OČETU, ČRNEMU BRATU (1913 -1969)
Le vstani, vbôrni národ moj,
do dánes v prah teptán,
pepelni dan ni dan več tvoj,
tvoj je - vstajenja dán!
(Iz Pepelnične noči, Simon Gregorčič)
do dánes v prah teptán,
pepelni dan ni dan več tvoj,
tvoj je - vstajenja dán!
(Iz Pepelnične noči, Simon Gregorčič)
Začetek otroštva je bil svetal
kot božji hram v Pepelnični noči.
Obris prijaznega sončnega dneva.
Zlati vežni prag domače hiše,
ljubeča mati Marjuta in oče Pepo.
Deček je bil še zunaj časa, ki je prihajal.
Z zavojčkom sreče pod vsakim brstom
je cvetel, še skoraj brezglasen
in lahek kot regratov puh.
Iskra, v kateri je cvetel vrtinec mladih sanj.
Na začetku je bil še naiven in otročji.
Otrok z blagozvočno domačo govorico.
Iz zemlje je zlezel čriček in zapel,
še preden je kot dijak preslišal
svojemu ušesu neznano govorico
v tujih šolskih klopeh, kjer je na zidu pisalo:
Qui si parla soltanto italiano!
Da je hodil v šolo z belo čepico na svetlih laseh,
se spominja sošolec Just Brezigar.
Naj srce okleva ali umre?
Vesti ni strah! Srce zna radostno peti,
um brati slovenske knjige in govoriti po domače.
Nezmotljiva zrelost v srcih domoljubje.
Prav nihče od mladeničev ni več posedal
pod drevesi pri Soči in počenjal mladostnih norčij.
Vžgala se je iskra in razplamtela.
Kazalec se je iztegnil kot živec in zapretil:
Ne jemljite nam Primorske, ne teptajte nam jezika!
Tega ne bomo dopustili, borili se bomo.
Raznosili so letake po Gorici in zanetili upor.
Grenkoba, bolečina in znoj so obšli mlada telesca,
ko so dijačke odkrili in jih odpeljali v tuji zapor.
Vklenjene za noge in roke, povezane z verigo,
so jih fašisti gnali po mestnih ulicah v Gorici.
Vsi, do zadnjega so bili izključeni iz fašistične šole.
France Bevk je to vedel in zapisal zgodbo
o Črnih bratih, o Petru, Janezu Matevžu, Jerku,
o dijačkih pod ključem, ki jih pretepajo in mučijo.
Vedel je, da še niso imeli rok s pestmi,
pa so bili že deležni brc in klofut.
Tepli so jih, da bi spregovorili,
prosili odpuščanje in molili v tujem jeziku.
Črni bratje so bili res še otroci,
ki niso vedeli za skrbi, nemirni spanec
in neprespane noči, dokler Jerko iz Cerovega
ni pod udarci fašistov podlegel.
Prestrašeni so se poskrili v skrivno kaverno
pri Soči, v staro skrivališče snovanja upora
in se odločili: »Vsi za enega, eden za vse!«
Zgodili sta se kljubovalnost in odločni upor.
Upreti se tujcu, divje scepiti fašiste,
jih upogniti, jih ukriviti, sleči črnino z njih,
oslepiti srepe poglede, jim sezuti črne škornje.
Jih odgnati s Primorske!
Le komu bodo pravili: Schiavi? Nam že ne!
Plamtele so iskre v modrem mesu od udarcev,
razbarvali in obledeli so se jim nasmehi,
povesili pogledi pod udarci po šibkih telescih.
Bolečina je pekla in iskra je v duši tlela.
Glasilke niso mogle rjúti in val krvi preglasiti.
Teža neizlitih ploh je pritiskla in jih upogibala.
Ne, ne boste raznarodovali dedinje očakov,
izganjali in mučili Čedermacev!
Mostove bomo vrgli v zrak! To si zapomnite!
Na stenski uri je gong bìl v prazno.
Težo črnine so merile tehtnice v očeh.
Pomikali so se skozi temne hodnike.
Ne bodo več utapljali v mašinskem olju
naš jezik in ga izlivali v grla Primorcev!
Ne, ne bodo nas uničili!
Borili se bomo, dajte nam orožje v roke!
Brezbrižen, skoraj brez spomina je bil svet,
ki ga je čas otrpnil in otopel, misleč:
Saj to so bili le otroci, male čebelice,
ki so tujcu pokazale le svoje želo kot ose!
Črni bratje, so res bili še skoraj otroci,
a hkrati že odrasli možje!
Hvala jim, ljubili so svojo domovino,
svoj materni jezik!
Slava jim!
NAŠA ANNA FRANK
(V spomin 14-letnemu Mirku Brezavščku,
Bevkovemu Jerku, Črnemu bratu,
ki je podlegel pod udarci fašistov
in umrl 19. ali 21.2.1931)
Umrla je Anna Frank.
Celi svet je za njo žaloval.
Nate dragi Mirko, so morali pozabiti,
ker jim tujec ni dovoljeval spomina,
potem ko je bolečina tvoje matere
rjúla po briških gričih
s tvojim telescem v naročju.
Dan je nemo vsrkaval lepljivi sok
njenih oči in ust,
žled je lomil veje
in piš dežja in vetra je rjúl bolečino,
opisuje Radivoj Pahor.
Svinčeni zrak je obmolknil,
svetloba je spregovorila o Jerku
in pero Franceta Bevka je napisalo zgodbo.
Dolgo je bilo tvoje trpljenje zamolčano!
Skozi kakšne čase si prehodil svojo pot
s svojo zlato ognjeno tkanino otroštva,
z upanjem v boljši in pravičnejši svet.
Mirko, poglej, te vinograde,
te svoje rodne briške griče,
nasade cvetočih češenj in breskev,
blagodat, ki si nam jo zapustil!
Ne mineva še čas za žalovanje.
Drobni škorci vedo za tvoj grob
in se usedajo na nagrobni kamen.
Čivkajo ti zgodbo. Pod napuščem strehe
tvojega doma v Gornjem Cerovem,
spletejo gnezda.
Ali slišiš v gnezdih čiv, čiv, čiv
mehke slovenske govorice?
Koval si upor!
