MOJIM
Z obraza so ji odsevale
poslednje besede,
ki jih je hotela povedati.
Z njimi se je hotela posloviti.
Oči so ji govorile:
Odhajam, tam bo polno praznine,
pogrešala vas bom!
Pozorno sem opazovala
njene zenice.
Toliko ljubezni je še bilo v njih,
ki je hotela živeti.
Premišljevala sem, saj ne umiraš,
le telo ti vzamejo v hrambo.
Dušo ti pa položimo na beli prtiček.
Samo malo olupljena boš.
Ne trudi se pisati pisem,
ni ti potrebno hoditi na obisk
z utrujenim telesom. Počivaj!
Mi bomo skrbeli tu,
da ti bomo menjavali čiste prtičke
in cvetje. Nikar ne skrbi,
ne s solzami, le z dežjem
bo pokopan tvoj spomin,
ki bo spiral prah in hladil bolečino,
se pogovarjal s tabo,
tiho bo šumel
in te rešil žeje po življenju.
Ko si bil še otrok,
sem ti obljubila pesem.
Ko sem jo začela pisati,
sem opazila,
da nimam dovolj nežne pisave.
Beseda je dvignila peruti,
ti si se mi približal
in jaz sem stegnila
materinsko roko k tebi.
V očeh sem ti brala:
Saj je še čas!
Leta so tekla
in pesem je ostala
v skodelici cvetnih listov
in se spreminjala v vrt.
Misel nanjo je obmirovala.
Na obljubo si že malce pozabil.
Ne spominjam se več,
kako se je glasila prva beseda.
Tudi naslova se ne spominjam.
Vem le, da je bila to dolga
nenapisana pesnitev o ljubezni.
Bron je odjeknil svoj glas v ton,
ki je oznanil jutro. Ti si dozoreval.
Ob zori si vstal in odšel.
Ko si rinil iz svojih korenin
kot zelena pena proti nebu,
si obračal sadeže drevesa na drugo stran.
Raznežil si me in jaz sem se te dotaknila
s svojo nežno roko in grebla po koreninah,
da bi še kaj ostalo v mojih rokah.
Objemi in delitve naju združujejo.
Ostal si in odšel. Oboje hkrati.
Kot sonce, ki niha med dvema tečajema.
Stene so ovešene s spomini
in lepo je, ko potrkaš na vrata
in se vračaš mednje.
PRIŠEL SI
je tvoja podoba
in so tvoje sledi.
Prišla sem,
da bi ljubil življenje.
Bila je samo iskra,
ki sem se je dotaknila
in prižgala se je luč
v tvojih očeh.
Prišel si
v zračno kopel življenja,
ki te je ustavilo ob privezu
velikega pristana
zaumnega morja.
Tam žariš,
moj otrok ljubezni.
Nadaljuješ
v središču vrtinca,
v spirali,
kjer si srečal ti mene
in jaz tebe.
Ko se je tvoje življenje
rojevalo, sem se trgala
od tebe in ti od mene.
Vse se je začelo s plimovanji
in konča se z osekami.
Odpirajo in zapirajo se okna
za zlatimi zavesami
in veter valovi z imeni,
angeli s krili
in kresnice noči nas učijo,
kako prižgati lučko življenja.
Ustavim se za trenutek
in ti si prestopil skozme,
ko so te moje oči objemale
in radostile tvoje srce.
Imam te v živem spominu,
ko si se v pesku in travi igral
in tvoje igre s toplimi potezami rok
so v meni zapuščale podobe veselja,
ki še danes napajajo moje spomine.
Čudoviti mogočni radostni občutki
so razširjali prostor, v katerem si ti
s svojo preprostostjo in skromnostjo
stal kot bleščeč biser v studenčnici
med dvema bregovoma.
Spremljam te z odprto dušo,
brez sodbe, brez mnenja, le ljubezen sije
kot sončni blagoslov očesa, ki te obdarja
s svojo nevidno duhovno roko
iz dobrih hranljivih spominov
na otroška leta, v katerih spi
predčasen sen rodovitnega klasja,
ki izpolnjuje tvoje človeško bistvo.
