NOMINACIJA ZA SONČNO OSEBNOST

Sončna osebnost leta 2005, Ljubljana, 03. 02. 2006 ob 20.25,TV SLO, Oddaja Duhovni utrip, Sašo Pavkovič.

Internetni portal Triera: V Ljubljani so podelili priznanje Sončni osebnosti ali skupini leta 2005. Med 16 nominiranci je bila izbrana pesnica Tatjana Malec. Sončno osebnost leta so že tretjič zapored izbrali bralci sedmih spletnih revij oziroma časopisov, izbirajo pa med tistimi posamezniki ali skupinami, ki so največ naredili na področju osebnostne rasti, zdravega načina življenja, socialne pravičnosti ali ekologije. Tatjano Malec so izbrali zaradi njene obširne pozitivne poezije in dobrodelnih aktivnosti. Nagrajenka je letos izdala prvo samostojno pesniško zbirko, v svojih pesmih pa se velikokrat sprašuje, kdo sploh smo in kam gremo. Vodilo pesnice, ki piše že od otroških let, je upanje. Posebno zahvalo za izjemne dosežke na področju osveščanja svetovne javnosti o človekovih pravicah in zavzemanju za čisto okolje so namenili predsedniku države, Janezu Drnovšku.

Ostali nominiranci:

• Civilna Pobuda za Pomoč za projekt www.pomocsrilanki.si
• Celjski sejem za sejem Altermed
• Avtorji projekta Ekožitje za aktivnosti na področju širjenja pobud za ustanovitev eko vasi
• ITR in zveza Ekokmetov Slovenije za Ekopraznik in mednarodni, dan odprtih vrat ekokmetijah.
• Ljerka Bizilj in ekipa TV Slovenije za oddajio Dobro jutro in oddajo Osebno
• Marjan Videnšek in društvo Preporod za osveščanje o zdravi prehrani in zdravem
življenju
* Matej Sedmak za projekt EN SVET in dnevnik Peacehiker - pot okoli sveta
• Mesto Slovenj Gradec za organizacijo 18 generalne skupščino mest Glasnikov miru, ki so združena pod okriljem Združenih narodov
• My Chi center za svetovni dan indigo otrok
• Robert Dewa, za številne projekte ter pobude za odpravo revščine v svetu in sicer pomoč Sumatri, Live 8 v Sloveniji in Make Poverty Historys
• Sašo Paukovič in TV Slovenija za oddajo Duhovni utrip
• Skupina Za zdravje s Sanjo Lončar za serijo projektov in predavanj za zdravo življenje in eko prehrano
• Avtorji projekta Soustvarjanje za aktivnost s področja rodovne šole in rodovnih vasi
• Ti povej za Pomoč mladim pri izvedbi njihovih zamisli
• Umanotera - Slovenska fundacija za trajnostni razvoj za prispevek k aktivnostim za čistejše okolje in projekt dobra družba

IZBRANA PESEM NA LITERARNEM NATEČAJU RTV MMCBLOGOZIJA ZA LETO 2009

KAMEN ALI TKIVO?

Napeto je danes ozračje s svetlobo.

Potopljeni so vrči z lučjo.

V njih drstijo ikre svoj lunin ples.

Rušijo se vali in pogrezajo v svojo bolečino.

V kamen ob obali zapisujejo svoj morski potopis.

Misli krvavijo nad svojimi žalnimi trakovi,

ki se v dimenziji žarkov raztisočerijo

v jagode vina in nasmehe iz spomina.

Nekoč je bila kamen.

Nič je ni bolelo.

Konjska kopita so lahko hodila

po njenih grudih.

Danes je drugače.

Kamen so razbrazdali plazilci,

ki so se razlezli po njegovi duši.

Potuhnjeno stiskajo njene čute v kot

in si obirajo dišave.

Kamen odseva tudi milino,

če ga je zbrusila človeška roka.

Vprašanje je, kaj dela bolj človeka:

Kamen ali tkivo?

Morda mu apnenec učvrsti hrbtenico,

a tkivo mu zmehča dušo.

Je večrazsežnost, ki se razodene kot kri.