Napad na sovražnikov vlak.
Ubogi ponižan primorski otrok.
Odšel si s težkim kovčkom na pot.
polnim krivic in sporočil:
Ljubite svojo domovino,
ljubite svoj materni jezik!
Tvoje telo še leži na parah
mlačnega pomladnega dežja
in klije v koreninah
cvetje domačega vonja.
Kako utrujen je bil čas
in izsušen vrt plahih cvetov
za Mirkov grob!
Vonj mladosti je potrpežljiv.
Dolgo je čakal na oživitev
v čakalnici mladih sanj.
Zastrta, že skoraj pozabljena bolečina
v tvojih ranah od fašističnega pretepanja
je znova obudila bol in spomin.
Dolga je bila pot do srca.
Zaspano je plezalo sonce
po briških gričih desetletja.
Rod za rodom je ponižno molčal
potem, ko je umazani vlak
odpeljal tvojega očeta na jug Italije
v izgnanstvo, učiteljevati v tujem jeziku
s slovensko besedo v grlu.
O Bog, koliko krivic je pretrpela Primorska!
Slava bodi tvojemu spominu, dragi Jerko!
ISKRA DUHA
Temačno spoznanje je izgon.
Izgon duha!
Preženejo telo,
a ne preženejo duha v pregonu.
Duh je nepropustna koža.
Duh je ritual moči živeti.
Okovica misli, ki varuje.
Kamor greš, nosiš s seboj duha.
Lahko greš v Buenos Aires, Rim, Peking,
Sanghaj ali Moskvo. Vseeno je kam!
Vedno nosiš s seboj iskro duha.
Hitler je izgnal Einsteina in Thomasa Mana.
Sovjetska uprava Chagalla; Solženicina
in Bukovskega so vklenili in brcnili.
Milan Kundera je zapustil Češkoslovaško,
Czeslaw Milozs Poljsko.
Puškina so izgnali na Krim,
Saharowa v Odeso.
Vaclav Havel je ostal v svoji deželi
in si ogradil z neprobojnim jopičem duha.
Impresivni pedigre duha!
Ljudje duha od Ovida, Danteja,
Chopina, Victorja Hugoja do Ionesca,
vsi so bili pregnanci in preganjanci duha.
Židovski narod par excellence
so pregnali do plinskih celic.
Primorske duhovnike narodnjake
so izgnali iz domovine.
Vsi so našli svoj duhovni in etični dom v sebi!
Izgnanstvo, to stalno svetovno stanje.
Felix culpa misliti, biti misleč!
Misliti. Biti duh.
Duhovno cepljena rastlina.
Odrešimo duha mraza.
Osvobodimo duha plesni.
Duha naj objeme topli vonj pomladi.
Poskrbimo, da duh ne postane suho seno.
Duh ima modre oči in veliko čelo.
Božje narečje svetlobe.
Duh je skodelica božanske krvi.
Duh je živobarvna morska flora v globini.
Duh pogozduje goličave.
Duh so pljuča planeta.
Duh se spozna po mehki besedi.
Duh zasluti vonj po dimu, vojni in krvi.
Stoji kot sledni pes za zenico.
Duh vidi lesk kopja na daljavo.
Je vonj duše, ki hrepeni po svobodi.
Duh je teloh pod snegom, Helleborus higer
s črnimi koreninami in belimi cvetovi.
Duh je neskončna ljubezen,
zakopana pod zemljo, ki klije
iz svojih korenin na sončno stran.
Duh je vrtnica, je trnje srca.
Duh se ne drobi na koščke teme.
Duh je morski val, ki očara svet.
Najlepše kar je ustvarjeno, je delo duha.
V ustvarjenju sveta je bila iskra duha.
Duh ne utihne, nosi harfo miru v rokah.
Duh je regratova lučka sveta
z milijoni puhastih nevidnih semen.
DOL
Koliko časa še manjka,
da bo studenec privrel izpod griča.
Da bo vrelec izbruhnil čiste vode
iz globine dol, globoko dol navzgor.
Tedaj bom vsa prepletena
z vriski in kriki življenja,
z resnico, ki bo privrela do mojih stopal,
da si bom z njo umila svoje telo.
Da se bom priklonila bolj dol.
Ne samo gor, gor, gor.
Dol, kjer čepi moj mezinec v blatu.
Dol, kjer puščajo živali dlako.
Dol, kjer gnije odpadlo listje.
Dol, kjer z mrtvim padom obvisijo roke,
nepripravljene, da bi se dvignile gor, gor.
Dol rastejo gomolji. Dol so korenine.
Nekoč bom dol in trava bo rasla gor.
Dol se izteka dež in padajo sadeži.
Skale odbijajo žarke gor, gor.
Drevesa rastejo gor in odlagajo sadeže dol.
Lasje štrlijo gor, roke visijo dol.
Veter piha od morja gor.
Človek pada dol, dol, dol.
Srajco ima zapeto gor,
da mu ne vidiš duše bolj dol.
Oči so obrnjene gor, gor.
Nihče noče biti dol, vsi plezajo gor.
Po stopnicah se vzpenjajo gor, gor, gor …
in izstopajo dol, dol, dol ...
ŽAREČA VRATA
Večeri se
in ti pojdeš na pot.
Še pomisliti ne smem,
da ne bi zmogel.
Pot, po kateri boš hodil,
ima svetla metuljeva krila.
Videl boš lučce,
ki so jih potrebovale tvoje sanje.
Sončeva sestra, luna sije.
Njena svečava mesečine
te je zvabila skozi kamnite svetove
in ti si vstopal skozi žareča vrata,
nasejal mlado žito in bolečino
zaradi teptanja črnih škornjev
po naši primorski zemlji,
medtem te je praskal šipek,
ko nisi smel misliti in govoriti po naše.
S sneto kožo s sebe
si se spustil ranjen v brzice Soče,
da bi ublažil bol, prepričan,
da ti bo uspelo na glas izreči
preglasovano domačo besedo
najbolj blagozvočnih glasov sveta,
jo prekriti z žametom mehkih kretenj
tihih dreves, ki sproščajo svetlobo.
Tik pred menoj si bil,
ko sem bila še soški apnenec
in že si me zlagal v gnezdo ptice.