VODNJAK ŽIVLJENJA
(Vnuku Janu in vnukinji Antoniji)
Potem, ko so zvezde zacvetele,
sem videla življenje v središču vodnjaka.
Tedaj sem zagledala v dlaneh,
da sta mi skapljali dve kapljici jantarja,
v njiju pa dva majhna mokra in topla delca.
Pomislila sem na okruška zvezd
ali na lističa njihovega cvetenja.
Potem, ko sem razmišljala in tipala
kaj pomenita stvarci na mojih dlaneh,
sem spoznala, da sta se mi na kožo ulegli
dve zrnci semen in da se je vanje
vpletel ljubezenski dih.
Zaznala sem, da v njih utripa in dehti
življenje in da imata semeni svojo dušo
še pripeto na jambor ladje, ki pluje po soncu.
Bili sta dve majhni koreninici med plenicami,
ena prej na modrem vzglavniku,
druga pozneje na rožnatem puhu.
Na svojih dlaneh sem zagledala
dve mali bitji in napis: darili iz ljubezni.
Imela sta kožo mehko kot sanje,
v očeh medeni jezerci
in v njih sta plavali duši.
Iz devetega nadstropja neba
se je po stopnicah spuščala njuna mati
in v tistem trenutku sem zagledala
dva sadeža s tistih zvezd,
ki so v s svojimi cvetovi bile uprte
v središče vodnjaka življenja.
Sadeža sem položila v svoje srce
kot dva sladka stržena življenja.
Sončevo oko, ki opazuješ svet,
koliko hrane je v mojih vnukih
za tvoje oči in tvoje gibanje,
ki ju izklesuje v človeka!
MOJA VNUKA
Vajine oči so posnetek vesolja.
Vajine besede pričarajo
šumenje morskih valov.
Vajina duša dvojčica je razročje,
objem neba s pobeljene gore.
Vajini dotiki igrač so zapustili
znamenja veselja v hiši.
Vajina ušesa so vežna vrata srca,
ki slišijo molk ljubezni.
Vajine želje so majhne barčice,
zasidrane v pristanu
mladostnega poželenja.
Vajini uspehi plapolajo
kot male zastavice
zmagoslavja na oknih.
Skrinjica vajinih skrivnosti
je zaklenjena v sanje. Nihče
ne more razbrati teh znamenj,
ker še ne poznata njihovega pomena.
Zrla sta v rdeče granatne cvetove
in se nasitila s pravljično zgodbo
o ljubezni, ki sta jo položila na majhen
zeleni listič svojega telesa,
ko je zabrstelo mlado drevo,
na katerem zorijo najslajši sadeži.
V jasnini jutra nam zapuščata
biserne kaplje rose,
čudežno razdeljena med nas.
Najboljše v vaju se razvija s silo
pomladi, ki odene travnik s cvetovi.
STARŠI
Vsi imamo očeta in mater,
ki nekoč postaneta večna.
Nekega dne ostanemo sami
in starši zasedejo prazno mesto,
ki jim znotraj otroka pripada.
Otrok se svojih staršev vedno
hvaležno spominja. Nek blag spomin
spi v veži, ki ga dramiš v svili sanj.
Tudi pesmi so včasih iz takšne snovi,
da duša potuje po prstih in išče.
Misli so mehke, krhke in lomljive.
Iščejo tam, kje leži neutemeljenost.
Velika premoč, ki ugaša mesečino.
Tam, kjer ne seže več nobena misel.
Prav na dnu, kjer boli in je temačno.
So oči matere v oceanih glasbe,
ki jo premore valovanje morja,
vzdolž bližnjic, ki se pomikajo
na levo med nitke svetlobe?
Po morju plava drevo, brez korenin,
ki nikoli ne doseže cilja obale,
da bi reklo:"Zemlja, odpri materi oči!"
Kakor mejnik stoji oče
kot mejni kamen, da pogled
v drugi svet ni mogoč.
