OBLAČILA ZA JLA, LETALO IN POVOJNE RAZMERE
Razglas konca vojne 8. maja 1945
Po vojni je vsak sprejel svojo nalogo, s pomočjo katere je lahko pomagal porušeni in izropani domovini. Moj mami so oblastniki predlagali, da naj bi pri obnovi domovine in nudenju pomoči kot zavedna državljanka sprejela obveznost in prinašala iz Gorice in Vidma (Udine) oblačila za partizanske oficirje. Le-teh so bila polna italijanska vojaška skladišča (kapitulacija Italije). Moja mama je brez ugovora to obvezo sprejela. To delo ji je omogočilo tudi zaslužek za skromno preživetje družine.
Viktor Vrčon (Severčni) je bil predsednik Krajevnega ljudskega odbora v Dobravljah, jaz in moja družina smo pa pri njih doma stanovali. Njegova žena Micka, sicer gostilničarka in trgovka, nam je kuhala med tem, ko je mama hodila v Italijo po oblačila in usnje za partizanske oficirje, ki so bili v glavnem iz drugih jugoslovanskih republik.
Oficirski intendant JLA je prinesel vsaki dan sveže meso, olje, mast, sladkor in vsa potrebna živila, ki jih je Micka, pri kateri smo stanovali, rabila za kuhanje, saj je pogosto kuhala tudi za oficirje. Tudi ameriške pakete UNRA smo dobivali. Mama je delala za novo oblast in zato je Milenko Vodopivec nekoliko spremenil in omilil odnos do mene in strica ter tudi mojega šolskega uspeha ni več tako pogojeval z idološkim prepričanjem mojega strica. Moj stric Stanko se je iz domoljubnega zanosa odločil, da bo na krajevnem uradu delal zastonj, brez plače, vendar Milenko Vodopivec ga je onemogočil zaradi svetovno nazorskega prepričanja. Dosegel je, da ga je s partijskim linčem izključil iz javnega življenja, da ni bil več tajnik KLO. Stric Stanko je imel izostreno kritično in humoristično ost, da se je tudi rad ponorčeval iz raznih situacij in ljudi in je včasih narisal kakšno karikaturo in jo razobesil na krajevni stenčas, kar je bilo za tiste čase bogokletno, saj iz politikov in aktivistov ter njihovih slabosti se ni smel nihče ponorčevati.
Moji spomini imajo v marsičem vzporednice tudi z dogodki, ki jih opisuje Albert Svetina - Erno (na sliki), ki je bil na nek način vključen v povojno dogajanje v Ajdovščini, povezano tudi z mojo mamo in sorodstvom. To dejstvo je treba povezati z delovanjem OZNE na Primorskem po vojni, tudi na ozemlju cone A pod zasedbo angloameriške vojske. Pred kratkim so mi prišla v roke pričevanja Alberta Svetine iz knjige: »Od osvobodilnega boja do banditizma«, Nova obzorja d.o.o. Ljubljana, avgust 2004 in sem ob branju bila presenečena, saj mi dogodki niso bili tuji.
Center OZNE za Primorsko je bil v Ajdovščini. Vsaka izpostava OZNE je imela tudi svoj oddelek KNOJ-a, ki je bil oblikovan glede na potrebe. Albert Svetina piše, da je nasprotnike komunističnega režima OZNA zajela in ilegalno aretirala v zavezniški coni in jih ilegalno vozila v centre zaporov OZNE na Poljanski nasip v Ljubljani. Aretirala je tudi osebe, za katere je veljal sum stikov z zavezniki, med sumljive je uvrščala predvsem tiste, ki so bili bogatejši in vnaprej sumljivi (med njimi je bil leta 1946 tudi moj oče, saj je bil iz trgovske družine in Dachauec ter oseba iz udbovskih dosjejev).
Svetina piše, da je ilegalne akcije, zlasti aretacije, po navodilih OZNE izvrševal KNOJ, ki je bil pri vsaki izpostavi OZNE. Naloge so se izvajale točno po naročilu OZNE. Svetina sicer govori, da uboji so bili na Primorskem, vendar ne množični. Verjetno je Svetina imel v mislih poboje v Teharjah, Kočevskem rogu itd, zato očitno navaja, da niso bili množični. Vendar poboji so tudi na Primorskem bili. Obstajajo za to kar zajetni seznami. Med njimi je veliko poznanih oseb.
Dekle od mojega strica Stanka Breščaka Milko Durnik so ubili komunisti. Govorili so, da si je sama morala izkopati grob. Pokopana pa je v Velikih Žabljah. To vem, saj se je stric vsakič, ko je šel mimo, ustavil na pokopališču z menoj in mi pripovedoval to žalostno zgodbo. Moram povedati, da tedaj nismo imeli otroci otroštva, temveč smo živeli življenje odraslih z vsemi problemi, travmami in težavami, ki so jih bližnji delili z nami.