Zbral si svoj duh in mi ga izročil,
da ga podelim med mladi rod.
Sem usoda, še vtkana v tvoje
nikoli dokončano slovo.
Tvoje mladostno hrepenenje,
razigrane nasmeške in vzklike otrok
še blagoslavljajo slapovi luči.
Luč je zasvetila in ukinjen je bil
tvoj dolgi molk v trpečem snovanju,
ki sega v čas, ko so zgodbe
z nemirom skrivale dragulje
v vsaki besedi o Črnih bratih.
PASION
Iz Allacha
Bleichacha
Dachaua
priplul je
sključen
udrtih oči
bled
kot pergament
prosojen
iz nekdanjosti
osorej
o č e
m o j
Mimo obpotnih
znamenj sprave
mnogih
grobov
zrahljanih
izpod
majske
trave
v sivo modrih
progah
trikotnik
s številko
opotekaje se
s telesom trudnim
v duši ukleščen
pod zvonove
rjaveče
čez kamnite ograde
ostre skale
deroče reke Soče
in zviharjene dobrave
Dahnil je
pol nagi glas
da bel brodar
ga spremlja
Razsut v prah
in sežig kosti
nista daleč
saj telo
od TBC gori
Iz trpljenja
krnov duše
med pokončne
sočutne bilke
trav domačih
polj zelenih
iztega
berač
beraču bol
Ni kolednic
ni ognjišč
le golt lubadarjev
se s skobci druži
Zdravamarija
Le prisluh je
med stokanjem
dveri
Položena
je senca sina
na križemnik
beline
Svetloba
drsi
za gora
strmine
Iz muk
v polbudnost
duša prede
brez besede
Oko preži
Podganji trop
Dachauce
lovi
da jih biričem
izroči
V nevihti
iskan
prestopi črto
prej črno
zdaj rdečo
znova odgnan
Z utežmi laži
proces
tulcem kože
iz resnic
zamolčanih
trinogo
iz smrti
v smrt
iz slutenj
stkano
pravico hlini
Iz primeža
navzdol
drsi
tok
blatnih rdečih rek
v dlaneh
razprtih
prgišče grude
v očeh
skladovnica kosti
brez mesa
do neba
do neba
Doklej
življenje
Doklej
lahko srce
deležno upov
prede smrt
Do kdaj
neusahli
vir krvi
Do kdaj
se ogenj
razgori
V tujini
skrhan glas
pregnanca
še ječi
Kaplja
s kapljo
strjene krvi
dlani
žagajo
drevo rasti
Brljivka
sprejme vase
dotik
ožetih senc
zvok teme
zasidran vdira
med gube
upepelitve
Svečava
zmrzal odene
in teloh
z gora domačih
v snegu
neskopnelem
vene
Rdeča kaplja
doma
potok krvi
na dlani
cvetne čaše
Miserere
Sledi
molitev
dolge
črne maše
KRVAVI PSI
Do živega so ga obgrizli psi,
nanj so tulili volkovi.
Vsak je drugače opravljal svoje delo,
vsem pa je bilo skupno eno:
ostri zobje in krvave roke.
Bili so kot živali.
Eni so imeli kljukasto,
drugi zvezdasto srce,
z ostrimi kraki kot noži.
Eni s svastiko in črtno ruto,
drugi s srpom na steni.
Bil je čas maščevanja in sovraštva.
Usta so razprla zobovje
in sitost s krvjo je določala prihodnost.
Vse živali so imele isto napako:
vsaka svoje dopolnilo k pobijanju
in mučenju: specialnost
intimnih zadovoljstev in potlačeni gon,
ki ne izumre pod rušo..
Zatiskali so si oči v škrlatni plašč zemlje
s poltihim plapolanjem žalne zastave
pod nebo, ki opozarja,
da je vlak pravice in sočutja
odpeljal na slepi tir.
Nespodobne roke so na delu
v vojni in miru. Vselej in povsod.
Vse kar se začne s krvavimi rokami
mezi potuhnjeno pasje naprej
in spodbuja, da podivja vrenje
v krvavem piskru zanamcev.
SKOZI SVOJE OKNO POGLEJ V SVET!
Pretekli čas se je preselil v današnji dan.
Skozi svoje okno poglej v svet!
Dan prihodnji je prepojeni prah s krvjo.
Kot zvon obstane deževni hip.
Da spral bi zatohel vonj,
v kepe stlačen dim bolnih duš.
Obstal je na listu v mračnem gozdu
goličave mrak. Divji trn,
krik, naskok, divji plen.
Val čustev, bolezenskih vilic vbod.
V ognju gorijo sle, vre in izpareva,
strah hlapi v zubljih slani pot.
Klon živali bolne žeja znoj.
Celo vedro gnile vode je izparelo
skoz deblo in letne čase v noč.
V grozo, ki leze kot črv v podkožje.
Prestavi časa čas!
Zori volčja češnja. V duši kipi
pogrebni ples stoječih voda,
ki teko navzdol. Brez želja.
Kipí na situ kri. Dotakni se ga!
Ko odrasteš bo tvoj gospodar.
Pritajeni, nevidni bolečinski stvor.
Ližejo te že njegovi jeziki.
Grlo ima polno modrasov.
Ne naslanjaj se nad praznino.
Tam je brezno. Konec hoje.
Nepojmljivo globoko temno brezno.
Tam si gasijo žejo samo s potoki krvi.
Tam pod Škabrijelom še najdeš svojo sled.
JAREM
Odložite jarem človeku
in ga pospremite z ljubeznijo.
Napotite ga proti neskončnosti
brez zemeljske teže.
Iz izkušnje vam pravim,
da sta jarem in čas neločljiva.
Čas trka na les,
jarem drgne prsni koš.
Rana je znamenje,
ki se odpira na vse strani neba.
Ko skrhne, se zapre njena krvavitev.
Srage ostanejo.
Trpljenje je globlje od veselja.
Bolečine so plemenite živali.
So tople in globoko zalite z lastno krvjo.
S svojimi prsti se dotakni rdečega tkiva,
da se razkrije rez ali odrgnina tvojim očem.
Tam najdeš delce resnice:
Odpre in zori ti duša.
