot da se je zaposlila v koprski »Soči«. V Kopru smo začeli novo življenje.
Deloval je sistem neverjetnih manipulacij z ljudmi. Bili so v primežu biti ali ne-biti. Udba je poskrbela, da so se ljudje po sili razmer, spremenili v maso ovaduhov, kar je močno vplivalo na spremembo značaja in onesposobilo ljudi, da bi se lahko dvignili na duhovno etično raven in gojili medsebojnih spoštljiv odnos na ravni sožitja in preživetja, kajti časi so bili tudi sicer zelo težki. Dandanašnji komunistični ideologi so naslednik tega stanja. Idejno ne zmorejo preseči teh vzorcev. Ali lahko družba sploh preživi v takšni neidentiteti? Naša nacionalna emancipacija in državnost sta bili nasledek našega hotenja, da preživimo v svoji identiteti neideološkega nasilja. To je primarna potreba na najvišjem mestu.
Odločno se upiram, da se ulice in trgi v dobi demokracije še naprej imenujejo po nedemokratičnih osebkih in da ostanki komunizma krojijo družbo po svojih predstavah in koristih. Osebkov, ki so delovali po boljševističnih metodah in po balkanskem izročilu samodrštva državne oblasti in klik na oblasti, ne bomo več častili in mladi rodovi se ne bodo več po njih zgledovali. Tak vzorec še najbolj ustreza tistim, ki so neposredno zakoreninjeni v komunističnem izročilu, ki nima z domoljubjem partizanov, ki so se uprli zasedbi slovenskega ozemlja, potujčevanju in zatiranju, nič skupnega. Kdaj bomo odpravili sindrom ostankov boljševizma, ki smo ga prevzeli od komunizma in totalitarističnega režima? Gre za etični relativizem, ki je odvisen od politične moči. Kdo si lahko privošči toliko samovolje, da lahko uporablja oblast in moč za uveljavljanje lastnih ideoloških ciljev, ki so vezani na koristi in privilegije?
Nič me ne preseneti, če ljudje, ki so jih vzgajali v onoumju, niso sposobni sprejeti drugačnih zgodb, kot so jim jih 60 let po vojni pripovedovali stari kadri komunistične partije in z normirano zavestjo prežet šolski sistem ter s komunizmom prežeti zgodovinarji, ki so prikazovali le svojo resnico. Dne 10.2.2009 je tovariš Janez Stanovnik, predsednik ZB NOV na TV izjavil, da medtem ko se pogovarjajo o še živem fašizmu in risanju kljukastih križev v zamejstvu, na drugem kanalu RTVSlo predvajajo film Otroci s Petrička. Ta dokumentarec objavlja dogodke, kako so starše brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih, otrokom pa so z različnimi vzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati njihovo identiteto in jim s silo prevzgojiti novo. Vprašam se kakšno zvezo ima naš dokumentarni film Otroci s Petrička, ki obravnava usodo otrok, ki so jih junija 1945 ločili od staršev, s katerimi so bili zaprti v taborišču Teharje pri Celju, in jih odpeljali v otroško taborišče Petriček, s fašizmom. Morda pa le, saj imata fašizem in komunizem nekaj skupnega, s to razliko, da so v fašizmu vršili teror tujci nad našim narodom, medtem ko so pa komunisti uničevali svoje lastno narodovo telo. Vsi preganjani niso bili izdajalci. Med njimi je bilo veliko domoljubov, ki so bili preganjani iz najrazličejših razlogov, predvsem ideoloških. Zares ne vem, zakaj ni mogoče narediti ločnice in vrednostne ocene med partizanstvom in profesionalnimi ustvarjalci komunistične diktature. V človeškem življenju opravlja vitalno funkcijo le dobro, preteklost pa je zgodovinska pričevalka koliko slabega so naredili komunisti, ko so sprožili državljansko vojno. Bil je čas, ki je vzbujal strah. Svojih bremen iz preteklosti ne bodo mogli nikoli skriti.
Omenjeni Janez Stanovnik je bil v letih 1965 in 1966 svetnik generalnega sekretarja Unctada (Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju) U Tanta. Od leta 1966 je bil član zvezne vlade SFRJ-ja, od leta 1968 do 1982 pa generalni podsekretar Ekonomske komisije OZN za Evropo. Leta 1982 se je upokojil. Leta 1988 je postal predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije, Slovenijo pa je vodil do volitev aprila 1990, ko je predsednik republike postal Milan Kučan. Novembra 2002 je prejel odlikovanje zlatega častnega znaka svobode za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Slovenije. Od leta 2003 je Stanovnik predsednik Zveze združenj borcev in udeležencev NOB-ja Slovenije. Zato gre ta moja izpoved tudi njemu v vednost.
In končno je prišel tudi zame čas, da svojo mladostno zgodbo z grenkobo na duši lahko izpovem, saj so tudi moje otroštvo in mlada leta bili podobni usodi otrokov iz Petrička. Fašizem, nacizem in komunizem so me prikrajšali za očeta in moj osebni mir. Vsaj povedati želim prenovljenim komunistom v demokrate, da bodo začeli verjeti, da je treba vrniti njihovim žrtvam vsaj malo dostojanstva.
Tako je pač bilo! Zakaj bi to ostale zamolčane zgodbe?
Zgodovina Solkana niso samo slavoloki zmage, plapolanje zastav, mitingi in prepevanje "Hej brigade!" , so tudi zamolčani antifašisti, domoljubi, tihi in skromni borci, ki si svojih zaslug in medalj ne pripenjajo na prsi in nikoli niso izkoriščali privilegijev socializma. Zgodovina Solkana so tudi tisti povojni revolucionarji, ki niso zaznamovani samo s herojskimi dejanji, temveč z vsemi sedmimi grehi, ki pripadajo zavrženim dejanjem človeštva. Med te prištevamo zlastii tiste, ki so hlepeli po oblasti, preganjali in maltratirali so namišljene sovražnike in so predstavljal vodilni kader partijske diktature zaradi prevzema oblasti in lastnega položaja in benificij. Boljševistična revolucija se je borila za druge cilje, kot se je bil narodnoosvobodilni boj za osvoboditev izpod fašizma in okupatorja. Zato nikar ne žalite borcev in domoljubov s komunistično revolucijo, ker vsi niso bili del nje, temveč se mnogi odlikujejo kot tihe in pokonče osebnosti, izven ideologije, ki jo Tomaž Marušič tako poveličuje.
Tatjana Malec
DRUŽINSKI ZAKONIK NA SITU IN REŠETU
Po namenu je družinski zakon, ki uvaja možnost posvojitve otrok homoseksualnim partnerjem in posega na tradicionalno in naravno personalno omejeno področje družine nedovršen in večini vsiljeni konstrukt, ki izhaja iz monadološkega individualizma, pragmatizma in sebične preračunljivosti neke manjšine, ki se naravnim potom ne more uresničiti kot naravna reproduktivna skupnost.
Po namenu pomeni nov družinski zakon glede posvojitve otrok s strani homoseksualnih partnerjev situacijsko neko neracionalno protislovje, ki prinaša negotovost in nedoločenost pri vzgoji otroka v nenaravni skupnosti, skratka je do take mere relativističen, da je skregan z zdravo pametjo, človeškimi izkušnjami in spoznanjem.
Po svojem izvoru zakon izhaja iz političnega stanja v družbi in oponirnja tradiciji, ki na temelju svojega pragmatičnega razuma, hoče spremeniti zavest večine, noče ali pa ne želi razumeti temeljev in razsežnosti bivanja človeka, zakoreninjeno zavest ljudi in večne nespremenljive vrednote, ki so v modernizmu mišljenja zapostavljene,podcenjene, zakrite in zrelativizirane.
Zato je zakon v omenjenem delu vse prej kot humanističen projekt, ker teh sprememb zakonodaje ni zahteval vrednostni sistem večine, ki izhaja iz moralnega videnja, zavesti, potreb in tradicije, zato se je v tem delu zakon pojavil kot tujek. Retorika predlagateljev ne vzdrži nobenega racionalnega in znanstvenega testa. Govorjenje in teoretiziranje kar vse vprek, spodkopava pravice otrok in predstavljajo destruktivno merilo ravnanja, ki zanika izvor tradicije, ki jo manifestira že narava sama.
V primeru kolizije dveh pravic, pravice A in pravice B, ima prednost pravica B na podlagi pravice C. Izkaže se, da ni šlo za kolizijo pravice A in B, kjer prednost pravice A zagotovo sama zase ne bi bila sporna, ampak gre za kolizijo pravic A in B, kjer je za odločitev treba najti drug kriterij pravice C.
Da bi bil gornji prikaz jasnejši, opredelimo:
Pravica A: Pravica homoseksualnih partnerjev do posvojitve otrok
Pravica B: Pravica otrok do naravnih staršev očeta in matere
Pravica C: Pravica B ima po strogem psihološkem testu koristi otrok prednost pred pravico A, tu ne pride v poštev test arbitrarnosti dveh pravic, temveč strogi psihološki test naravne pravice otroka, da živi v družini naravne skupnosti očeta in matere, torej test pravice A in C. Najpomembnejši element družinskega zakona so torej koristi otroka.
Poseg zakonodajalca v družinski zakon mora biti zato restriktiven in ga zakonodajalec ne more in sme spreminjati brez posebej utemeljenih razlogov in strogih testov vloge družine kot družbene celice očeta in matere, ki velja in je zasidrana v zavesti človeka od nekdaj.
Takšna sprememba zakona, kot je predlagana, ki bi priznavala neomejeno in neutemeljeno pravico do otroka, danega v vzgojo osebam istega spola, s čemer se otrok ne bi kot odrasla oseba kasneje strinjal, je nelegitimna. Takšna posvojitev ne temelji na opredeljenem legitimnem namenu, ki je tudi merljiv in omogoča tehtanje enih in drugih individualnih pravic in posledic.
Zato takšen poseg v zakon ni niti primeren, nujen in sorazmeren, pomeni brez potrebe preobčuten poseg v pravice otrok in je tudi neskladen z zavestjo večine ljudi, ker uveljavlja relativnost pravic glede na naravo in namen stvari, ki je predmet normativnega urejanja.
VSAKDAN NA SONČNI STRANI ALP
Življenje ima pomen, če si zadovoljen in vesel, pa četudi si najet za skromen denar, le da preživiš. Malce ga podkuriš in poženeš naprej, pa gre. Normalen človek res ni zahteven.
Življenje pa niso igre brez meja. Res je, da je človek včasih našpičen, drugič voljan kot koža dojenčka in židane volje. Takšen je vsakdan slehernega povprečneža na sončni strani Alp. Zajamejo ga čustva ljubezni, gnev do krivic in socialno doumetje trpečih in izkoriščanih, pieteta do mrtvih in pomorjenih. Vse to je človeško.