Lapor postane prag vrat,

skozi katera vstopajo ljudje.

Ne vem kako priti iz sebe do tebe.

Skozi bele poti kamna

ali rdeče poti krvi.

Slišim šumenje, da so se jadra razpela.

IZBRANE PESMI NA LITERARNEM NATEČAJU RTV MMC BLOGOZIJA ZA LETO 2012

Današnji dan

Nad tokom reke
se zibajo sence dreves,
oblaki praproti
in vonjave po lipi.

Jasen dan se mi ovija
okoli duše.
Toplokrvno zeleno
bije drevesu srce.
S tihim glasom
se je razcvetel jasmin,
majnica je zbudila dan
in mačja očesa
in modre kukavice.

Današnji dan
je nekaj posebnega.
Naj ostane lučca
ta kraljevska begonija,
knjiga v mojih očeh.

Na sipinah mulja utripa človeški spomin

(Pesem je napisana 14.3.2004)

Mogočen duh preživelih duš je še med nami
in tudi mi se lahko potopimo v stoletje,
zavezano zgodovini in njenim resnicam,
ki prebadajo trnje skoz nas, rešeni teme.

Ta vodostaj, to mirno vodo burkamo v nedogled
in vznemirjamo s krvjo zapečatene pomene,
stran od sončnih žarkov in rimske ceste,
stran od našega sveta, skriti za stenjem,
ki brli v zabrazgotinjeni skipek na ognjišču.

Smo raziskovalci blata na sipinah mulja,
skoz' reko časa se nam naplavlja utrip spomina.
Z valovi goste nepregledne snovi se zaganjajo
in pljuskajo v nas prevrednotena znamenja krivic,
ki v spremenjenih lučeh brlijo v brezčasje.

Oglušujoči klici jate hrepenečih duš,
potujočih z odmrlimi listi in pticami po nebu,
ki jih veter nosi, brez imena, so ostala nema.
Deblo izumrlih korenin cvete,
ne da bi vedelo kakšno bolečino so prestale.
Ustje krvave reke napolnilo je skalovje
in plazeči val blata je zdrsnil po grebenih,
se skotalil ves ožgan pred človeka,
ki doživlja svoj trenutek zgodovine.

Pogovarjajo se visoke gore med seboj
in zelena polja z zravnanimi ploščadmi,
umirjene vasi s prepleti vijugastih stezic,
vse se opira na dvoje krvavih človeških rok,
na izročilo bolečine, sramotni dolg rodov.

Bledikasta, kakor megla tedanje noči
in prosojna kakor jutranja zarja naslednji dan,
kakor dan, ki ga je odpel veter v daljavi,
neslišno z rezilom skozi goloto duš
in prelomil glas zvonjenja in pritrkavanja zvonarja
s svojim podaljškom joka v sedanji čas,
z usmiljenjem za brata v breznu,
ki se raztopljen v snov brez povratka
vrača v blatno reko s križem v roki,
na katerem je napisano njegovo ime,
ime brata, ki hodi pred nami in prosi,
naj se mu ne pridružimo brez spomina nanj,
ker duša ne more preživeti pozabe sveta

V območju oksimórona

Vse, kar je dobrega,
izhaja iz hlapljivih trenutkov upanja.
Vse, za kar se splača živeti,
nastaja na robu.

Ko se razmaknejo samote,
se misli razgibajo in okrepijo.
Spojijo nebo in zemljo.

Ne glej neskončnost,
ki se odpira pred tabo.
Zazri se vase,
v svoje srce,
ki se razpira kot cvet.

Odpri zaspane oči.
Zunaj je bistrina,
Vena venca brezmejnosti.
Znotraj luč.
Nevidni domet.

Plemenito plemstvo besede
z zlato obrobo.
Vse, kar velja,
se dogaja na robu.
Tam so prsi zemlje, ogenj,
dvom, domneve in globina.

Titani, vladarji časa,
ne morejo prestopiti roba.
To zmore le duh.
Tam se začenja svobodno ozemlje.
Domovina duha.
Vsak večer ji odpri zadrgo
in se prisloni z ušesom nanjo.
Tam si vselej korak pred sabo.