MOLČI, NE UPOGIBAJ VELIČIN
Molči, ne upogibaj veličin,
ki nimajo kolen.
Njihove razsežnosti živijo slepih oči
in trepetajo pred ključem
na tvojem jeziku.
Oči skrivajo kot hobotnice
pod morskimi travami,
ki jih nanese razburkano morje.
Zdi se, da jim je senca vklenila dušo.
Senca z zlatimi žepi,
ki se oklepa kulise črne barve.
Naj jo noč skrije in ji odmeri
usodo razpadajočega lista
v vlažnem iz zatohlem prostoru
ob konzervi marmelade.
Nihče ne more odtaliti zmrzali srca
sredi gorišča krivic in bolečin.
Dobrota ni črta, ni kvadratna hiša,
bazen ali bankovec. Dobrota je obzorje,
je sonce. Je pismo brez naslova.
Znan je le njegov pošiljatelj.
Prejemniki nimajo imen.
Vode neba rišejo klicaje.
Pokrajine sanjajo stvariteljske stebre
svetlobe, ki se bodo pogrezali
v živi pesek in pokopali svoje sence.
Nihče noče zaspati pod vodo.
Dež samo spira zlato sončnega sistema.
Korenine dobijo svoj delež skozi liste.
CANTOS MALATESTA
Samodejni zastor je padel pred oči.
Razdeljen je bil na tri dele.
Prvi je zamrta luč.
Drugi je duh, ki se ni mogel izreči.
Tretji je stvar, ki je ni mogoče videti.
Zgodilo se je videnje minevanja.
Vse je bilo neslišno. Tiho.
Kar naenkrat tleskne čez prepad v brezno,
kamor padajo drevesa,
ki rastejo na robu in gledajo čez.
Ezra Pound se zdrzne,
Rimini, anno domini 1454,
ostajam vaš sin vam na voljo
Malatesta de Malatestis.
Nobenih vzdihov ni več.
Suho drevo se je naslonilo na hudiča
in pogledalo vprašujoče
iz brezna v nebo.
Zakaj mu je bilo usojeno,
da je viselo nad breznom
in se prelomilo,
ko ga je močan sunek vetra izrul
in zakaj se narava odreka
svoji modrosti in moči,
da bi ga zasadila v bolj rodovitna tla.
Umiranje korenin na robu brezna
z razmajanimi gibi telesa
je naklonski kot v svetu živih,
ki vžarijo svojo pot navzdol.
Rad bi se primerjal z odpadlimi listi,
ki plavajo med oblaki
in padajo v travo tam,
kjer sem doma.
POSTHUMNO SPOROČILO
Moj uporni oče Črni brat
ni prizanašal fašizmu.
Govoril je zasmehovani materni jezik.
Moj oče, medicinski
dachauski poskusni kunec,
ni oprostil nacizmu.
Trpel je nečloveško.
Moj oče ni oprostil boljševizmu,
le bratom je odpustil brata izdajstvo.
Nosil je v sebi vseh mrtvih glasove,
da se čas z njimi nahrani.
Iz ponosa je načrpal pogum, natovoril
in privezal spomine konju na hrbet.
Tujina mu je določila prostor za počitek.
Na koncu trpljenja so mu tujci odprli
vrata in vstopil je v noč.
Tam in tu je ostalo veliko starega
zarjavelega železja, okrasja in iluzij.
Poslovil se je in posthumno sporočil:
Ne delite se, ne sovražite se,
ne obsojajte se med seboj!
PESEM OTROKA OČETU
(napisana po letu 1950)
Brez besed molče sva se razšla.
Mislil si, da nisi me izgubil.
Vem, da v tebi močna je želja,
da bi objel me in poljubil.
Mar tožno ti je tam od doma,
ko misel name te vzdrami,
ko tožni dež na streho še kaplja,
usojeno ti je biti daleč, meni sami.
Trkala takrat po tujih bi 'dvereh'
in še in še hodila skozi piš ledeni,
z ognjem v srcu in očeh
zaman iskala bi te skozi mrak megleni.
In ko dež rosi ti v okno kot nekdaj,
se spomniš, kako si me otroka ljubil?
Ko oblak zatemni v Rimu sončni gaj,
se zaveš, da si otroštvo moje izgubil.
OTROŠKO VESELJE
Ko sem bila še otrok,
sem bila zaljubljena v punčke.
Moram priznati, da me še do danes
ni popustila vnema za te igrače,
ki se mi v kotičku duše prikazujejo
kot dotik očetove ljubezni.
Moj oče je bil dober strelec.
Ne vem od kod njemu ta dar.
Znal je ciljati v tarčo.
Ko mi je bila kakšna punčka
na Andrejevem sejmu v Gorici
posebno všeč, sem rekla očetu,
naj pomeri puško v tarčo
in punčka je bila moja.
Doma sem imela celo kraljestvo punčk
In jaz sem bila njihova ljubeča mama.
Bile so iz mavca in kavčuka,
a zame so bile te punčke moji otroci.
Bile so deležne mojih dotikov,
šepetov, nežnosti in topline.
Vedno sem jih preoblačila
in jim šivale oblekice.
Bila sem dobra mama.
Česala sem jim lase, jih hranila
in pela uspavanke.
ODLOŽENA KRILA
Po duši sem še vedno otrok v kratkem krilu
nad dvema piščalkama, ki tekata
s svojo simfonijo mladosti okrog.
Bila sem še deklica, ko sem odložila krila
pod mah ob cvetočem grmu in z zlato
nitjo sem obšila njegove cvetove.
Z mavrico sem olepšala barvo besed,
ki so se kot osamljeno naključje ustavile
in me napolnile s slastjo vetra, ki žene naprej.
Živim jih kot dihanje in poganjek v rastlini.
V morje sem odložila čipko plimovanj
in odrinila čoln s pogledom, ki je zabodel val.
Roka je nagnila kozarec in izpraznila sem esenco.
V pristanu sem pomahala: Nasvidenje!
Besede se srečujejo skozi izgovorjavo drugih
in se prenašajo kot seme, ki vzklije
in z leti postanejo podobne tebi.