Človek je po naravi prožen, zavore lahko odpravi čez noč, le če je dovolj pogumen, da pogleda resnici v oči. Država, v kateri živi, nima nobenih vložkov vanj, sleherni le skrbi zanjo, kot sin za svojo mater.
Človek pa ima jezik z besedo, s katero začepi vsako luknjo v razumu drugega. Vse to naše življenje je ena sama borba našpičenih jezikov, praskanje in vrtanje po lobanjah drugih. Vselej je pa človek živ, vitalen in v stanju vžiga za svoj prav in tako svojo zgodbo pelje naprej.
Gleda na prizorišču vedno iste obraze, ki čakajo kot mesojede rastline, da bi ga razčustvovanega nad stanjem posrkali vase. Včasih se človeku zdi, da imajo plastične obraze in da te imajo za plastično igračo. Značilni so beli turbani okrog glave nosilcev starih ideologij, butik predpotopnih kreacij na tekočem traku dogajanja, reciklirana preteklost ad personam.
Tudi danes sprejemajo in odpuščajo ljudi na osnovi družbene ne/oporečnosti, pripadnosti in ne/zvestobe pravi strani. Mediji so s telesom v politiki, duše pa itak nimajo in brezplačniki rastejo kot šavje, potrebno je obvladovati »folk«. Nedolži in krivi so vedno isti. Dejstva se prezentirajo z vedno isto metaforiko, ki jo že vrabci čivkajo. Modrost se je ustavila na strmini gore, na oddaljenem cilju, do katerega je težko priplezati še s tako sodobno plezalno opremo, nekateri pa jo iz daljave razkazujejo kot svojo lastnino in promocijo, radi bi si jo prisvojili kot svoj razpoznavni znak.
Kot skupnost smo zelo pozitivni, kot posamezniki pa nestrpni in prepirljivi. Po zaslugi vrle politike smo na višku državljanske vojne v jezikanju in obtoževanju. Kar je skupnega so le seznami volilnih upravičencev v predalih, ki si kažejo pesti. Scena je karnevalizirani žanr. S subverzivno močjo uprizorjena tipična parodija, ki se posmehuje vsemu in še sebe ne jemlje več resno.
V kokošnjakih se ležejo jajca, iz kateri se izvalijo novi petelini in koklje, ki jih moramo izdatno hraniti, medtem ko razpon harmonike razteza svoj meh in igrajo bobni ob trušču desperadosov zgodovine, ki spodbujajo vojsko: »Naprej, naprej…!« Vse za nadaljevanje kontinuitete, do zadnjega diha ...
Človeku nič ne moreš zapleniti, če je revež in nič več nima, ker so že vse pobrali. Država ga le še bolj lahko posesa z davki, gospodar mu ukrivi hrbtenico in ga izmozga.
Polifonija misli in obupanih glasov v krožnem gibanju resničnostne zgodbe zgodnjega temačnega jutra, viseči pločniki, pritrkovanje čevljev, jok otrok, ki se trgajo od mater. Zdi se kot nekakšen koncert na robu vesolja, ki prebuja mrtve planete, ki krožijo v sončnem sistemu.
Predajamo se vegetiranju, zaostalosti mišljenja, zadrževanju dihov, prsti se uporabljajo za trkanje na najrazličnejša vrata, noge za stopicanje na istem mestu. Zagledaš kameleonsko predstavo spreminjajočih se barv, opazuješ avtomobile, kako se merijo v konjskih močeh, medtem ko se v velikih loncih kuhajo golaži, katerih slasti nikoli navaden človek ne bo okusil.
Komunizem je itak izven časovnega stanja, pomembne so ideje in lepi nasmehi ob utemeljevanju zgodovinskega, ki je v stanju, da zaduši vsak izraz razbolene človečnosti in ki zna prikriti ideološko pripadnost starega v novi preobleki patetičnega lažiherojstva. V ogromne sobane prihajajo pajaci, ki dobijo svoj pravi obraz, ko dobijo funkcijo.
Odsotnost modrosti in preobilje neumnosti, ki izhaja iz recipročnosti siromaštva in bogastva, sta ujeta v kapitalsko konkretnost z iznakaženim trgovanjem in grotesknim obrazom. Tvoja popustljivost o človek, se poteši in umiri tako, da zapreš TV sprejemnik in dopustiš, da se nastopaški prenapetež v svojem samozadovoljstvu razpoči. Le tako lahko preživiš. Ideologije, ki se priigravajo v raznovrstnih variantah in mutacijah, bodo prej ali slej le poobedek za črve.
Bodimo stražarji v svetilniku svoje lastne pameti, da se ohranimo pri zdravi zavesti! Smo ujeti biki, postavljeni pred plug in dokler bomo v vlogi bikov, moramo orati zemljo. Sila, ki jo vlagamo v zemljo, se nam bo vrnila kot sadeži razuma. Za rast in zorenje se hoče čas. Pride dan ko "Nisem" reče "Sem"
V RAZMISLEK OB DNEVU DRŽAVNOSTI ...
Država je dolžna voditi stimulativno politiko, ki omogoča gospodarstvu vlaganja v razvoj in razbremenitev visokih davkov, da postane gospodarstvo doma in na svetovnih tržiščih inovativno in bolj konkurenčno.
Država, ki ni sposobna urediti pravno prijaznega okolja za investicije in vlaganja, je okostenela in zbirokratizirana pravno neurejena država, ki ne omogoča pravne varnosti in pravnega reda, temveč omogoča in posredno podpira le samovoljo njenih lobijev, nepregledno in netransparentno okoriščanje z notranjimi informacijami.
Država, ki ni pravno uredila plačilne discipline, ni pravna država!
Država, ki je obdržala v veljavi staro nekonsistentno zakonodajo, ni sposobna slediti spremembam in urejati številnih pravnih vprašanj, ki so se pojavljala v spremenjenih pogojih poslovanja. Država je na teh segmentih po mojem mnenju zaspala, ker državo imajo v primežu tisti, ki so imeli in imajo le še interese si napolniti žepe.
Oblast in moč so imeli tisti politiki, ki so gledali svoje interese in interese tistih, ki so jih finančno podpirali. V ta namen so nekateri zgradili cele hobotnice slamnatih obvodnih podjetij, skozi katere se je iztekal denar v zasebne žepe. V izčrpani državi bo res težko zagnati gospodarstvo, vendar ga bo treba, če hočemo preživeti.
Državi, ki ima v svoji ustavi postavljena načela, da je socialna in pravna država, mora biti jasno, da te pravice niso brez pomena, saj so jamstvo za svobodo, ki jo prvobitno delimo z drugimi, se pravi tisto bivanjsko svobodo, ki narodu omogoča preživetje, vsem državljanom pa enake možnosti. V njeni pristojnosti se ohranja dostojanstvo človeka v sintezi svobodnosti in pravičnosti, kar pomeni tudi sistemsko socialno in pravno funkcionirati.
Potrebujemo politike in gospodarstvenike v funkciji pogona, ne v funkciji lastne letargičnosti, ki spričo prevlade različnih političnih interesov se ljudje ne zmorejo znebiti občutka, da vlada prej ustreže nosilcem vladajočega kapitala kot pa lastnemu narodu. To razkriva svojevrstno hipokrizijo in brezumje, s katerim se srečujemo, kar nas vodi v prezadolževanje in pogubo. Z neko človeško samoumevnostjo se bo le morala soočiti tudi politika.
Državna ureditev, zakoličena z novo ustavo, temelji na varstvu človekovih pravic, pošteno z delom zasluženi lastnini in svobodi (ne anarhiji) podjetništva, na spoštovanju načel političnega pluraizma in na parlamentarni demokraciji (ne tehnokraciji). Njen mehanizem pa obvladujejo tisti, ki so družbene vloge opravljali že v prejšnjem režimu, zato se kontinuiteti enoumja, ne moremo izogniti. Politika psevdodemokracije, ki si podreja vse vzvode politične moči, je s svojo mentaliteto še globoko v vzorcu družbenih odnosov, ki jih je ustvaril komunizem in politične stranke, ki se doklarirajo za demokracijo, vnašajo v delovanje pravni relativizem in uporabljajo oblast za uveljavljanje svojih lastnih ciljev in krčevitega oprijemanja vzvodov oblasti. Krepi se vladanje po vzorcu kontinuitete, ki nas čedalje bolj zapleta v ponovitev starih vzorcev stagnacije, ki je posledica takega upravljanja.
Zato je za mnoge ljudi, ki ne morejo preživeti meseca, dan državnosti le žalosten labodji spev.
PRIHODNOST PRIPADA ETIČNEMU
Prihodnost ne pripada ne komunizmu ne kapitalizmu. Prihodnost pripada etičnemu in le na humanizmu in zavedanju temelječa družba, ima prihodnost.
Iz posameznih vrednostnih identitet sestavljena družba etičnih posameznikov lahko pomeni aplikativno racionalnost družbene ureditve s smislom celote. Etika je univerzalna v vseh pomenih.
Mehanizmi, ki proizvajajo pripadnosti ideologijam in pretiranemu strankarskemu prerivanju, so pogubni. Miselni svetovi, ki izvirajo iz egoizma in napuha povzročajo razpad civilizacije in izgubo nadzora nad usodo narodov.
Strategija, ki jo kuje družba konsumizmov, je zagotovo zgrešena. Slovenija ni nobena izjema, očitno ji globalizacija in dežela hamburgerjev pomeni izziv, da prevzema ameriške vrednote, interese ZDA in globalizacijo ter votlost ameriške kulture, kot svoje in pri tem pozablja na tiste vrednote, ki definirajo našo identiteto.
Ogrevanje za pretirano amerikanizacijo je v temelju zgrešeno. Poglejmo koliko škode so naredili naši psihi samo ameriški ceneni filmi, kar povzroča, da se naša kultura in izročilo umika tujemu in nedvomno povzroča ogroženost.
Vsiljene so nam značilnosti površinskega in plehkega vrednostnega sistema, kar bi lahko obravnavali tudi kot problem kratenja človekovih pravic znotraj lastnih meja, ki naj bi bile povezujoča moč evropskih narodov in vsakega naroda posebej.
Z ameriškimi vrednotami se nikakor ne moremo poistovetiti in si ne moremo dovoliti, da bi druge norme preoblikovale našo identiteto, kar še posebej velja za majhen narod.
Evropa je iznašla moderni univerzalizem, ki ga povezujejo razum in razsvetljensko osveščeni dediči narodov, ki so šli skozi pekel prve in druge svetovne vojne in so se iz tega tudi nekaj naučili. Upajmo, da bo Evropa, tako kot je bila zastavljena, ohranjevalka razuma in da bodo osveščeni Evropejci ostali njeni nosilci. Velika škoda je, da smo udeleženi v vojnah, ki pomenijo ohranjanje interesov velesil in podaljševanje agonije na vojnih žariščih po svetu.