Odpira mi neskončne vedute,
a jaz slišim le pretakanje besed.
Dež, ki štropota v šumenju Soče.
Mati je kot temeljni kamen zgradbe
znižanih stropov in zoženih sten,
ki jo vrtinec megle jemlje vase.
Nevidna so ji vrata tega sveta.
In vendar je nebo nocoj slečeno teme
v zvezdni noči, da bi mati lahko prišla
po svoje okraske, dragocene tkanine
in obeske. Kdo bo nosil njena oblačila?
Za začetek naj si vzame s seboj
vsaj svoje stvari in pisalo,
da bo popisala nedokončan svet.
Jaz se ji še ne morem pridružiti,
ker se še nisem naučila brati
zemljevida neskončnosti.
UTRIPAJOČE PRIČAKOVANJE
njihovih sivih betonskih oblačil,
da bi poiskala ognjišče in videla
koliko ognja in žerjavice še premore,
ko plameni spreminjajo
notranje barve spomina v svetlobo.
Stala sem pred vrati in čakala.
Moja hrepeneča radovednost
se je spreminjala v potrpljenje.
Rada bi bila užila nekaj tiste popolnosti,
ki za zaveso ognja daje očesu okus
po besedah notranje luči.
Lotila sta me obup in osamljenost,
ki sta me spominjala na vrata svojega doma.
Ponižno sem zaman čakala,
da se bodo odprle duri starega svetišča,
kjer je za vedno ugasnil ogenj moje mladosti.
Začutila sem tisto utripajoče pričakovanje,
ki mi je ohromilo usta notranjega poželenja,
da bi na vratih zagledala svojo mater,
ki s potoki prijaznih besed in nasmehov čaka name.
Zdramil me je glas neznanca, ki mi je rekel,
da je dvigalo pokvarjeno in da se bom morala
do najvišjega nadstropja po stopnicah povzpeti peš.
Tedaj sem se spomnila, da moja mati biva
v najvišjem nadstropju, do koder se ne more
nikoli povzpeti dvigalo in kjer ni nobenih stopnic.
OPAZILA SEM
Na strunjanskem travniku
sem opazila morje belih marjetic
in spomnila sem se, kako mi je mama
ob njih umirala.
REQUIEM MATIJI
Ko je bilo tvoje bitje dopolnjeno,
sem prisluhnila globoki tišini,
ki ima tudi svoje telo
za obzidjem, kjer razpada spomin.
V meni so tvoje sledi.
Tvoj mlad obraz izpred mnogih let,
in ogrinjalo tvoje kože
je zgolj prostor, ki išče moj obraz.
Nekaj neizživetega.
Ukradenega mladosti.
Tvoje prsi bodo dvignile svet,
da bi se mogle vrniti k začetku,
izgladile gube z obraza,
pregnale sužnjo tvojega telesa
in izbrisale spomin
na zgrešene reči.
Eno samo kipečo bolečino,
osvobojeno izrekanja si zapustil.
Prek svoje zapuščenosti
si se zagnal k cilju.
Odložil si svojo obliko, barvo in vonj,
se naselil v svet rastlin, kamnov
in v svoje potomstvo.
Nikoli več se ne boš izognil spominu
in zažiganju ognjev življenja
v telesih, podobnih tebi.
Sedaj ti ni treba več govoriti,
na vsa vprašanja odgovarjaš z molkom.
Odplul si v svoj sen, odšel si brez bolečine,
ker tvojo bolečino so prevzeli drugi nase,
s katerimi boš ostal vselej v duši
povezan s svojim molčečim bivanjem.
Mirno spi, miruj in sanjaj svoje prebujenje
čez tisoč let, ko te bo večnost izročila
novemu življenju v zelenem izročilu prenove.
Tvoj rod bo vstopal v strugo reke,
vsi bodo prihajali za teboj, te nahranili,
blažili tvojo osamljenost
in ti izročali sadeže tega sveta
s tvojimi zapisi v pomladanskem cvetju.