Besede so kot drevored akacij in zaljubljenke,
so zagoni valov v sanje, ki se razraščajo
med golimi stenami, ko si hočejo kaj povedati.
Besede vedno skalijo iz odloženih kril.
DUHEC
Ko sem bila še majhna,
so mi vtisnili v kožo znamenje,
ki se je razkrojilo, prišlo v notranjost
in ugasnilo otroka v meni.
Duhec je ponoči taval v nočni srajčki
in iskal očeta v neznosnem času.
Med ločjem in pomladno travo
se je ati spremenil v metulja
in se usedel na mojo otroško ročico.
Oblaki so drveli v obliki konjev
in v vzgonu gibanja risali
in poudarjali praznine neba.
Znamenje je izžigalo kosti
in se spreminjalo v zarodek,
ki se s strani odriva in oblikuje
v bitje s preostankom prostornine.
Znotraj sem videla materin himen
in zibanje zarodka v meni,
ki se ni hotel spremeniti
in se ponovno roditi kot otrok
v drugem času, ko bi sonce
ponovno prižgalo ugaslo otroštvo.
Duhec je ostal nedotaknjen.
Na stojalu vidim viseti še tiste podobe,
ki visijo kakor stare očetove krpe,
ki so mi dale kmalu razumeti,
da čas nikoli ne stopi soli
v jalovi legi spomina.
ZELENI OTROK
Ko s plugom orješ brazde,
poberi še tisto besedo,
ki ti je padla iz ust
in posej še sebe v čas,
v neobdelano njivo.
Seme si lušči dlani globoko,
lučaj od koraka pije znoj
in ti nadaljuješ delo.
Iz zemlje pokuka zeleni otrok.
Vse je puhasto in skuštrano.
Mokri zakon ti namaka srce.
Vzemi se zdaj in cepi v drevo
besede, ki pod kamnom klijejo,
z žarki pod nogo živopisijo
krhkost in rahlost cvetov,
ki skovikajo rast,
prepuščeni pobudi semen.
Oblačijo srajco na telo,
ki raje molči,
ko cvet govori.
LASTOVKA
Ko je žalost zimila v srcu,
je iz daljnih krajev
priletela lastovka.
Kakor veka,
ki pokriva oko,
je njena perut
ogrnila bolečino.
Nešteto milj je letela,
da je skrila dež
pod svojim perjem.
Razprla je krila,
a odleteti ni mogla,
ker si jo priklenil nase.
Postala je nevidna pevka
nedeljivega glasu.
Najčistejšo jutranjo zarjo
si vdihnil, ko si ptici odprl okno,
a ko si ga zaprl,
si bil prezračen odznotraj.
Prinesla ti je robidnice
s soškega 'Proda'
in ti si jih shranil
v večne posode.
Ko se obrnem nazaj,
se spomnim nate oče
z bogatejšim srcem,
srečna, da sem bila veter,
zazrta v tvoje zamišljeno okno
kamor je lastovka odletela
in ti poklonila del mene.
V RIMU
Všeč ti je bilo,
ko sem prihajala z vlakom
in ti prinesla v torbi
prgišče domače zemlje,
tvoj zimzelen –
tihe speče besede,
ki jo je izrekel moj ded zate
preden je odšel
v nekem julijskem nalivu,
ne da bi se mogel
od sina posloviti.
Tedaj si bolehal za domotožjem,
jaz pa sem občutila prisilni jopič
na svojem otroškem telescu.
Molčala sva.
z obrazov sva razbrala,
kaj misliva.
Knjiga, ki je ležala v tebi,
je bila zamolčana.
Izročil si mi jo z nasmeškom.
Shranila sem jo v dušo
in si določila drugi rok rojstva
za odraščanje ob tebi.
Vzela sem radirko v roko
in zbrisala svoj datum rojstva.
Ves čas mojega obiska
si hlastal za domačim zrakom,
me s sijočim obrazom prejel za roko
in rekel: »Greva se igrati«.
Jaz pa sem dejala:
"Naučila te bom kolažirati,
zlepila ti bom mah
in okrogle soške kamenčke na srce."
Tvoj vnuk je bil tedaj star dve leti in pol,
jaz pa triindvajset.
MAJHEN IN TIHI OTROK
Koliko pelina je morala užiti.
Koliko jetniških vrat je razbila,
ko se je osvobajala ujetosti.
Upornica v njej je morala zmagovati,
preživeti, biti, obstati.
Lomila je led v stopnjah zasnežene gazi.
Reševala je konja in kočijaža,
ki sta se utapljala v rečnih tolmunih.
Doumela je, da se jo je življenje polastilo,
da vode naraščajo čez razum,
in da ne bodo odžejale otroške duše.
Bila je majhen in tihi otrok,
a v obleki je bila videti starejša.
To svojo lastnost je kazala previdno.
Čutila je kanček resnice,
ki jo je skušala doumeti prezgodaj.
Svojo najemno pravico do delčka sveta
je drago plačala tistim, ki so nastopali
kot hudičevi izterjevalci med tisočglavo gnečo
z natančnimi izračuni prilastitve
življenjskih tekočin, ki jih je pil njihov čas,
da je preživel z neokrnjenim občutkom moči.
Ko je reka presegla bregove,
se je deklica dvignila nad hišo
z zamahom, ki jo pozna vaja dirigenta.
Verovala je vanjo. Bila je daleč od tistih,
ki ne bodo nikoli prehodili poti
do njenega praga, ker je vmes nekdo,
ki je posvečen in odnaša sebe z zemljo
v pesteh čez njihove ozke plotove.
So sile, ki potiskajo čute v široke prostore,
kjer si majhen in tih sebi v tolažbo.
PESEM ZATE, OČE
Roke so se mi spremenile v krila.
Začela so mi rasti tam, kjer se začenjajo
pisave z gorečim peresom iz tvojega trpljenja.
Na Parnasu mojega telesa sem čutila,
da mi izrastki dvigujejo tkivo
na tišinah površin, da mi dih hoče spregovoriti
v jeziku svilene kože iz zavetja srca
in hoče izkričati svoje čustvo,
duhovno nevihto, kakor se izkričijo korenine,
ko drevo ozeleneva in razcveti svojo rožo,
kakor mati, ki rojeva otroka.