Osupli smo lahko, da nas danes tako brezčutno obvladujejo tuji vplivi skozi zlagano sodobnost, ki ima vse manj etičnih potez. Naše misli postajajo poslušne in se kot zdresirane cirkuške živali in ponižni kloni obračajo k tujcu.
Politika, ki kaže preveliko servilnost tujemu gospodarju in kleči pred oltarjem lažne svobode, kjer etičnost predstavlja problem in zato potroši veliko količino davkoplačevalskega denarja, se nikoli ne vrne z romanja bogatejša, temveč kot utrujena in osiromašena potnica, ki je šla na romarsko potovanje po voznem redu, ki so ji ga drugi določili z blagoslovom lastnih interesov.
KAJ JE Z NAMI KOT NARODOM NAROBE?
Dosegli smo svojo državnost, nismo pa dosegli osamosvojitve duha. Nasilni duh, ki nam vlada, je simbolične vrste. Ta se je razdelil v miselne ideološke svetove, v sloge mišljenja in načine življenja. Naše okno s pogledom vase je slab zbiralnik praks, nekakšna ozkost pogledov, ki se je udomačila na našem dvorišču.
Slovenci imamo premalo razvit občutek pripadnosti, premalo se zavedamo svoje kulturne identitete, korenin, naših sposobnosti in prednosti. Zapleteni smo v mrežo simbolov do take mere, da ideološkost ogroža našo trdnost in nadzor nad lastno usodo.
K nam neprestano vdirajo predstave o tujih vrednotah, nad katerimi se navdušujemo in jih nekritično sprejemamo za svoje. Manjka več pozitivnih idej, več vsebine, več poganjka iz naroda, več samozavedanja kulture iz katere živimo. Neprestano se soočamo s preteklostjo, vendar ne da bi se iz nje kaj naučili, temveč za ideološke razprtije. Kontinuiteta si lasti prevladujoče mišljenje, ta pa nima svojih korenin v narodu in v svoji izvorni kulturi, temveč v ideologiji. Erozijo naše družbe je povzročil stalinizem, titoizem, po razpadu komunizma pa še pritiski globalizacije ter nebrzdani neoliberalizem, ki so spodkopali univerzalne vrednote.
Prepuščamo se tekmi globalizacije in se nismo sposobni samoidentificirati in si kot narod postaviti svojih ciljev in zaščititi svojih vitalnih interesov. Vdiranje ameriških vrednot v našo kulturo je pogubno in nad oddaljuje od bistva. Amerika hamburgerjev in peščice bogatih, ki obvladujejo skoraj ves kapital, je dežela nasprotij in dežela, ki hoče vzpostaviti center svetovne moči in ne more biti naš ideal.
Težko je reci, kakšna je strateška politika Evrope v odnosu na druga razvijajoča se in rastoča gospodarstva (poleg ZDA, Kitajske, Indije, Rusije, Japonske). Poenotenje različnih evropskih standardov in predpisov ter odpravljanje gospodarskih pregrad je zagotovo v interesu razvoja članic EU, vendar brez zavedanja in uveljavljanja lastne narodove identitete nas tako velika skupnost različnih interesov prej notranje slabi kot pa krepi. In nenazadnje se moramo zavedati, da gre za skupne cilje velikih, ki interese in cilje določenih manjših narodov ščitijo le do določene mere.
Nosilci oblasti v naši narodovi skupnosti so razvrščeni v stranke, del intelektualne elite se je ideološko razdelil in oslabil enotnost naroda. Poleg tega v posledici takšne razklanosti in slabšanja gospodarske moči, lezemo v Evropo dveh hitrosti, ki ji bo morda sledila tudi drugačna gospodarska in monetarna delitev. Evropska politika sedanjosti kaže obraz prihodnosti. Grčija ni osamljeni primer.
Ideologija in jugonostalgičnost levice je iluzija, da bomo morda gradili »kao« znova nekakšno« socialistično« gospodarstvo ter bratstvo in enotnost na Balkanu, ne da bi dojeli in razumeli, kako nastaja trg in kako bi morali strniti vrste skupaj in se kot narod poenotiti v temeljnem nacionalnem interesu, da se zaščitimo ne le gospodarsko, temveč tudi narodnostno pred tujimi vplivi, ki smo jim izpostavljeni več kot je v resnici za življenje v EU in za dobrososedske odnose treba.
Nič ni samo od sebe dano in samoumevno, če ne bomo prerasli nujno za lastni obstoj. Reproduciramo staro v novo, le ideološko, ne pa tudi narodno zavedno in složno in gospodarsko uspešno. Prednosti, ki nam jih nudi EU, ne znamo izkoristiti v svoj prid in spremeniti državo v moderno demokracijo s soglasjem o temeljnih vprašanjih, ki zadevajo našo prihodnost, kar so drugi evropski narodi zmogli boljše kot mi.
Z osamosvojitvijo smo pridobili lastno državnost in oder, le igralci na njem niso pravi. Izziv je v narodovem izročilu o lastni ohranitvi, ne pa v politikah interesov, ki vlečejo vodo na svoj mlin.
Vse je odvisno od narodove zrelosti, kako realnost ločiti od domišljije in kako se obrniti v prihodnost, brez prtljage iz preteklosti, ki nas teži in razdvaja. Malo bo res treba popustiti v svojem uročenem strankarskem narcisizmu, brezsrčnosti in krutosti politike, da je na varčnosti beračev in prikrajšanju najnižjih plasti prebivalstva mogoče zgraditi uspešno državo. Naša mišljenjska usmeritev res ni zmožna izčrpati vsega spektra razumnih možnosti, da se ne bomo znova nalomljeni znašli med Scilo in Karibdo. Izstop iz časa in plovba z zavezanimi očmi, je plavanje k obali, ki je ni.
JAJCA V PARLAMENT
Stavba parlamenta nima težav z impotenco, temveč s politično modrostjo, zato ne potrebuje jajc. Je plodovita, v njej se oplaja volja državljanov, rojevajo in sprejemajo se zakoni v imenu ljudstva. Učinkoviti in manj učinkoviti.
Stavba stoji kot ponosna mati s srcem, pred katero ne more stati nihče strt, žalosten in prikrajšan. V njej se rešujejo prošnje in arhivirajo kronike, ki jih je pred prihodom v njeno notranjost zapisala človeška roka. Pred vstopom v njene prostore, ki jih je nekdaj uporabljal Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, državljana prevzame občutek strahospoštovanja. Danes so v tej zgradbi prostori poslanskih skupin, delovnih teles in nekaterih služb Državnega zbora. V starih časih so jih imenovali delegati.
Pred vhodom se vzpenjajo do polovice prvega nadstropja simboli enakosti pred zakonom, državljani se počutijo, kot bi plezali na zelena drevesa, kjer počiva na petih pilastrih, obloženih s pohorskim granitom demokracija, ki s svojim zaključkom prevzame funkcijo balkona, in vsak državljan se počuti, kot gledal v velika materinska nedra, kjer je srce in sama dobrota.
Veličastje modrosti in arhitekturna lepota, ki osupne.
Globoki temelji parlamentarne palače simbolizirajo trdnost in povezanost naroda. Trinadstropna zgradba Državnega zbora, ki jo je zasnoval arhitekt Vinko Glanz, je bila dograjena in odprta leta 1959. Gradnja je trajala pet let. Osramotitev in onečaščenje narodovega hrama modrosti z jajci pa lahko traja eno samo uro ali še manj. Kiparja Karel Putrih in Zdenko Kalin sta namestila množico figur, ki prikazujejo življenje (mir, družinsko srečo, otroško igro, blagostanje, industrijo ...). Vendar igre tokrat niso bile otroške, temveč vandalistične. Družinska sreča, blagostanje in industrija, ki daje ljudem kruh, so zastareli pojmi, ki jih je liberalizem izrinil iz besednjaka in skorajda uničil.
Stvari se spreminjajo, spreminja se tudi naš odnos do stvari, a parlamentarna palača s svojimi simboli ostaja.
Bolj, kot je nekomu do zmage, bolj je zmaga že vnaprej izgubljena. V borilnih veščinah, ko se hoče človek pomeriti z drugimi, je treba malo več zdravega športnega duha.
Hiša ima stvarno vrednost. Ljudje v njej in pred njo pa naj bi imeli dostojanstvo, ki je vrednota sama po sebi. Paradoksalno je, da se mladi človek, na katerem stojita svet in prihodnost, prepusti na takšno raven, kot so se mladi na svojih demonstracijah. Dogodki imajo svoj pomen.
Da smo že dolgo bolna in atrofirana družba je odveč govoriti, da je bankrotirala morala, medsebojno spoštovanje in dialog, pa smo imeli priliko videti, ko je cvet naše mladine popadla jeza. Osupljivo, pijanim in morda tudi drogiranim ter od parazitskih tajkunskih servisov nahujskanih, so odpadle zavore. To kar smo videli pred parlamentom, je res pod človeško ravnino. Kaj pa politika? Omika in vzgojenost sta védenje, vedênje pa zavedanje meja svojega védenje in omejitev vedênja, ki človeka določa kot misleče bitje.
Na skrajni levi in desni pa so na pročelju parlamenta upodobljene ženske in moške figure z dvignjenimi rokami. Putrihova plastika ponazarja šolstvo, družinsko srečo, rudarstvo, elektrifikacijo, sodstvo, tekstilno industrijo, strojništvo, sadjarstvo, kmetijstvo, gozdarstvo, ladjedelništvo in ribištvo. Kipi ponazarjajo varno pot v prihodnost, srečo, blaginjo in mir, na vrhu pa stojita dva putta (kipa golih otrok) z vencem: slava in čast vsem tistim, ki se trudijo za lepše in polnejše življenje.
Levi in desni pilaster je kipar namenil lepim umetnostim, v likih otrok v vmesnih poljih so upodobljene nekatere otroške igre, na zunanjih pilastrih pa so upodobljene plastike mož in žena, pripravljenih na odpor.
Zgodil se je odpor in upor!
Vlada naj prevzame objektivno odgovornost za to, kar se je zgodilo pred parlamentom. Konflikti z zmanjševanjem pravic najšibkejšim družbenim skupinam se stopnjujejo in očitno je, da je to tranzicija današnjosti, ki jim lahko pomaga le dobiti manjkajoča sredstva tam, kjer lahko iztisnejo poslednji kapljo znoja.
Primanjkuje tenkočutnega presojanja in politične modrosti. Prazni proračun se skuša vselej polniti samo z odvzemanjem najnižjim in ogroženim kategorijam državljanov.
Visoki moralno etični standardi premierja pa se niso začeli uveljavljati tam, kjer revolucija ukrepov zaradi averzije moči kapitala ni uspela narediti reda in kjer ležijo v črevesju nedotakljivih še neprebavljene velike pojedine postkomunizma.