Svetina navaja tudi, da OZNA ni pokrivala samo jugoslovanskega ozemlja, temveč je imela poverjeništva in svojo mrežo drugod po Evropi: v Romuniji, Bolgariji, Albaniji, Italiji, Nemčiji, Avstriji, na Češkem, na Poljskem, itd. Z ozirom na v tej knjigi opisana dejstva ni prav nič čudnega, da je bil v coni A, ki je bil pod angloameriško upravo leta 1946 napaden moj oče Ivan Gašperčič s strani sabotažne skupine Edvarda Mielnischzeka in ni prav nič čudno, če je bil napaden tudi v Rimu s strani KNOJ-a, ki je organizirano deloval v Italiji in to v času, ki sovpada z zmontiranimi Dachauskimi procesi in z drugimi povojnimi dogodki. Njegov naslov pa OZNI ni bilo težko pridobiti, saj je pisma, ki jih je oče pošiljal domov, OZNA cenzurirala, pakete z metražnim blagom, ki mi jih je oče poslal za moje potrebe, da bi si dala delati kakšno obleko, pa je OZNA zasegla. Hranim še pisma, ki sva si jih z očetom pisala o tem, da pošiljk nisem prejela, on pa meni piše kaj mi je poslal s celotnim seznamom poslanega in mi opisuje postopek pri poizvedovanju za pošiljkami. OZNA je bila tedaj nenasitna in nemoralna v svoji brezobzirnosti, zlasti nekatere oficirjeve žene in obveščevalke, ki so delovale v OZNI in so si prisvajale, kar se jim je zahotelo.
Glede delovanja OZNE oziroma kasneje UDBE naj še dodam, da vselej, ko sem po letu 1960 obiskovala očeta v Rimu, da sem bila klicana z roza dopisnicami na zaslišanja udbovcev. Zasliševal me je pa novogoriški udbovec Edi Kodrič, ki je imel vreznino na čelu. Tudi sodelovanje z UDBO sem odklonila Kodriču in tudi nekemu Pauliču. Enkrat kasneje se je Edi Kodrič k meni prisedel v Termah Čatež in sva se o tem pogovarjala. Rekel mi je, da je na UDBI tedaj, ko so mene zasliševali, vedrila in oblačila M. Čubrilo prek svojega moža, šefa UDBE. O tem, kar sem doživljela pa kdaj drugič.
To kar sem prebrala v knjigi Alberta Svetine, kako je delovala OZNA v Ajdovščini, ni zame prav nič novega, kajti spominjam se svoje matere, ki je bila postavljena v položaj, da je morala delovati za OZNO in s tem pokazati svojo lojalnost do oblasti. Vendar glede na tedanji povojni zanos, to ni predstavljalo nobenega problema, saj smo bili vsi vključeni v povojne razmere in smo drug drugemu pomagali. JLA, ki nas je osvobodila izpod okupatorja pa smo izkazovali posebno hvaležnost.
Mama je bila aretirana v Ajdovščini in jaz kot otrok sem šla skupaj s svojo sorodnico Silvo Rustja v hišo, kjer naj bi delovala šef OZNE Albert Svetina in njegov namestnik Jadran ((leta 1946). Spominjam se obeh, ker sta se ustavljala na gostilni pri sorodnici Poldi in Silvi Rustja v Dobravljah in vselej je bilo povedano, to sta pa šefa OZNE. Mamina sorodnica Sava Rustja iz partizanske aktivistične družine je bila ves povojni čas, skoraj do upokojitve blagajničarka v Hotelu Triglav pri Jadranu, ki je bil vsa leta direktor Triglava v Kopru.
Hiša, kjer je bil sedež UDBE (najverjetneje nekdanja cestarska hiša), leži v Ajdovščini ob glavni cesti, ki vodi mimo železniške postaje in sicer levo ob cesti (od Gorice proti mestu), ima zunanje stopnice, ki vodijo v prvo nadstropje in vselej, ko se peljem mimo, se spomnim, da sem šla, kot 10-letni otrok s Silvo Rustja do šefa OZNE prositi naj mamo izpustijo. Nakar so mamo po dveh dneh tudi izpustili, saj je bila aretacija zmota, ker vojak ni vedel, da mama dela za vojsko. Moja mati je hodila čez mejo v Videm (Udine) kupovati vojaške obleke, opasače, usnje za škornje, parfume in podobne stvari za OZNO in jugoslovansko vojsko.
Odhajala je po večkrat na teden iz tedanje cone B, v cono A z vlakom in z vlakom vedno pripeljala oziroma prinesla s seboj veliko število "paketov", v katerih so bile v glavnem nove oficirske obleke, izdelane za italijanske oficirje ter usnje za škornje. Blago so vozile tudi po skrivnih poteh s kombijem določene preverjene osebe.