Kdo pozna to silno bolečino?
Mrmrajo tla, oblaki krožijo nad hišo,
morje v telesu buči in zida okope obrežij
iz zadihane snovi, uperjene navzgor.
Lasulje vrb se sklanjajo nad mano
in me varujejo iz tvojih podaljšanih rok,
kakor narava, ki vrača dobro z dobrim
in odgovarja z epitelom svoje zelene kože.
Oh oče, žeblji rinejo s težkimi ostrinami
jezika, ošabno, naduto in navpično.
Boli, ko roka zadrgne z ogrlico
s členki tvoje davne verige okrog vratu
in žeblji rinejo globoko, ozkotirno,
v znameniti konec zabadajo lasten penis strasti,
okrašen z odličji jalovega dela.
Pokrije me plitka beseda in vzdrhtim,
ko mi ostrorobo kleše in vrta po duši,
a vrata kletke duha so se na stežaj odprla.
Duša iz krvavega kvasa vstaja in vstopa
v svobodo njene nedokončane zgodovine.
Moj strasten značaj iz rosne mladosti,
je kakor boječa radost, vzklila iz gnojne rane,
ko vstopajo škornji vanjo. Roža sprejema
bolečino, prizadejano s hrupnimi fanfarami,
ki igrajo Jobu iz Biblije
in polnijo prostore z glasovi
med mlahavimi in brezbarvnimi
razdejanji in večnimi obnavljanji simulakrov.
Živim z očmi spečega morja v sebi
v tej kaotični vegetaciji mrtvih
z ljubeznijo v srcu, ki mi je ne more
nihče nikoli ne odvzeti in ne dodati,
razen tebe, moj dragi oče.
Soča, sveta reka obnavlja tvoje drevo
in na njenih obrežjih bo večno zelenelo.
KRIŽ
Kje me je dočakal ta križ,
do kje bo še rasel v višino?
Enkrat se je svetil v svetu igrač.
Mislila sem, da je bil kozmični pojav.
Zarisano stojalo lune
za pletenje zlatega bršljana
med zvezdna telesa.
Še ne vem, kaj pomeni ta križ,
ki postaja tako oseben, tako mogočen
visoko rasel opornik telesa, z očmi neba,
večna svetilka, začetek trnjeve krone.
Čemu izzivalec za sosledje dogodkov,
za vzpenjanje k sanjam, da te pribijejo nanj?
Koliko samotnega prebivanja
in koliko minevanja je pribitega na njem,
krvne naveze na očeta,
božje bližine in neme svečave.
Predzgodovinsko posekano drevo stoji pred mano
in jaz klečim pred tem rogoviljem.
z vsakdanjo prošnjo kot z obveznim brevirjem
strmim v zastrto razprtost neba,
čakaje na fetišizem raja,
s spoznanjem bistva še neznanega izkustva,
ki vzpenja človeštvo med jato duš.
Resnica se goreče izrisuje skozi prehode,
ki ne omogočijo povratka,
plezanja in zdrsa z drevesa v otroški svet.
Križ je mera višine in globine odspodaj.
Sovje hukanje opozarja,
da križ potrebuje vedno več prostora.
Ko prebode lok, se omeji v rasti
na višini izročanja bremen.
PIŠEM TI, OČE
Bolečina se je izčrpala v narodu,
ko mu je medeninasti odsev
razbičal telo in tujec požagal dom in gozd
med poševnimi lomi žlednatih dreves.
Z nemirnim zibanjem vej in otresanjem
kapelj na nočne omarice gorskih grebenov,
drevo je padlo in se uleglo počez
med sprešane deske podu,
po katerih je stopala tujčeva noga.
Še je slišati ječanje, škripanje in jadikovanje.
V škrlatni barvi strasti je svetila bela lilija,
kakor kerub, mistično stanje
višjega trpljenja z belimi grmi, brez listov.
Razcep plamena, nezastrto odpiranje
zlatih vrat, dišeči zrak, izdih molitev.
Rotim jih, odrinite železni zapah,
ki zapira voljo, cepi mir z bolečino,
ločeno od osamljenosti,
kjer svetloba in toplota vračata brstenje,
neustavljivo upanje, popolnost
lotosovega cveta s krikom milosti.
Vetrovi so prevetrili predvetrje,
razgnali zarotitve, izmaličene prisege.
Žvižgali so vojaškim bobnom,
razkosali vojaške obleke,
posušili mokre robce otroku,
izsušili rane, utišali embrio srdi v telesu,
zgrizli kri belega soškega kamna,
opečeno kožo so spremenili v plapolanje,
preporod v prepevanje Prešernove himne:
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan.
Trobenta je razglasila mir za vladarja sveta.
Pišem ti oče, podarjam ti mir, zrele sadeže
ljubezni, s prgiščem domače prsti v roki.
CURRICULUM VITAE
Za sabo vlečem dolgi šal,
barve mladosti prestreljene.
Plahutajočo zadeto perutnico vzleta.
V loku je zalučan kamen
s prgiščem črnega semena vame.
V raztrgane štrene sivih odplak
se zajeda hobotnica, gnus slasti,
kvašenje krivic naj vam Bog odpusti.
Bog naj vam odpusti kamenjanje!
Vse opogumljeno kamenjanje,
vsak zalučan vaš kamen posebej.
Zamešano je testo s kamnasto rokó,
kamnitast črn kruh, komis otroku.
Pritlehen in volhek je zrak,
ubogi upognjeni zrak,
usihajoč v klicu kamna,
kamnitega kamna spomina,
ko met kamna v kri
skoz črnilo v kamnu oživi.
Gostujoča nemoč moči,
slepota, ki zmogla je pogum
udobnega umiranja s kamnom v roki,
ko kamen po kamenju rije
in kamen odkopava,
s kamnom pod kamnom drob.
O Bog, zakaj si shranil vame
ves svoj spomin?
Vzemi si rožo iz očesa,
rožo, da ne bo ovenela v meni.
V cvetu je moje srce!
NAHRBTNIK
Oče, ti si moj nahrbtnik,
nosim te navkreber celo življenje.
Nahrbtnik mi je spremenil mišljenje
o prostoru, času, stvareh in ljudeh.