Če vlada ni sposobna drugega kot oddajati vibracije: »Po Titu Tito« in ob vsakem problemu klicati na pomoč nekdanjo partijsko garnituro in ideološko pokorne župane in novinarje, naj prepusti svoje delo drugim, ki ga bodo morda boljše opravili, brez jogurtnih ukrepov.
Želim si, da bi se parlamentarna palača duhovno in civilno osamosvojila v duhu evropskega načina vodenja in ločevanja bistvenega od nebistvenega, ki je nujno potrebno za preživetje naroda.
KRITIČNE MISLI O SNEMANJU FILMA O ČRNIH BRATIH
Film snemajo po Bevkovi mladinski povesti o Črnih bratih, čeprav imajo v rokah dopolnitev Bevkove povesti z resnično zgodbo avtorice Dr. Mire Cencičeve z imeni in priimki ter življenjskimi usodami Črnih bratov.
Avtoričinega imena in naslova resnične zgodbe o Črnih bratih iz leta 2005, ki temelji na njenem raziskovanju, dokumentaciji in pričevanjih, na TV in tudi v drugih medijih niti ne omenijo. Zgodbi o Črnih bratih zgodovina ni posvečala posebne pozornosti, razen narodnostno občutljivega pisatelja Franceta Bevka, ki je napisal povest o Črnih bratih. Bevkovo zgodbo je dr. Mira Cencič dopolnila z resnično pripovedjo, izdalo pa jo je Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij Tigr, 2005.
Danes si zgodbo in pomen upora Črnih bratov razlagam na simbolični ravni kot držo: Čutiti se Slovenec ali Slovenka, ljubiti svoj materni jezik, se zanj boriti, ga negovati in ohranjati to našo lepo blagozvočno besedo in narodno zavest.
Dozdeva se, kot da je dobila resnična zgodba s polnimi imeni in usodami Črnih bratov značaj fikcije, skratka, da je treba resničnost obiti iz najrazličnejših razlogov, kot da resnične zgodbe sploh ni. Imena, s katerimi se predstavljajo Črni bratje v filmski zgodbi so izmišljena, povzeta po Bevkovi mladinski povesti. Na mesto 14-letnega Mirka Brezavščka (tretji na sliki), ki so ga fašisti pretepli do smrti, nastopa anonimni Jerko. Smešno in hkrati žalostno! Prva žrtev fašizma v Evropi je imela svoje ime in priimek Mirko Brezavšček, ki je podlegel pod udarci fašistov in umrl 19. ali 21.2.1931. Ali bomo njegovo ime in imena ostalih Črnih bratov pred svetom zatajili? Ali je to značaj nas Primorcev, Slovencev?
Ko se je posnel film o Angeli Vode, ni bila predstavljena kot Jerica, temveč je ostala Angela Vode, takšna kot je tudi v resnici bila. Film je sledil njeni celoviti življenjski zgodbi in njeni usodi, zato je film o Angeli Vode avtentičen in je dosegel svoj namen in smoter.
Resnične zgodbe in usode Črnih bratov pa so zamolčane ali režijsko prilagojene povesti in domišljiji scenarista in režiserja. Dinamika scenarija naj ne bi bila istovetna z značaji in resnično zgodbo o Črnih bratih, ker naj bi v filmu, kot je opaziti, nastopali nekako »grobo« in »bojevito«, kar sploh v tedanjem času fašističnega terorja in zasledovanja Primorcev na vsakem koraku, ni bilo objektivno mogoče. Črni bratje so delovali v strogi tajnosti, skoraj nevidno pod geslom »Vsi za enega in eden za vse«. Črni bratje so bili pogumni, ne pa tudi »bojeviti in glasni kričači«, saj so bili po duši še skoraj otroci. Njihov upor je zorel v njih kot stanje stiske, ranjenosti in frustracije z občutenjem hude prizadetosti in velikega ponižanja, ker niso smeli govoriti materinščine in so jih v fašističnih šolah zmerjani kot schiave (sužnji).
Upor Črnih bratov je bil bolj beg navznoter z voljo do upora zaradi potujčevanja in raznarodovanja, kot pa agresiven upor navzven. Znotraj v dušah teh mladeničev je res naraščal spontani pritajeni upor, kot zamolkel jok in boleče tiščanje v prsih, kajti upor je v njihovi psihi šele bolečinsko zorel in dozoreval, ko so fašisti odkrili delovanje druščine in bremenilne dokaze.
Črni bratje tudi še niso imeli izoblikovanih političnih stališč. Ti niso ostali drobceni mladeniči, še skoraj otroci lepih oči, zrasli so skozi trpljenje v osebnosti, v može iz slabih razmer, zasledovanja, preganjanja , mučenja po fašističnih kaznilnicah vse do duševne in telesne izčrpanosti in nekateri so tudi mladi umrli, tudi moj oče, ki je šel skozi fašistične kaznilnice v Gorici in Kopru, skozi pekel Dachaua, bil je osebek medicinskih preizkusov, ki so jih nacisti izvajali na taboriščnikih in ko se je vrnil iz nacistične internacije so ga 1946. leta knojevci napadli z namenom likvidacije, 6 let in pol se je zdravil v vojaških bolnišnici v Rimu za posledicami vojnih grozot in bolezni. Umrl je v tujini mlad, star 56 let.
Črni bratje so bili otroci iz narodno zavednih primorskih družin. Smisel filma je treba odkriti v dušah in usodah Črnih bratov in njihovih družin, ni ga pa mogoče proizvesti. Bili so celovite osebnosti s celovitim svojim življenjem in vsa obdobja njihovega življenja so enako pomembna za vrednotenje trpljenja in poznavanje zgodovine.
Črni bratje niso imeli samo otroštva, ki so ga preživljali v času najhujšega fašističnega raznarodovanja, tlačenja in terorja, na tej točki se njihovo trpljenje šele začenja. Bili so celovite osebnosti. Črni bratje niso šli ne le skozi zasledovanje in preganjanje fašizma, mnogi so prehodili tudi mučeniško pot in pekel nacizma in komunističnega totalitarizma.
Je prav, da se prikaže v filmu fašizem, vendar še bolj prav in pošteno bi bilo, da bi v zgodovinskih filmih prikazali celovite usode žrtev in totalitaristične sisteme, ki so povzročili trpljenje ljudem in njihovim družinam in jih je vsa demokratična Evropa obsodila z deklaracijo o obsodbi vseh totalitarizmov in razglasitvijo vseevropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Ali bomo s tem filmom o Črnih bratih, katerega snemanje ne stane prav malo (1 milijon eurov), dobili spet še en filmski konstrukt, nepopoln film, sneman z zavezanimi očmi, dopadljiv določeni politični opciji, ki si očitno daje že več let veliko dela s Črnimi brati, ki bi jih rada z enostranskim prikazovanjem resnice, prikrojila in uporabila za svoje politične cilje.
Hči črnega brata
Tatjana Malec
MOJ OČE ČRNI BRAT IN TOK ZGODOVINE
Nikoli niso imeli zate pravih besed.
Črnilo je spreminjalo barvo po njihovi krvi.
Pisave niso škatlica vžigalic, s katerimi
bi prižigali smetiščno grmado brezumja.
Mladostnih čustev, ki so bila hrepenenje
po svobodi in materni besedi,
si ne more nihče prilaščati
za svojo tabloidno njivo,
kjer dež izpira zgodovinski čas
in ga spreminja v blatne brazde,
nad katerimi lebdi le škrlatna zvezda noči.
Preoblačijo se resnice v konstrukte
in z leporečjem režiserji predstav krasijo
svoje zmagoslavne nasmehe.
Samozadovoljstva si tešijo s sestavljanjem
govorov iz časopisnih izrezkov in sline.
O Bog, kakšna beda mojstrov konstruktov,
ki skačejo kakor cirkuški levi po molčečih grobovih,
kjer poganja mehka trava svojo bolečino.
V vlažnih posteljah lepijo sestavljenke,
da si potešijo domišljijo, ki bivakira
s svojo ošabnostjo vsevednosti
v napihnjenem balonu nad rdečimi vrtovi,
a vesla resnice šelestijo bolj kot kremplji
divjih mačk, ki praskajo odprte rane,
kjer vojna še ugaša.
Tako ranjeno je še tvoje srce, oče,
tako prešpikano z ignoranstvom
in popisano s tujimi imeni in vzdevki.
Ščetkano domovinskih čustev boluje,
da je bolj podobno jokajočemu glasbilu
kakor človeškemu organu,
ki poganja osušene krvne strdke
v mlinsko kolesje zgodovine.
Še moramo bedeti pri mrličih,
da se obsedeni mrhovinarji ne spravijo nanje.
Nad nami lebdi prazen balon enoumja,
poln volje do moči. Na penastem
robu Sabotina se je nagnil
čez sivkaste obraze skalovja,
ki ga zarašča čas ostrih bodal
in čas pozabe mnogoterih stvarnosti.
Oglašam se in ti povem,
da zate sem pomembna le jaz.
Vse stvari se vračajo tja,
kjer si kot mladenič ugasnil na mestu,
ki ločuje in se spreminja
v brezimno in izmišljeno zgodbo.
Še nista izdelana tehtnica pravice in dvigalo,
ki bi dvignilo resnico do meja človeškosti.
Še sreča, da Soča spira usedline trpljenja.
Obrežja še dišijo po vodki, ki je omamljala
svet in spravljala odvečne v valove smrti.
Tvoja posebnost oče, je, da si ostal
v moji zavesti odtisnjen kot človek.
Tam je shranjen najdragocenejši spomin nate.
Tam je shranjeno minevanje,
žalovanje, vznemirjanje in odpuščanje.
VOLJA DO MOČI
Človek nenehno niha med stisko in dolgočasjem. Zato ima vsako razpoloženje prirejene svoje gone, ki delujejo v lastno obrambo ali izprevrženost in posebne užitke. Ti nihajo med človeško in podčloveško (živalsko) višino.
Prostor ima za človeka pomensko lastnost okupacije in podreditve narave. Čuti se v nenehni nevarnosti, da ga bo kakšna neobvladljiva sila podredila, premagala ali celo uničila. Zato usmerja vso voljo do moči v dogajanje in premagovanje ogrožujočih dražljajev.
Ko človek zmaguje, se ne ustavi, temveč osvajalno prodira naprej. S črednim nagonom prebija okvir instinktivnega vodstva, za kar potrebuje urejajoč princip duha (zavest), ker mu »kleščna» sila duše ne zadostuje več. Pretrga ograje, ki ograjujejo pot živali in vodstvo instinktov mu več ne zadostuje. Nižje instance dopolnjuje z višjimi.