Govorilo se je, da so partizani zasegli Italijanom vagon italijanskih lir in da se iz tega kupuje. Vendar šele sedaj izvem od Alberta Svetine, da je bil to denar (več vreč) zasežen s strani OZNE v miljski tovarni za izdelavo orožja, ki je bil namenjen za plače delavcem. Tudi zgodba o letalu mi ni tuja, saj sem jo slišala od svoje mame, ki jo je večkrat pripovedovala. Mama je bila zadolžena oziroma naj bi imela nalogo, da bi se letalo, ki je bilo skrito v Furlaniji nekje v koruzi pripeljalo v cono B, ki jo je zasedala jugoslovanska vojska.
Albert Svetina govori, da je bil v italijanski vojski nek pilot in da letalo s Tonetom pripeljeta čez mejo, kadar hočeta. Svetina pravi, da nad podvigom naj ne bi bil najbolj navdušen. Spominjam se, da je mojo mamo najbolj pregovarjala JLA, da naj se vključi v to akcijo, vendar je temu ugovarjala, češ, da ima dva otroka in da se temu iz strahu pred posledicami upira, saj bi jo lahko za to Italijani zaprli. Točno pa ne vem kakšne naloge naj bi moja mama imela pri tem letalu, ki naj bi se pripeljalo v cono B (morda, da bi pregovorila določenega italijanskega pilota, ker je znala perfektno italijansko, morda izvršitev plačila, podplačila pilota, tega ne vem).
Zgodbo o letalu se pa živo spominjam, saj sta se moja mama in stric Stanko Breščak veliko o tem pogovarjala in mama je imela odklonilno stališče, da bi bila v to vmešana. Tega ne vem, če so se paketi, ki jih je prinašala moja mama v cono B pošiljali tudi Ivanu Mačku in CK KPS, v glavnem se spominjam, da so bile te stvari namenjene vojski in verjetno tudi OZNI. Vojska je verjetno od teh vreč zaseženega denarja v Miljah, dobila svoj kontigent za svoje potrebe. Moja mama je pogosto hodila v ajdovsko vojaško kasarno in tam je bila tudi pomotoma aretirana, ker civilne osebe niso imele dostopa na vojaško območje. Tisti dan, ko se je izvršila aretacija, me je moj stric Stanko poslal v Sveti Križ po rebru peš k prvi sveti maši k patrom češ, naj molim, da bi mamo izpustili. Dogodka se živo spominjam, kot da bi se dogajalo danes. Vem, da sem bila prestrašena, da bom ostala brez svoje mame.
Spominjam se, da v tistem povojnem času jugoslovanskim oficirjem ni ničesar manjkalo, da so imeli bel kruh (vsaki dan jim ga je spekel pek Vinko v Dobravljah), meso, sladkor, olje in vsa živila, ki so ljudem primanjkovala. Imeli so na razpolago tudi ameriške pakete UNRA z vsemi dobrotami, saj v trgovinah ni bilo popolnoma nič. Ljudje in vojska so bili lačni, razen oficirjev, ki so bili večinoma iz drugih jugoslovanskih republik. Vojaki pa so bili polni uši in srbečice, od katerih smo bili vsi okuženi.
Streho nad glavo so nam po vojni Vrčonovi nudili, ker je bila požgana mamina rojstna hiša s strani Nemcev. Hrano od intendanta JLA je mama dobivala tudi v zameno za stvari, kot sem zgoraj navedla, ki jih je prinašala iz Vidma. Spominjam se, da je mama dobila celo enega prašiča na črne pege od vojske v zameno za oficirska oblačila. Vsak se je znašal kot je vedel in znal, samo da je preživel. Čez mejo je vojski mama prinesla tudi radio aparat znamke Minoglia (napisala sem po spominu).
Ob tem bi navedla tudi, da se spominjam, da me je Micka ob kosilu poslala naj se splezam čez železniško ograjo in naj pokličem železničarskega načelnika na kosilo. Ko sem odprla vrata železniške postaje, sem ga zagledala na tleh vsega okrvavljenega. Bil je mrtev v mlaki krvi. Govorili so, da je OZNA opravila svoje delo in prikazala, kot da si je sam prerezal žile na vratu. Točno kaj je resnica jaz ne vem, vem le to, da me je dogodek pretresel.
Po vojni je bil skoraj edini vir oskrbe OZNE, KNOJA in lokalne jugoslovanske vojske tihotapljenje iz zavezniške cone A, kjer je OZNA delovala samo ilegalno. Tihotapljenje je bilo iz sosednje Italije in je predstavljalo tudi za mojo mater tveganje. O tihotapljenju in krajah OZNE, je njen ajdovski šef Albert Svetina napisal več poglavij o špekulacijah, tihotapljenju, krajah in goljufijah OZNE, ki sem jih z zanimanjem prebrala, da mi je bila slika bolj jasna.
Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji septembra 1947 pa moja mama ni imela z nikomer od oblastnikov nobenih stikov več, ker je bila meja zaprta in je niso več potrebovali. Tudi službe ni dobila. S stricem sta bila primorana obdelovati kmetijo. Živeli smo v revščini in pomanjkanju kot večina ljudi.