Ko ga odznotraj osvobodim teže,
v njem raste kamenje pod velb neba.
V prah naseljena molčanja
mirijo nevihte brez spomina.
Noč v kamenem kožuhu se plazi okrog
in viharnik se opoteka med resjem senc,
ki gnezdijo temo in z zavezanimi očmi
tipljejo sadeže semen, davno pokopanih.
Olistano deblo, ki je bilo nekoč začetek upora.
Skali v nahrbtniku prisluhnem in skozi njene
razpoke štrlijo kosti, ki zevajo na tvojo
stran belih senc, z ledenimi vejami.
Stojijo ob vznožju stopnic, kjer nahrbtnik
upogiba telo pod votlo težo kamnitih arkad,
trga šive in stresa belino med rapsodijo
glasov, ki ostrijo barve oči.
O, človeški obraz, z velikimi vzmetmi
v posušenem koritu, od koder se izteka čas!
Pusti jih, da ležijo v podzemnem prostoru
in zdravijo bol poteptane slovenske besede.
V njenih črkah so male lučke v suitah dihanja.
So sile, ki razmnožujejo domovinski kruh.
Imajo všitke srca in povzdigujoči ritem
dihanja od prej, ko nisi mogel še sebe slutiti.
GEOMETRIJA TELES
Prav v vsakem kotičku sobe se najdem.
Ne morem se zanikati, da nisem prah.
Povsod je prepredena siva pajčevina
mojih misli, v katero se zapleta čas.
Čudna geometrija teles je to,
podobna klopcem, ki odvijajo
svoje srebrne niti v temnih nočeh.
Najdem se v dragocenih posodah,
v katerih klijejo tvoja semena, oče.
Vanje pljuska svetloba dneva
in spoznam te v obliki
breztelesnega stanja.
Odpró se domovini nedra.
Dviga se oblak proti nebu
s plamenom zamujene človeškosti.
Premagala sem čas,
v katerem je umiral moj oče,
ki ga vidim v slepih pogledih tistih,
ki ne prenesejo mojih oči.
Zlepljena podoba
mojega odprtega obraza,
si oče. Tam stoji.
V preddverju življenja.
Ne morejo te skriti.
Ne morejo te skriti, skriti, skriti …
KO OPROSTIŠ …
Kateri likalnik te je zgladil,
da imaš kožo kot rezek zvok glasu,
ki zadene in reže v tišino miru.
Kdo ti je ustvaril pest,
da mečkaš drugemu obraz.
Kdo ti je pobelil senco duše,
da postajaš ves osojen in neviden.
Kdo je igral na tebi klavir,
da zaznaš samo en sam glas tipke
ki renči, piska in tuli.
Kdaj si se spremenil v pajka
in se navadil razpredati mreže mušicam.
Kadar boš bolan in krhkega zdravja,
te še z zvezdogledom ne bo mogoče videti.
Tako si založen v spominu,
da te ne bom videla, kako trpiš,
vendar sem ti oprostila
za vse kar si dobrega poteptal
s svojimi besedami in dejanji.
S svojim kesanjem boš morda izbrisal
črno piko na nebeškem zemljevidu.
Vem kdo si, opljuvani si je zapomnil tvoje ime.
Zato se ne obdajaj tako s častmi,
ki ti po človeški postavi ne gredo.
Upam, da obstajata dve kraljestvi,
da se ne bosta srečevala z očetom.
V enem so trpeči, v drugem tisti,
ki povzročajo drugim gorje.
SKRITO
Skrito prihaja kuvertirano
z nevidnimi drobtinicami logosa.
Sodi k samemu bistvu stvari
in se lahko samo od sebe razodene,
lahko pa ostane nerazkrito
kot luč za zamreženim oknom.
Razkrivanje je delo duha.
Lahko je utrujeno spraševanje
iz radovednosti ali radoživo
iskanje resnice, zapečatene z voskom.
Dogaja se kot višje stanje zavesti,
ki prišepetava in se opredeljuje
kot skrivnost do nevidnega stržena.
Skrito je v strmenju in čudenju.
Skrivnost je skriti čudež,
ki razteza čas vase.
Se potrjuje na zrcalni način.
Črpa vek z neba..
Skrivnost razvnema in razmnožuje.
Je apel duše, ki teži k budnosti.
Ruši nasprotja in se nagiba
k iskanju daru za pritrkavanje srcu.
Pribori si dotip do zvonov,
ki bodo oznanjali resnico.
Skrivnost je nasmejana voda
v oblaku pred neurjem,
grom in donenje vesti,
ki hodi pozno spati
in je še budna dolžna daritve.
Postavi se ji neprehodna stena
pred lažmi, ki jih je povrgla.
Vem za gnezdenje ptice na visokem
drevesu, ki ga roka ne more doseči.
RAST IN ZAHVALA
Po pustošenju viharja
sem spet začela rasti,
kot pomešana vegetacija
med različnimi pleveli,
ki so me hoteli zadušiti.
A vedno se izkaže,
kakšno močno rast mi daje
ta zemlja, v katero je bilo
vsajeno to moje telo
in kako odporna je moja duša.
Sonce vzhaja in me obišče
skozi veje platane,
ko mi oznanja nov dan.
Zvoki morja migovorijo,
naj poslušam njihovo
pridušeno valovanje, ki pomirja.
Pravzaprav sem žalostna,
da se mi oglašajo tisti,
od katerih nisem bila odvisna,
saj me niso nikoli obiskali na moji njivi,
da bi skupaj iskali zavetje pred temo.
Rada bi pomislila na vse tiste,
ki smo skupaj rasli,
pa so se zamislili in odšli.
Pomislila sem, da me je moral
vleči nek močan konj,
da sem orala to njivo,
v kateri se je zasejala
tako bujna rast.
Slišim glas, ki mi govori,
naj ne obtožujem srca,
ki mi je utripalo v rokah,
saj so ga prav selitve ptic
opogumljale, naj ostane.
Prepričanje,
da je vredno obdelovati njivo,
na kateri je zrasla,
prihaja že od dedov,
ki so ji izgrajevali značaj.
Sicer pa je njena kri veliko bolj
nagnjena k plimi kot k oseki.