Živali je določila narava poti in meje. V lakoti in žeji, ki ni samo telesna, v mrazu in vročini in notranji stiski izgubi človek varna pota podzavestnega življenja, zato potrebuje protigibanje oblikovalnemu gonu. Tu se sreča z dvotirnostjo, ki jo mora stalno izravnavati s podzavestjo. Podedovane motorične poti preidejo v čustvene sunke, mimiko, motoriko telesa in govorico.
V vsaki stvari hoče človek z okrnelim repom, videti in odkriti smisel, vendar ko se dviga v duhovno dimenzijo svojega odkritja, ga volja do moči premaga in trči v križišče raznih nižjerednih interesov. Nastopi dražljaj in odziv s slo po premoči in njegovi možgani mislijo brez človeka v njemu. Nastopi stanje zavest – podzavest; zavest – odtujevanje. To stanje naj bi oblikovalo harmonijo človekove osebnosti, zato človek pridobi stanje napol božanskosti in hkrati stanje tragike in poloma, skratka stanje razuma in instinkta. Njegovo učlovečenje ostane na točki Scile in Karibde. Zato je največji sovražnik prav človek – človeku (homo homini lupus).
Ko se človek utemeljuje, se od spodaj navzgor in je znotraj neviden. Nižja čustva in strasti iz nižine s krilci vzletavajo od tal, poganjajo se, kot bi hotela doseči višino Eifflovega stolpa in še čez, videnost se pojavi šele ob posledicah. Spomin človeku nič ne koristi, ker se na izkušnjah še ni ničesar naučil. Pretekla mladost mu pomaga, da se hitro postara in v paniki pred starostjo in koncem, več ne ve kaj je, kaj je hotel biti in kaj počne.
Človek povzroča zlo, za katero se nikoli ne pokesa. To pa zato, ker je slep, da bi prepoznal zmoto in zablodo in sprevidel potrebo po popravku. Strah ga je zaradi slepote in nezmožnosti, da bi lahko pogledal v prihodnost. Še iz ledenodobne dobe se boji sprememb vremenskih razmer, ker v prihodnosti mora računati tudi s svojim koncem.
Človek je zašel v krizo svoje identičnosti, njegov odnos do družbe je egoističen. Iz njegovih zgodovinskih psihičnih drž izhaja tudi dejstvo, da človek običajno dela to, kar delajo drugi in tako dobimo komformizem kot vzorec bivanja za življenje; ko se pa človek dvigne in doseže položaj, da lahko ukazuje in določa kaj naj drugi delajo in drugi tudi delajo, kar on hoče, dobimo totalitarizem.
Človek je odprt v čas in to je še edino upanje, da se bo na vzmeteh mišljenja dotaknil višine neba, ki pa nima skrajnih meja.
Zakaj je danes osebna izkaznica mnogih voditeljev, ki smo jim prepustili upravljanje z nami, vsebinsko prazna? V njej so samo številčni podatki, ki kvantificirajo različne količine brez vsebin in tako družba institucionalizira človeka, kar praktično pomeni, da se človek brez obrambe prilagodi in organizira in šele potem postane sredstvo in orodje za lastno skromno preživetje in izdatno služenje drugim.
Z inteligenco človek oblikuje in preobrazuje svet, z goni ga ruši in uničuje. Prilagodi se svoji podobi človek – žival, postavljen je v položaj, da vrednoti življenje, odloča in prevzema odgovornosti in pri tem ga življenje postavlja preden težko nalogo: za preživetje se hoče ravnovesje in tako se znajde človek v začaranem krogu večnega iskanja kamna modrecev, ki ga išče kot kvintisenco, kot alkimist konec srednjega veka, a tega kamna še ni našel. Morda ga pa mora človek odkriti v sebi kot voljo do smisla.
Nasprotje človeške uravnovešenosti je neuravnovešenost, ki ima lahko za posledico slabo vodenje države, sprejemanje nesmiselnih odločitev ali odsotnost modrih odločitev, sledijo lahko tudi vojne, surovost, maščevalnost, izživljenje, zlobnost, zahrbtnost, izdajstvo, spletke v politiki, častihlepnost. izkoriščanje, pohlep in druge preizkušnje in zla dejanja, ki rušijo moralne in duhovne norme, da nastopi revščina, negotovost in omahljivost ljudi, razvrat, nemiri in podleganje primitivizmom. Sledijo svethlinstvo, prepovedi, zapovedi, čaščenje idologij in idolov ter zdrk s tirnic, ki povzroči krvavi potek zgodovine. Za to se običajno hoče, da priplava na površje pravšenj posameznik s posebnimi lastnostmi prav za določen trenutek in nesreča je tu. Ta specifikum človeštva se ob rušenju vrednot in pomanjkanju volje do smisla zgdovinsko ponavlja.
Ni odveč omeniti, da danes ugotovljamo kako so se razvrednotile marsikatere stare norme in zrelativizirale vrednote in da smo se znašli v kulturnem kaosu z raznimi tujimi vedenjskimi vzorci v ne/kulturi, poslovnem življenju in politiki. V duhovno prazen prostor so se naselili razni skepticizmi, utilitarizmi, hedonizmi, misticizmi pod pretvezo, da širimo kulturni prostor s pluralnostjo kultur in da smo zato demokratični in svobodni. Stanje me nehote asocira na tisti rek, da je sosedov krompir boljši od domače potice.
Ujeti smo v novodobno suženjstvo, ko je zatiranje in izkoriščanje človeka postalo popolnoma normalen pojav. Človek je vgraviran v materialni svet kot orodje, ki si ga gospodar izposodi, ko ga potrebuje. Človek zadobiva logiko orodja ali stroja in izgublja logiko osebe. Materija in izkoriščevalci na vsakem koraku so samo nadomestilo in pooblaščenci za zatiranje osebnega duha. Pristen človeški stik nadomešča papirnato poslovanje. Postali smo lupina, iz katere je uhajal in je ušel duh. Okrnevamo, brez zavedanja, kaj se z nami dogaja. Po svoji domovini hodimo z odmrlimi nogami, z atrofiranim razumom in brez oči, ne da bi vedeli, katera pot je za nas prava.
Kako obvarovati človeka pred človekom po znanem reku: "Homo homini lupus?"
To je vprašanje, a odgovor je kratek in zajema bistvo: "Z voljo do smiselnega ravnanja!"
VOLJA DO SMISLA
Vrednote so univerzalije smisla, ki jih najdemo v enkratno - edinstvenih situacijah in so značilne za človeško stanje. V realnosti vedno zaznamo neko možnost, da spremenimo realnost. Za našo družbeno stvarnost je v splošnem značilno, da sodobni površinjski , potrošniški človek še ni sposoben zastaviti sebi celovitega vprašanja o smislu bivanja, zato je pri nas toliko samomorov, alkoholizma, narkomanije in drugačne patologije. Človekova notranjost pogosto ostaja vakuumska praznina brez zavestnega hotenja hoje k cilju, ki kliče človeka k spolnitvi in samopreseganju gole človeške eksistence.
Soočeni smo z dejanji nesmislov, za katera nihče ne odgovarja in tako ne dobimo v družbi želenih odgovorov za smiselnost bivanja. Družba, ki ni ureja na smielen način in ni odkrila volje do smisla, propada. Smisel ni količinsko seštevanje užitkov ali kopičenje bogastva posameznikov, temveč čista kakovost življenja, ki se udejanja kot zorenje in notranja moč, ki omogoča človeku duhovno doživljanje biti.
Vrednote so več ali manj razpadle, moralno etično je družba na dnu. Pridelali smo si konflikte, samovšečna samovolja ni nikoli odgovorna za odločitve, vest je na rafiniran način zatirana in normirana, delamo, kar drugi hočejo in tako prihaja do totalitarizma v preobleki fiktivne demokracije.
Vrednote sicer ljudje doživljamo kot vrednostna stališča in izhodišča za ravnanje, ki se pa ne udejanjajo v resničnem življenju. Duhovna bit nam je podarjena kot možnost, ki jo moramo še ustvarjati in odkriti v sebi tako imenovano voljo do smisla oblikovanja samega sebe in s tem smisla življenja. Smisla ne najdemo, temveč ga odkrijemo. Človek z voljo do odkritja smisla najde v bivanju bogastvo življenja.
Politika je nepravično prerazporedila družbeni kapital in naredila iz človeka stvar, vredno okrog 400 Eur na mesec, žensko ponižuje na raven matere, ki nima kaj dati jesti svojim otrokom ali celo trguje z njenim telesom in dušo z legalizacijo prostitucije. Razvrednoten je človek, manipulira se z njim kot z blagom. Odnos do tradicionalne družine je zrelativiziran, širijo se umišljene pravice in nesmisli.
Vprašajmo se, ali smo sposobni uskladiti našo vest s citatom iz Dostojevskega, ki pravi: "Ljubiti pomeni, videti drugega človeka tako, kot ga je imel v mislih Bog." Slednje pa pomeni odkriti v sebi sposobnost biti etičen in biti za drugega, kajti v vsakem človeku je nekaj božjega, neka višja zakonitost srca. Človek si mora že v mladosti odgovoriti na elementarna vprašanja človeškosti. Mi pa po 60 letih surovega materializma, ostajamo takšni, kot smo bili, kajti enoumje je zarezalo v nas pregloboke brazde teme in pelihasta znamenja na duši, saj smo bili vključeni ves ta čas v nižjo duhovno dimenzijo bivanja z zaviralnimi procesi, zlaganostjo in patološkimi odzivnimi vzorci, obsojeni na neidentiteto lastnega duhovnega preživetja. Človeku ni bilo dopustno živeti s potrebno uveljavljanja lastne identitete biti, zato se še danes vrtimo v istem začaranem krogu obsesivne ideološkosti in nezavedne frustracije.
Ne dovolimo si izkoristiti priložnosti, da bi se spremenili in poiskali eksistencialistično maksimo, ki bi jo lahko pretvorili v imperativ: "Odslej bo drugače!«. Očitno narod s trpljenjem iz druge svetovne vojne, s povojnimi poboji in skoz 60-letno poneumljanje ni dozorel in si duhovno opomogel, da bi odkril voljo do smisla, ne le individualno, temveč tudi mišljeno na narodov značaj, ki se vede hlapčevsko do vsakega gospodarja. Počenjajo se vse bolj nesmiselne stvari in vedno bolj je človek ponižan, zato drsimo v dekadenčno moralno stanje in pogubo.
Človeku enostavno primanjkuje motivacijske volje do smisla, ker temu ni posvečal v preteklosti in mu tudi danes ne posveča zadostne pozornosti oziroma volje do smisla ni gojil in tako živi z jalovim upanjem na boljše, ki mu bo dano od zunaj, ne da bi znal in vedel kaj mu je storiti. Zorno polje človeka vključuje torej voljo do smisla. Nekateri misleci so razvili celo lastne teste za kvantifikacijo volje do smisla. Vse je odvisno od motivacije in samozavedanja. Vprašajmo se, ali ta družba takšna kot je , sploh omogoča človeku sprožitev notranjih motivacijskih sil z voljo do smisla, ko nekateri še za hrano, stanovanje, ogrevanje in oblačila nimajo in trpijo nizkotno človeško, naravnost suženjsko ponižanje? Kako lahko človek izpolni samega sebe, svoje ustvarjalne potenciale? Srečen je lahko le človek, ki je odkril v sebi svoj življenjski smisel! Smisel se rodi odznotraj in zaman ga je iskati zunaj sebe. Pravična družba pa ustvarja pogoje, da človek lahko odkrije v sebi voljo do smisla ter razvije in realizira svojo ustvarjalnost. Pravična družba mora nuditi vsem enake možnosti. Tega dandanašnje upravljenje družbe pa ni sposobno, ker se ukvarja le samo s seboj in s svojimi lastnimi interesi.
AVTENTIČNOST DELOVANJA IN ODGOVORNOST ZA PLOVBO V PRIHODNOST
Da je temu tako, smo si sami krivi, ker nismo postavili jasne vizije, kaj bomo s svojo državo počeli in kakšno ureditev in družbeno upravljanje potrebujemo za dostojno življenje. Nek del naše družbene celice se vedno gnoji. Ko se začne en del celiti, se drugi zagnoji. Državni aparat imamo za olepševanje realnosti, za kozmetične popravke bolnega telesa. Vodilni negujejo in predstavljajo samega sebe, narod je vedno bolj bolan in vsako zdravilo, ki ga predpišejo, ima bolj ogaben okus. Namen posvečuje vsako sredstvo, najpogostejše sredstvo je pa zmanjševanje pravic ljudem lastnega naroda. Na račun slovenskega delavca in upokojenca bomo financirali celo špekulante na finančnih trgih, ki so spravili v propad grško gospodarstvo in se nazadnje "obrisali pod nosom". Kje so sploh meje množice nesmislov, ki se vrstijo eden za drugim?
K pristopu do odkrivanja življenjskega smisla, vodita človeka modrost in lastno poštenje. Človeška bit je dvopomenska, usmerjena k vprašanjem, na katere je mogoče odgovoriti po črki naravnega zakona, ki ga nosimo v sebi ali pa odgovoriti, da je problem nerešljiv ali rešljiv tako kot drugi hočejo.
Sedanja družba je dosegla že skoraj skrajno točko moralnega dna. Zdi se kot nekakšen ovirani Faust "tragičen" v svoji človečnosti in "žalosten" v svoji bolezni, kot je nekoč menil znani dunajski psihoterapevt Viktor E. Frankl za kompulzivne nevrotike, ki trpijo zaradi pretiranega nadzora nad samim seboj in zaradi človeškega spoznanja, ki jim kvazi nezavedno zakriva pred očmi spontano odprtost v duhovno dohitevanje časa, ki ga živimo.
V odprtosti nižje plasti se nahaja dvodimenzionalna ravnina. V človeku se oglaša višja plast, kot nekakšna nadgradnja, ki se kaže kot narava, odprta za človeka v presežnem, v tistem, ki je položeno vanj in bi mu lahko rekli tudi nadsmisel golega fizičnega preživetja, ki tvori človeško bit.
Tako kot se združujejo semenčice, ki ustvarjajo možnosti novega življenja, tako se združujejo ljudje v narod za ustvarjanje svoje prihodnosti. Celota se ne more deliti, niti razdruževati. Razlogi, ki dopuščajo deljivost, ne dopuščajo združljivosti. Eksistenca je nedeljiva in neprenosljiva, tako v telesno - duševnem bivanju kot kontinuumu prihodnosti. Duhovni jaz se ne nahaja samo v posamezniku, temveč tudi v celotnem narodu. Predstavlja možnosti za njegovo ohranitev, dihanje in preživetje.
Marsikomu je udobneje biti to, kar drugi od njega hočejo in tako dobimo totalitarizem. Žal je ljudstvo na spoznavni stopnji nezmožnosti, sposobno prezreti samo sebe, ker se predaja drugemu, ki ni ono samo.
Ljudem sistem po stari železni srajci podarja tisto brezskrbnost, da jim ni potrebno poglabljanje in spoznavanje resnice, temveč jim zaostajanje v dejanju zrenja omogoča iracionalno praznoto ali duhovni deficit, v skladu s staro shemo odzivanja, napolniti ceneno ideološkost z absurdno nesmiselnostjo, z dodatki sprejemanja demagogije, cinizma in brez/vestnosti tistih, ki jih vodi »ono« nezavedno in se le-to razvija v strahotno pošast pohlepa in oblastiželjnosti do skrajnih meja odbijajoče samovšečnosti.
Pregovor »Mens sana in corpore sano« velja za posameznika in za narod kot celoto. V bolnem telesu domuje bolan pritlehen duh. Prostor človeškega je projiciran nad podčloveško ravnino.
Le kdo čuti tolikšno potrebo, da kaže svojo nadrejenost in da je več in boljši od drugih in gleda vzvišeno človeka v obraz, ne da bi mu povedal svoje »prave« motive, kaj razkriva s precenjevanjem samega sebe, ko se odvija kot tekač s svojo gostobesednostjo, z nezamenljivim starim vzorcem ko govori gospod poslušnemu.
Poudarja, da nosi odgovornost na svoji karieri in gladki koži za sedanji trenutek, vendar ne gre le za sedanji trenutek, temveč tudi za naslednjega, ki mu bo sledil in se mu bo ta odpovedal ali njegovo usodo zamolčal. Vedno znova slišimo, da se iščejo grešni kozli potem, ko je napaka storjena. Napake pa imajo vselej za posledico tudi težko popravljive krivce, vsaka krivica pa ima vselej ljudi – rod, ki ni storil tistega, kar bi moral storiti, zato bo vselej breme krivde prevzel narod kot celota. Posameznik pa ostaja kot plitko vedro slane morske vode, ki kmalu izpuhti in ta pokaže s prstom na senco krivca v slepi ulici. To bi se že lahko iz izkušenj naučili.
LITERARNI EKSHIBICIONIZEM IN SMISEL BIVANJA
Človek je že po svoji naravi usmerjen k pozitivnim razpoloženjem, idealom, lepoti in vrednotam, torej k stvaritvam, ki ga v teh težkih časih moralno dvignejo, oplemenitijo in napolnijo z optimizmom in vrednotami. Če pogledamo na problem še z druge strani, bi pisanju, ki hoče narediti bralca imunega za trpljenje in obup, zagotovo očitali, da je prazno in zaslepljujoče, saj ni namen literature, da bi dodajala življenju umetne kozmetične popravke in s tem lažno lepšala življenje. Pisanje je nekakšna zlitina dobrega in zla, povezana z neko nitjo, ki pomaga človeku odkriti smisel življenja, etičnost in biti za drugega.
Literarna pustolovščina, ki hoče napolniti bralca s pesimizmom, praznoto in nesmislom življenja doseže, da se človek znajde v še večjem peklu obupa, pisec pa poskuša to obče človeško praznoto napolniti s predstavitvijo samega sebe v realnem svetu tako, da se sam znajde v literarnem ekshibicionizmu, ki ničesar ne pove, ampak izraža lastni občutek nesmiselnosti, kar je ugotavljal že znani dunajski logoped Viktor E. Frankl.
Vendar pisec, ki se ubada s svojim in tujim trpljenjem, deli z drugimi občutek eksistencialne solidarnosti. Tako se simptom v duši občutljivega literarnega ustvarjalca izkriči, izjoče, opozori, izrazi svoj protest, jezo, nezadovoljstvo in tudi gnev do krivic in bivanjske praznote. Takemu delu ni mogoče očitati, da je delo »okužilo« bralca z obupom, temveč ga je osvestilo s samozavedanjem in razmišljanjem. Vest piscu narekuje, kaj naj bralcu sporoči, običajno ga dobra literatura opozori, da je treba simptom zdraviti, ker se je rana zagnojila, počila in krvavi. Iz napak in trpljenja se običajno učimo in le-to ni zaman, saj iz svojih in tujih izkušenj črpamo dosežke za kakovostnejše življenje.
Literatura je torej razkošje, ki omogoča pisatelju ali pesniku izpoved samozavedanja, ki se prenaša na druge. Na nek način drugim tudi pove, da niso sami, da je še nekdo, ki tako občuti kot oni. In prav to pogrezanje pisca v samega sebe, ta občutljivostna ali preobčutljivostna pot do spoznanja ali eksistencialna pridruženost občutku bivanjske praznote, ki se spremeni v odkritje smisla bivanja, vodi pisca, da se sprašuje po vesti in trka na vest bližnjega. Ne sme si pa pisatelj ali pesnik dovoliti cinizma, fatalizma ali celo nihilizma in s pisanjem razvrednotiti, kar je človeškega v človeku.
Smisel pisanja naj temelji na etiki in upanju. Literatura ima moralno nalogo, da človeka počloveči in ne sme vzbujati v njem še večjih stisk in obupanosti. Primer nihilizma srečamo tudi v delu Johanna Wolfganga Goetheja: Trpljenje mladega Wertherja. Življenje je vrednota in pozitivna literatura pomaga odkriti vrednote in občutke prevesti v jezik, ki človeku obogati dušo. Ne gre za olepševanje realnosti, temveč za počlovečenje bivanja. Literatura ni vselej samo opevanje lepote, le-ta je povezana z vsemi človekovimi občutij. Lahko bi ji rekli tudi, da je na nek način diagnostična veda, ki odkriva smiselnost bivanja. Ne sprašujemo, kaj lahko imamo od življenja, temveč kaj življenje pričakuje od nas. Dobra literatura to presežnost sporoča in nikoli človeka na določa.
RADOSTNE VELIKONOČNE PRAZNIKE!
Praznične trenutke skušajmo zaživeti z okrepljenim srcem. Človek naj ne ogluši za besedo drugega, ki ne potrebuje velikih dejanj, temveč zgolj posluh zanjo, za svojo stisko in težave, morda potrebuje tudi našo pomoč. Za to ni potrebno velikega napora, le malo časa in ljubezni posvetimo sočloveku, ki nas potrebuje.
Človekovo življenje določajo majhne, svetu neznane besede, ki so prosile posluh za uslišanje. Sodoživljanje bližnjega in pripravljenost, da mu pomagamo po naših močeh je povezana s Kristusovim izročilom dejanja in besede iz ljubezni, kar je v prisrčnem prijateljstvu z njim. Je pobratenje v notranji enotnosti vsega človekovega duhovnega prizadevanja, ki v vzvišenem občutenju praznika pridobi svoj notranji smisel in pomen.
V teh težkih časih je še kako potrebno, da smo človek človeku.
Želim vam vesele in radostne velikonočne praznike!
Odel se je v belo ruto
in čaka z oljčno vejico,
prepričan, da gleda ljudem v oči.