Spoznala sem jo v sebi.
Stojim na svoji njivi
in zadovoljna gledam drevo,
ki raste in se sploh ne meni,
da se je zasejala tudi ljuljka.
Bolj opazuje marjetice,
ki so zaživele z drobnimi
rumenimi očesi in prav lep bel
oblaček je pokril travnik ob njivi.
Tišina me pa spominja,
od kod drevo črpa vso svojo
moč za rast, cvetenje in sadeže.
Skrivnosti rastočega drevesa
pa so zaklenjene in prav nihče
ne more vstopiti vanje in tudi veter
in vihar ga lahko zamajeta,
ne moreta ga pa izruti,
ker drevo varujejo sanje.
Preden se bodo tisti,
ki so odšli, spomnili,
da bi me še kdaj obiskali,
bom tudi jaz odšla.
Življenje je že tako ustvarjeno,
da se kar naprej
zapuščamo in iščemo.
Drevo je darovalo cvetove
za sadeže in prihaja čas,
da se bo osredotočilo na rast
in se malo odpočilo po viharju.
Ob tem pa ne bo pozabilo
izreči zahvalo koreninam
za vztrajnost in moč svoje rasti.
Drevesa, ki tvorijo gozd,
so se srečala na mestu,
kjer kraljujejo tišine.
IZVENZEMELJSKA KOLESA
Moj oče Črni brat, poganja
izvenzemeljska kolesa v Velikem vozu.
Še vedno je med živimi.
Moj razum = njegovo bistvo.
On je zemeljski, vprežen
za okorno vprego večnosti.
Jaz sem njegova navpična črta.
Merim čustva in razum,
kar se je razložilo kot smrt in življenje.
Moji stihi so sledi očetovih
znojnih kapelj in krvi.
Razmnožujem se!
Začetek vsega je bil materin jezik.
Oče je bil mojster svojega upora, jaz upornica,
namenjena večnosti, ki producira čas
in se nasmiha vojakom duha.
Ko ugašajo luči,
zaniha svet in sonce umirja
poslednji krog velike sončnice.
Pride dan, ko smrt oživi in odpre oči.
Prvo si ogleda belino svojih rok
in ko sijaj beline zasije na obličje zemlje,
sva si jaz in oče enakopravna.
On je bil prvi, jaz za njim.
Čas mi je izlizal spomin,
kot žival izliže svojo rano.
Kar naprej se bolečina razgalja, brez sramu.
Oče kar naprej prihaja,
vstopa vame, izstopa in odhaja.
Ne vem kdo je jaz in kdo je on.
On je bil začetek, jaz nadaljevanje
na trgu svobode, kjer mineva stari
in nastaja nov svet.
Smrt me rojeva in vrača v neskončje.
Ne morem se je še dotakniti.
Oče pravi: »Nikar, nadaljuj mojo pot,
jaz poganjam izvenzemeljska kolesa.«
KRIŽANJE IN VSTAJENJE
Kristusa so križali
farizeji in saduceji.
Kristus je vstal.
Vendar oče moj, ne želim,
da bi se vrnil po poteh,
po katerih si odhajal.
Vračaj se samo po poti,
ki te vodi k meni.
Tvoje tihotno bivanje
je odmev moje samote.
Ko boš prihajal in vstopal,
prestavi temelj domačega praga,
zadrži dih in vstopi tiho.
Pogovarjala se bova na ladji,
ki naju pelje v miren pristan.
Pri meni boš varen,
kajti farizeji in saduceji
obstanejo negibni pred križem,
ko ti s svojo ljubeznijo
poženem srčni utrip.
Ne razširjaj več rok v obliki križa,
ne glej jih z mesta svojega trpljenja.
Podirajo se zidovi in ti jim boš
lahko pogledal globoko v oči.
Nihče nikogar ne more več določati.
NOČ SVETEGA LORENZA
V besedah neizrečene besede
se kakor vzdihi iz spomina vzpenjajo
stopničasto do zvonika cerkve Sv. Lorenza.
Zven izreka bolečino na konici hrepenenja.
Ogenj, prižgan iz vode, me določa.
Plamen iz konic mojih prstov
se zliva čez Toskano v slapove Arna,
kakor zadušljiva količina joka v bronu.
Med samotnimi drevesi vstajajo iz spanja
beli oleandri in grozdi španskega bezga,
ki z nevsiljivo belino naslanjajo svoje dlani
na sivo cerkveno obzidje in Galerijo Pitti.
Čista noč je, »Notte stellata« nad Firencami,
zaljubljenci strmijo v lepoto zvezdnih utrinkov
in izrekajo želje. Z nožicami, obutimi
v zelenorožnate baletne copatke
sem stala ob razklanem drevesu,
posutim z zlatim prahom otroških sanj
in zaplesala ob njem z objokanim obrazom.
Občutek me popusti in se spomnim potovanja naprej.
V Rimu je deževalo po molčečih kamnih.
Z ENO KAPLJO SPOMINA
Pesem bo kmalu ugasnila
med tujimi čipi,
če se ne odpravim v Firence,
kjer sveti zvezdno nebo.
V Vio Appia Antico pojdem,
tam kjer bom slišala topot
rimskih konjenikov,
videla svetle sablje,
ki prelamljajo odseve zvezd.
Iskri se med obeliski
in starodavnimi stebri.
Vse je tako samoumevno.
Tam lirika še ni usahnila.
Rim je daleč v eni sami
kaplji spomina.
Skrijem se v Platonovo
votlino lepote.
V raju najdem vrt
za svoj obstanek,
kjer lahko sanjam
kot nespeči otrok.
Vzamem eno pesem nase.
Morda Valentinovo gnozo
o hermetično urejenem svetu,
Salamonovo odo
ali Homerjevo Iliado.
Utrgam si Pasolinijevo
božansko mimozo.
Razplamtim kot muhasta vrtnica
sredi božjega bivanja.
Tu bom lahko brala svoje pesmi
skozi burne dogodke stoletja,
ne da bi se kdo menil zame.
Ljubim poezijo,
svojo duhovno svobodo,
ko se dvigne duši pokrov
in rečem očetu,
naj gre z mano domov.
Podam se po Appii Antici
z eno kapljo spomina.