Je kot veter, ki se smehlja
težkim listom vode,
kot bila bi tekočina žalosti prva,
pred zrahljano besedo ljubezen.
Približal se je ustnicam,
ki so to besedo izgovarjale.
Tako zapečatena je še resnica,
Ki se plazi po srcu in ga ziba
utripajočega med pomladnim cvetjem
in odpira okno, da bodo prestopili angeli
v ta svet rož in slavljenja praznika Velike noči,
ko izruvano drevo cveti v kotičkih ust z nasmehom.
Vstajenje so meje, v katerih živimo,
in praznik Velike noči spodbuja čute,
da ga doživimo v skladu s Kristusovim
namenom vstajenja od mrtvih,
z dobroto in ljubeznijo odrešitve,
ki sta se naselila v cvetovih,
povzdignjena v belih čašah na drevesih,
pridružena sonornemu spevu resnice.
VELIKONOČNA REFLEKSIJA
Smo šifra v vesoljnem štetju skrivnosti,
ki vežejo prah nase s semeni sonca
v luči razuma. Smo raztrošeni udje
kot razprte roke prebujenih dreves,
kakor nabrekla krošnja sredi osončja.
Smo podobni grmičasti šibasti žukovini
z rumenimi cvetovi, plavajoči med ugašajočimi ognji
in poslovilnimi pisavami na skrajni meji razuma.
Živimo in upamo v izmišljenih hišah,
kjer se rojevajo nove zvezde.
Môlimo v nebo kot konica luči v razdaljah
svojega predrojstva; smo pahljača genov,
ki plapola v vstajenju Duha s kosa lesa,
ki zveni kakor harfa v vetru.
Smo kresnice, ki pijemo, shranjujemo
in odrešujemo soncu luč. Smo bivanje uma
v kneževini, okamneli od Niobine soli
na križanem planetu napuha.
Smo mavrica v barvah, ki zrcali v loku mnogo
molčečih besed, dišečih po prebuditvah ob zori.
Hodimo po živem pesku in se pogrezamo
v zlato runo, medtem ko nas požira večnost.
Smo vetrovna moč, ki žene trop na predsmrtno pašo.
S seboj nosimo steklenico s sporočilom,
ki s plesom planetov spreminja smer,
medtem ko vdiramo skozi vrata noči
v neznane potopitve, da bi v globinah
v agoniji izmerili svojo nemoč moči
in slišali svoj predirljivi krik.
Nerojene otroke polnimo s hrepenenjem
in jim barvamo kri v rdeče z barvo zatona,
ko ranjeno sonce potuje skozi ožine
nazaj v svoje maternično telo.
O Bog, koliko neviht v okolici tvojega križa,
ki je samo kos lesa, zrasel iz človeškega
trpljenja in breztežnega upanja,
da je človeška ljubezen
edina odrešujoča mavrična barva,
ki se vzpenja v lok prihodnosti.
DANAŠNJE ZGODBE
1.Poslušali ste besede iz ust, v katere se je ulovilo veliko suhih metuljev. Nobenemu ni ostal na krilih pelod in vonj rož.
Nato se je en metulj, ki je še komaj dihal, oglasil in rekel: »Nisem priletel s polj dišečih cvetov, sem samo molj, ki se je izvalil iz bube v tvojih oblačilih. Nosilo pa jih je telo brez duše.«
2.
Zakaj se ljudje srečujejo in so solidarni med seboj samo ob nesrečah, ujmah in stiskah? Zakaj se ljudje ne srečujejo in veselijo svojega izobilja?
3.
Tisti, ki se razglašajo za prinašalce svobode, so vam nadeli jarem. Prepričali so vas, da okovi v soncu lepo bleščijo; nato so lesketanje prelili v črke zakona in vi ste jih nagradili in pozlatili, pri tem pa gledate, kako sijoči in lesketajoči uživajo vaše sanje svobode.
4.
Oni se spoznajo na številke in vam lahko govorijo o njih , kar hočejo. Vi ne poznate njihove matematike in meril, kako se te številke odčitujejo in tudi nimate plezalnih vrvi, da bi se do njih povzpeli in niti nasledstvenega dovoljenja nimate, da bi jih količinsko drugače distribuirali po namenih. Številke so le pomemben dejavnik, ki vam kroji usodo.
5.
Oblast je spev svobode vašega volilnega glasu, ki je postal nekomu užitek vladanja, a glas je izgubil vaše srce.
6.
'Lenčine' so vstopile v hrčkovo kletko in pospravljajo medene piškotke, ki ste jih spekli vi.
7.
Medtem, ko se zadolžujejo in gradijo peščene gradove, vam morje naplavlja nove peščine in vi boste kmalu samo še pesek, ki ga bo morje odplavilo.
8.
Njihova pomembnost raste iz vaše nepomembnosti in njihova moč raste iz vaše nemoči. Ko polnite sklede, vedite, da ne boste jedli iz skupne sklede, temveč iz vaše.
9.
Ne morete se dotakniti s prsti teles svojih sanj, ker so jih zakrili z dimno zaveso. Sanje so vam vzeli in jih skrili, da jih implementirajo v realnost za svoje koristi.
10.
Delijo vam kruh, ki ga boste morali še odplačati; kruh, ki ga jedo oni, pa je od vašega hlebca.
11.
Vi ste ogledalo, ki pove, kako se stvari spreminjajo. Odsev kaže na vaše razumevanje, kakšne barve je tisti, ki je zlezel višje od vas.
12.
Medtem, ko vaš sovražnik spi z vami v postelji, kujejo drugi koristi.
13.
Nič ne bodo odnesli s seboj! Ne skrbite, tam boste sedeli pri skupni mizi.
PRAZNINA
Očitno je resničnost prestopila horizont njihovih sanj. Nikoli si niso mogli mislili, da ne bodo imeli kruha zase in za svoje družine in da bodo ljudje pahnjeni v tako krut postmoderni nihilizem sveta, oblečen v praznino, s popačeno podobo resničnosti, ki se kaže v postkapitalistični globalizacijski politiki z iluzijo o naprednosti in razsvetljeni družbenosti. Dogaja se nam zgodovina brez lastne zgodovine. Biti v času, ki ni človeški čas za vse, temveč le priložnost za najbolj brezvestne, lakomne in pohlepne, pilatovske in sprenevedave osebke javnega delovanja, z dvojno moralo, ki jim vladajo pragmatizem in prilagodljivost brez moralnih kriterijev. .
Ali si sploh zamišljamo, v kakšnih usodnih okoliščinah trpijo ljudje naroda? Ali bi danes potrebovali slovenskega Tolstoja, Dickensa ali Dostojevskega, da bi opisali revščino, stiske in usode mnogih ljudi, ki živijo z raztreščenimi življenji med nami.
Ali smo sploh sposobni človekovega dostojanstva, kajti mati narava nas sama pripelje do zaključka, da stvari ne gredo prav in da bo potrebno nekaj pri nas samih korenito spremeniti; ali smo toliko umljivi, da bi spoznali, da tako ne gre več; ali se ni ta naša vsakodnevna družbenost sprevrgla v izrojeno stvarnost in pridobila negativni družbeni značaj. Razplamteva se boj interesov, ki odreka ljudem človeškost; kakšna je sploh lestvica duha v tem družbenem prostoru?
Zastavimo si lahko številna vprašanja, vendar ob tem razvpitem razslojevanju bi težko našli moralni odgovor ali moralni navdih, da bi stvari spremenili. Zašli smo v situacijo najbolj grobe zlorabe življenja drugega. Omenila bi besede pisatelja Franza Kafke: »Obstaja cilj, poti pa ni.« Izgubili smo družbeni kompas. Bistveno priložnost ravnotežja. Proti temu se borimo z najslabšim konjem: »s politiko« in ne s svojo kulturno identiteto, z moralno identiteto slovenskega značaja, ki se je od nekdaj odlikoval po poštenju.
Svojih izkušenj ne uporabljamo za duhovno rast, temveč za medsebojno obračunavanje in moralno propadanje. Vsak dan globlje stopamo v praznino egoizma.
Takšna resničnost je nepristna in ne pripada slovenskemu narodu. Ali se res ne zmoremo upreti napihnjenosti, samozadostnosti in šminkarjenju mask, ki jim dopuščamo, da kvečijo človeku sedanjost in vodijo družbo brez globljih smotrov v pogubo? Ali res ne znamo tem figuram, ki povzročajo neugodne okoliščine in nam kradejo priložnosti za bonum humanum naroda, reci »stop!« Nihče ni računal na takšno izurjenost in pokvarjenost posameznikov, ki se gredo sprevrženo igro.
Res je, obstajajo hipetrofični svetovi, ki jih sploh ne poznamo več kot človeške, temveč izrojene tuje tvorbe na človeškem telesu. Le kako bo teh nekaj palčkov slovenskega razsvetljenstva spremenilo to dediščino zavrtega postotalitarističnega malomeščanstva v nek red, ki mu vlada modrost in pravičnost. Razmahnila se je sproščenost do takšne mere, da smo se prenehali spraševati, kam nas vsi ti grozeči samolastni obrazi peljejo, saj dejansko stanje je v nasprotju z resnico in naravo človeka. Zavrti so vsi talenti, ki bi lahko v duhovnem smislu rešili narod objema dušeče smrtonostne meduze. Ali bomo v vsej teh neizpolnjenostih naših pričakovanj in globokih razočaranj najprej izgubili telo in nato še kapljico duha v njem, ki nas edina še lahko reši?
PREŠERNOV SPOMENIK IN BULMASTIFI
Grozodejstva iz obskurne garaže so se preselila kot narodov protest za zlorabljenimi živalmi pred Prešernov spomenik, simbol slovenske kulture.
V Ljubljani na Prešernovem trgu gorijo sveče v spomin na tri bulmastife Saša Baričeviča. Namen je opozarjanje na nasilje nad živalmi, pobuda pa se je pojavila na spletnih forumih.
Namen je lahko še tako dober, vendar način manifestacije je popolnoma zgrešen in sprevržen, ker zbanalizira in žali narodova čustva, ki predstavljajo nek višji red, če gledamo nanje celostno skozi prizmo narodove kulture v najširšem smislu.
Prešernov spomenik simbolizira najvišjo vrednoto narodovega obstoja v vseh velikih časovnih razdobjih kulturnih snovanj in stanj, vse od jezikovne materne govorice, navad, šeg in splošne omike v pismenstvu, šolstvu in književnosti. Ob njem slavijo generacije svoj narodni praznik.
Izražanje čustev zahteva občutljivost. Duhovna kultura naroda povezuje ljudi v znamenju poglobljene avtorefleksije in zavedanja o svojem narodovem obstoju. S simbolom narodove kulture ne moremo manipulirati do takšne mere, da ga bomo izrabljali za vsak protest. Prešernov spomenik doživljamo Slovenci kot duhovno svetinjo naroda. Človek, ki deluje na človeški višini, bo to razumel in spoštoval.
Krizo določenih človeških vrednot ali obsodbo določenih dogodkov ali krivic bi lahko izrazili na drugem kraju. Morda v Tivoliju, kjer se prepletata človeški in pasji svet.
in Nenazadnje vprašajmo se, kaj nam pomeni simbol slovenske kulture, s katerim se kot narod zgodovinsko in globlje kulturno sporočilno in medčloveško identificiramo v duhovnem smislu, duhovnem bogastvu in izrednimi mislimi, iz katerih je rojena tudi naša veličastna slovenska himna. Človek je v moči simboličnega mišljenja in govorice ustvaril svoje sisteme sporočanja. Na perutih Prešernovega spomenika je določena narodova simbolika, ki jo ne smemo banalizirati in izrabljati duha njene veličine za razne proteste. V molku Prešernovega spomenika leži skrivnost nenehnega odkrivanja najgloblje učenosti s soudeležbo naših čustev in občutenj časa. Njegova simbolika pa je tako osebno povezana z narodom. Upam, da ste gledali TV in odzive mimoidočih, ki so se zgražali, da smo se spustili na takšno raven. Srčna izobrazba, obsega več kot golo besedo ali dejanje, je tudi odsvit obzirnosti in resnično dobre so samo stvari, ki jih ljudje kot takšne občutimo. Postavljanje sveč pod Prešernov spomenik v spomin na neke krvoločne pse pa je nedostojna in nesprejemljiva na obrazcu nekega družbenega vedenja. Ne moremo Prešerna povezovati z individualnimi prostaškimi dejanji in tako posvinjati spomina nanj in narodovo bistvo, ki ga spomenik simbolizira.
IN MEMORIAM MOJEMU OČETU, ČRNEMU BRATU
Poezija je odtrgan list iz njegovega nedokončanega življenja. Obilica nepretrganega trpljenja ni pomenila zanj neizpolnjenosti… ravno nasprotno s trpljenjem je zorel in rasel, z njim sem zorela in rasla tudi jaz. Zato je svoje življenje napolnil s smislom. Ničesar ni mogoče izbrisati s sveta. Znamenja in sledi njegovega bivanja so ostala živa na soškem »Produ«, v otroški duši in poeziji. Oče mi je s svojo življenjsko zgodbo vseskozi soustvarjal plodno napetost pesniške ustvarjalnosti, kar mu priznavam kot njegov in svoj dosežek.
Očetovo upanje in volja do ohranitve življenja sta neprecenljivi človeški dosežek. Svojega očeta nisem videla le takšnega, kakršnega ga je izoblikovalo ponižanje, bolečina in trpljenje Črnega brata in preganjanje pod fašizmom, Dachauskega trpina in pregnanca, njegovo bistvo sem dojela v njegovi enkratnosti in edinstvenosti njegove osebnosti, ker je notranje presegal samega sebe. Nikoli se ni odtujil od svojih izvornih domovinskih čustev, ki jih je dobil za popotnico v svoji zavedni primorski družini očeta Jožefa Gašperčiča (1863 – 1947) in matere Marjute Grosar 1871 – 1933), četudi sta v njegovo bivanjsko samoto v tujini vdirala brezup in brezizhodnost. Ostal je vselej v prostoru človeškega, kljuboval je številnim preizkušnjam, trpljenje je stoično sprejel in pogumno prenašal, se boril s težko boleznijo in kljuboval ločenosti od svoje družine in domovine, kamor se ni nikoli več vrnil. Umrl je v tujini mlad, star šele 57 let.
Oče je bil eden izmed mladeničev, že skoraj pozabljene druščine Črnih bratov (1930. leta), ki so jih povezali upor proti potujčevanju in mladostni ideali domoljubja. Še skoraj otrok se je prekalil skozi uporno prenašanje raznarodovanja, sramotenje narodne pripadnosti, tlačenje in zasledovanje. Trpljenje v fašističnih kaznilnicah je okrepilo njegove uporne moči za preživetje. Skozi izkušnjo obvladovanja samega sebe pred plinskimi pečmi tretjega Rajha in osamljenostjo, težko bolan v tujini, je mogoče razbrati močno sporočilo, da je z vraščenostjo v svoje korenine in življenje dokazal voljo biti in obstati človek.
Zgodbi o Črnih bratih zgodovina ni posvečala posebne pozornosti, razen narodnostno občutljivega pisatelja Franceta Bevka, ki je napisal povest o Črnih bratih. Zgodbo je dopolnila z resnično pripovedjo in pričevanji dr. Mira Cencič, 2005. leta, knjigo pa je izdalo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij Tigr.
Danes si zgodbo in pomen upora Črnih bratov razlagam na simbolični ravni kot držo: Čutiti se Slovenec ali Slovenka, ljubiti svoj materni jezik, se zanj boriti, ga negovati in ohranjati to našo lepo blagozvočno besedo in narodno zavest.
Vse življenje sem očeta imela v mislih takega, kot ga je imel v mislih Bog, ko ga je ustvaril za srečno življenje. Njegovo prenašanje trpljenja in bolečine sem težko sprejemala. Težko ga opišem in vrednotim, ker ni merila za njen prag, še težje pa ga ubesedim, kajti bolj kot je očeta prizadelo telesno trpljenje, je bilo ponižano njegovo človeško dostojanstvo.
Verige ponižanega trpečega človeka ostajajo sklenjene v neki višji dimenziji, ta odpira višjo navzočnost, ki velja za vse človeško spoznanje, za tisto področje, ki leži tik pod človekom in tik nad njim. In prav stiska človeka, ko je izpostavljen bivanjski absurdnosti brezizhodnega, ga nauči ponižnosti in človečnosti. Človek se s trpljenjem življenjsko prekali, prečisti in se ukloni notranjim silam za preživetje.
Nihče ne vidi tako mojega očeta, kot ga vidim jaz v mrežnici svojega očesa in kot ga nosim v svojem srcu, nihče ni mogel mojega očeta bolj poznati, kot sem ga poznala jaz, ki sem mu ostala do zadnjega trenutka življenja najbližja, zato je njegovo življenje in trpljenje neposredni vložek tudi vame.
Poezija, posvečena očetu, je vstala iz tišine in je prehodila dolgo pot v iskanju ponovnega utelešenja obujenega časa, ki ga ni mogoče povsem izraziti z besedami. Zamujene priložnosti so izkušnja med globoko tišino in zavedanjem doživetega, ki se ne more več preseči in uresničiti na meji človeškega.
Stihi so dialog dveh svetov na večnem stičišču hrepenenja po ljubečem sožitju med otrokom in očetom, in experimentum crucis, ki pripada zgodovini. S krili samotnega metulja se je zapuščeno otroštvo znašlo v kozmičnem mrku na mrzlem kamnu, s škrgami ribe, ki čaka na jutranjo roso in sončni žarek. Beseda v iskanju očeta in otrok v iskanju očetove besede hodita z roko v roko z zakasnelostjo, da bi druženje še lahko vrnilo izgubljeno. Le bolečina in trpnost preseženega onkraj zapisanega odklepata navzočnost spomina in utrinke sreče dveh ujetnikov v neizpolnjeni starševski ljubezni in pripadnosti.
Očetu je ljubezen dajala smisel življenja, meni upanje, ki sta merili človeške biti.
Moja poezija je intimno dejanje iz ljubezni do očeta; poklon, ki si ga je zaslužil.
V pesmih izpovem, kar ne morem več povedati očetu. Tako mi je lažje.
Hčerka Tatjana
ODSTIRANJA
Dlan je popisana s sporočili,ki so se prevesila v dajanje
kot rahel dotik človeškosti za nazaj.
Njeno merilo so stihi,
ki si medsebojno rahljajo spomin.
Iščejo začetek in odgovore zakaj
so oblaki zastrli pomladno nebo
in je neko življenje tako popivnal čas.
Odložen star potovalni kovček
je ostal na pragu domače hiše.
Nihče ga ni odprl dolgih osemdeset let.
Pobrala sem ga na koščku zemlje,
razrezane s plotovi. V njem sem našla
neizrekljivo zgodbo življenja,
ki ima jezik do obzorja,
kot veter, ki odstira oblake.
Naslonjena je na rob,
kjer se začenja zdrs onkraj.
Razprta dlan se prevesi
iz nerazumevanja v doumevanje,
v občutje presežnosti, kot sočutje
in žalovanje, izrečeno na skrivaj,
v pesničinem jazu, v njeni duši.
Ljubeča, topla in ranljiva je misel.
ki odseva čute in v njih bolečino,
usodno skrčeno na pozabo,
ki jo ruši sedanjost, vznikla iz preteklosti.
Ko se naučiš dihati, postaneš neviden
in govori samo še beseda vzgibov duše,
trpinka in mučenica, ki odstira luči.
ŽAGANJE VEJ DREVESU ŽIVLJENJA Z NOVIM DRUŽINSKIM ZAKONIKOM
Predolgo smo zaljubljeni v svojega očeta in mater, ki predstavljata drevo življenja, da bi spremenili to svojo ljubezen in jo velikodušno odstopili zadetkom na prvo žogo rokohitrskim grabežljivcem istospolnega starševstva, ker oče in mati imata že od nekdaj nedvoumljivo vzporednost in prepletenost z vso živo naravo.
Lastnosti narave so lastnosti nas vseh. Nobene zapovedi ne more biti razen narave same in skladnega življenja z njenimi zakoni. Sproščenosti pri spreminjanju podobe sveta mimo in brez volje narave, so človekova zabloda.
Neskladje med oznanjanimi lažnimi vrednotami in realnostjo je rezultat tartifovske namerne inštrumentaliziranosti dvoličnosti. Nov družinski zakonik uvaja kršenje otrokovih pravic, ker spreminja njihovo pravico do očeta in matere in to pravico razširja na istospolne partnerje, ki se želijo polastiti otrokove duše in ji vsiliti svoj vzorec "družinskega" življenja . Politika pa si prizadeva s pomočjo nekritičnih agensov, zadovoljiti umišljeni enodimenzionalni svet istospolnih parov, ki bi si radi zaradi lastnega užitka podelili in prisvojili plodove stvarstva, zrasle v tujem trebuhu.
Svet brez meja, ki jih je začrtala narava, ne more obstajati. Odsotnost naravnih meril pelje človeka v pogubo, kajti naravo in človeka je ustvaril arhitekt po svoji podobi. Skrivnost začetka vseh stvari je za človeka nespremenljiva. Za tiste, ki hočejo konkurirati naravi, bi Ksenofan rekel, da imajo bogovi juncev rogove.
Željo po obvladovanju moralne identitete naroda bi lahko primerjali z garažnim vrednostnim sistemom mrež, ki odslikava bodočnost družbe v vzvratnem ogledalu.